AR (1983) - Nada Mlač: Dr. Willo (Wilhelm) Welzenbach, ki se je rodil 10. novembra 1900 (13. oktober 1899) v Münchnu, je bil najpomembnejši od vseh alpskih lednih plezalskih pionirjev.

V dvajsetih in tridesetih letih je ledno plezanje navdihnil z novostmi, ki bo jih do takrat vsi imeli za izredno zaželjene, a komaj možne. Do danes imajo nekatere njegove smeri le toliko ponovitev, kot imamo prstov na roki; ohranile so svojo neverjetno kljubovalnost proti vsem, ki skušajo prekositi Welzenbacha v kombiniranih in lednih turah. Po njegovi tragični smrti leta 1934 so se alpski plezalci večinoma osredotočili na probleme v kopnih stenah, v zadnjem času pa je spet prišlo na površje ledno plezanje in Welzenbachovim smerem v vsi resnejši mojstri strmega ledu posvečajo neverjetno veliko pozornosti. Njegov pomemben prispevek k alpinizmu je čedalje bolj jasen in vedno bolj odkrivajo njegovo veličino. Bil je vodilni pionir v lednih vesinah.

»Mrtvi niso mrtvi.« Leta 1920 je münchenski gimnazijec Willo Welzenbach napisal zanimivo šolsko razpravo s tem naslovom. Profesor književnosti jo je ocenil s komaj zadovoljivo oceno. V njej je dokazoval, da je boleče za narod, kadar izgublja umetniške, znanstvene ali politične veličine. Welzenbach ni postal niti umetnik, niti politik in tudi ne čudovito bleščeč znanstvenik - morda mu je bilo za slednje dano živeti premalo časa. Vendar nemški alpinisti niso bili edini, ki so občutili bolečino, ko so ga izgubili na Nanga Parbatu po dnevih brezupa v boju proti podivjanim elementom narave. V resnici je bil izreden gornik; le malo je takih, ki bi lahko preplezali toliko težavnih in nevarnih smeri. Važnost njegovih prvih vzponov, njegova skromna osebnost, duševna zadržanost in pozitiven vpliv na tedanje tokove alpinizma so vzroki, da ga štejemo med največje alpinista vseh časov. Zato ni nič čudnega, da so Francozi, ki so neverjetno sovražili Nemce iz znanih zgodovinskih in nezgodovinskih razlogov, poimenovali steber v južnem grebenu Aiguille Noire po njem že takrat, ko je še živel.

Njegov oče je bil starejši železniški uradnik v Münchnu. Tu se je Welzenbach leta 1920 vpisal na oddelek za strojništvo tehniške fakultete. Leta 1924 je opravil diplomo z odličnim uspehom. Kmalu se je zaposlil tudi sam na železnici, vstopil v münchensko prometno podjetje kot visokokvalificiran tehnični inženir. Ta služba je rešila mladega neoženjenega moža pred denarnimi skrbmi, ki so trle veliko alpinistov njegovega časa, posebno leta 1929 ob veliki svetovni ekonomski krizi in žalostni rekordni brezposelnosti.
Ob delu in gorah je začel pisati doktorat pri znanem lavinskem strokovnjaku, profesorju Viilhelmu Palckeju s temo Stratigrafija snežnih usedlin in mehanike snežnih premikov, vključno z izboljšavami metode obrambe. Po uspešno opravljenem doktoratu so ga imenovali »doktor snežnih ved«, »snežni doktor« ali kar »snežni mož«, saj je pogosto v gorah prenočil kar v snežni votlini, ki jo je izkopal v pobočje.

Med leti 1921 in 1934 je Welzeanbach opravil okoli 980 vzponov, od teh 50 prvenstvenih smeri v kopnih stenah in ledu. Med najbolj znamenitimi smermi so predvsem njegove velikopotezne ture v Bernskih in Valiških Alpah. Njegove raziskave v znanih lednih stenah Alp so bile tako temeljite, da so vse tiste stene, ki jih je »izpustil«, kmalu poimenovali »zadnji problem«. Spisek njegovih prvenstvenih smeri, opravljenih z deseterkami v strmem ledu, je tako obširen, da bi ga komaj zmogel preplezati samo najboljši alpinist. Severne stene Grands Charmoza, Dent d'Herensa, Fiescherhorna, Nesthorna, Grosshorna, Lauterbrunen Breithorna, Gletscherhorna in Gspaltenhorna vse do danes niso izgubile veljave kot najvišje in najtežavnejše stene Alp. Deloval je tudi v Vzhodnih Alpah, še posebej v skupini Gross Glocknerja, po težavah pa posebej izstopajo smeri v Švici.

Nič ni čudnega, da so se mnogi alpinisti čudili Welzenbachovim severnim stenam in se jim izogibali, ker zahtevajo preveč vsestranske telesne izurjenosti in duševnih naporov. V svojih podcenjevalnih izjavah so postajali previdnejši ali pa so obmolknili. Njegove smeri so postale cilj alpinistov, ki si ne želijo doseči slave s popularnimi smermi, temveč iščejo le posebno izjemno plačilo. Tistim pa, ki žele minimum alpinističnega znanja in uspehov doseči z maksimalnim številom bivakov, se v njih ne piše dobro. Nevarnosti lednih in kamnitih plazov v teh velikih stenah, posebno v bernskih zahtevajo hiter vzpon in samo izkušeni alpinisti si želijo tu opraviti več kot samo eno smer. Kako dobro je bil Welzenbach usidran v severnih stenah in kako pazljivo je izbiral soplezalce, kaže to, da niso niti on niti njegovi soplezalci nikdar imeli najmanjše nesreče med vzponom. Na svoje najvažnejše ture je vzel le malo opreme z izgovorom: »Če nosiš s seboj opremo za bivakiranje, jo boš tudi uporabil.« Kljub temu reku, katerega se je vseskozi trmasto držal, sta z Willyjem Merklom preživela pet dni in noči v nevihti v severni steni Grands Charmoza in nato izplezala. To dejanje izpričuje, kako sta bila te-lesno pripravljena, da o živcih ne govorimo. Welzenbach je ta neprijeten dogodek opisal takole: »Pričenja se četrta noč. Med nočjo je najin položaj v tesnem bivaku postal skoraj nemogoče mučen. Štiri dni nisva mogla zmigati najinih okončin. Vsaka mišica naju je bolela od čepenja na tem majhnem prostorčku. Ko se je zdanilo, je bilo nebo jasno. Načela sva z vzponom - to je bilo najtežje delo, kar jih je kdaj bilo. Vsak oprimek in stop sva morala izkopati is novozapadlega snega, skale so bile pod snegom povrhu vsega se poledenele. Šele zavest, da je najino življenje v nevarnosti, nama je dalo moč za nadaljevanje; kar je kazalo nemogoče, ko sva zapuščala bivak.« Če pustimo ta pripetljaj ob strani, je značilno za Welzenbacha, da se mu ni zgodilo prav nič dramatičnega ali posebnega med plezanjem. Stenam se je približal skrajno previdno in se je raje odločil za umik, če so bile razmere nemogoče.

Še nekaj moramo omeniti. Welzenbachov vpliv na razvoj v alpinizmu, posebno v nemško govorečih deželah, je postal jasen takoj, ko se je začel upoštevati položaj alpinizma, to pa je bilo v začetku dvajsetih let. Pred tem je bila redno najglasnejša majhna premožna skupina »zbiralcev štiritisočakov«; za govoreče in pišoče so bili to samozvani sodniki. Z merili svojih skrajnih meja so alpinizem, ki so ga gojili, predstavljali kot največje dejanje. Ti ljudje niso bili nenaklonjeni lastni hvali, sami sebe so s ponosom imenovali »voditelje« in so komaj še prepoznavali, kaj so v resnici njihovi ideali. Vsekakor so zelo težko obdržali svoj svetniški sij in še to le dokler so lahko denarno omejevali mladim dostope v stene Zahodnih Alp. Welzenbach je bil med prvimi, ki je omajal to vladajočo omahljivost. Skoraj nezavedno, toda še nikoli tako učinkovito je pomagal odstraniti povprečnost med nemško alpinistično srenjo s tem, da je vpeljal tehniko, ki je vodila k bolj zahtevnim plezarijam. Kal njegovih uspehov je bila v temeljitih pripravah in izkušnjah, ki si jih je nabral v najtežavnejših kopnih smereh tedanjega časa. V prvi vrsti velja to za gladke navpičnice gora Divjega Cesarja (Wilder Kaiser), kjer je (p)obiral tisto, kar je dišalo po šesticah. Te so skupaj z drugimi velikimi stenami Vzhodnih Alp omogočile postaviti nova zahtevna merila, s katerimi je mogoče primerjati najtežje probleme v Alpah. Vrhu tega so ga njegovi skrajno objektivni opisi smeri ostro ločili od njegovih sodobnikov. Celo danes pomenijo ti opisi najboljšo informacijo o velikih lednih stenah. Welzenbachov naravni čut za objektivno ocenitev nevarnosti in težavnosti pomeni na primer odlično delo za vodnik področja Wettersteina. Svoje smeri je opisoval jasno in razumljivo ter zelo obširno, ne da bi se izgubljal v podrobnostih. Njegovi napotki za težavne odstavke so natančni in poučni.

Tudi Welzenbach se je ogreval za VI. stopnjo v Dülferjevem načinu ocenjevanja. Izdelal je celo primerjavo področij apnenca v Vzhodnih ter skalnih in lednih smeri Zahodnih Alp. Njegovi primeri so izvrstni in njegove utemeljitve jasne. Italijanski in francoski ple-zalci so sprejeli njegov način in desetletja uporabljali njegovo težavnostno lestvico v vseh predelih Alp.
Vsesplošno mnenje je, da je bil Welzenbach edini strokovnjak za led, vendar je opravil mnogo skalnih tur in je v manj kot dveh letih postal najboljši poznavalec kopnih sten v Akademskem alpskem združenju v Münchnu (Akademischer Alpenverein München). Leta 1923 je preplezal Dülferjeve smeri v Fleicshbanku in Totenkirchlu (Kaisergebirge), prav tako tudi smer Fiechtl-Herzog v južni steni Schüsselkarspitze v Wettersteinu. Leto kasneje je opravil drugo ponovitev smeri Fiechtl-Weinberger v Predigtstuhlu, ki je verjetno še danes najtežja klasična kopna smer v tej steni. Sam je opravil prečenje vrhov Griesnorkarja v Kaiserjevi skupini, kar je postalo znano kot značilni primer hitrosti plezanja pri samohodstvu.

V alpinizmu uspeh ni ocenjen le po dejanju, bolj pomembno je, kako je bilo to dejanje izvršeno, tako je mislil in razlagal Welzenbach. Dokazal je, da je bil plezalec z dovršenim talentom. Prednost je imel zaradi tega, ker je moč v nogah razvil do skrajnosti. Mirno je lahko stal ure in ure na najmanjšem stopu, hodil je po prstih v najstrmejših vesinah in polzel po najbolj poledenelih bregovih. Redkokdaj se je zatekel v skale, raje si je že prej ogledal in preučil smer, nato pa je odločno začel in tudi dokončal delo. Vse je počel brez naglice, toda vedno je pazljivo pretehtal vsak gib. Welzenbach je bil za glavo višji od drugih in širok, kljub temu pa je bil mišičast tip. Pri plezanju težavnega predela v Schüsselkarspitze je rekel: »Ta del sem težko pregaral, hudičevo težko; če ga želiš premagati, naj ti vse to pomeni le vprašanje surove moči. Dal sem vse od sebe; nikakor pa nisem atlet ali pa celo akrobat.«

Po letu 1925 se je Welzenbachovo zanimanje vedno bolj obračalo k velikim lednim stenam. Poleti 1926 je doživel resen izpah rame, ki se mu je nato večkrat ponovil. Preganjala ga je tudi kostna tuberkuloza, ki mu je pustila trd komolec. Ekstremne skalne plezarije so postale zanj nedostopne. Rezultat ovire, zaradi katere je bil prisiljen do skrajnosti uporabljati svoje noge in s tem razbremeniti roke, je bil, da je postal mojster brez primere v plezanju po nevarnih lednih vesinah, kar je zahtevalo zanesljive stopinje. Tako je na čuden način njegova telesna napaka razvila in izklesala njegovo sposobnost, ki jo je izrabljal gladke in varno v najbolj nedostopnih in odbijajočih lednih stenah Zahodnih Alp.
V svojih najpomembnejših letih je Welzenbach užival v obiskih najvažnejših gorskih skupin. Težil je za tem, da se je osredotočil na eno področje, ki ga je nepretrgoma obiskoval. V tem času je bilo v Zahodnih Alpah malo smeri z večjimi težavami, tako da je v vsakem področju, katerega je obiskal preplezal nove smeri z resnimi težavami. V nekaterih predalih, kot na primer v skupini Velikega Kleka in v Bernskem višavju je bil s svojimi soplezalci edini, ki je opravil težavne prvenstvene smeri, medtem ko je bil v Valisu in v skupini Mont Blanca eden od mnogih plezalcev, ki so dvignili nivo plezanja v tem obdobju; opravil je preko 170 prvih ponovitev lednih smeri. Kadarkoli je Welzenbach prvič prišel na neko področje je vedno načrtoval napad na veliko steno prav pri vstopu. Med vzponom, na vrhu in med sestopom je često opazoval okolico, dokler ni našel novih možnosti, za katere je nato naredil načrt in ga večinoma tudi izpe-ljal. Zaradi tega ga je Lucien Devies imenoval »zavojevalca, kateremu so cilj za naskok samo velike, nepoznane stene«. Welzenbachu je množica dejstev in dejavnikov pomenila spodbudo, da se čim prej vrne in se po uspešnem plezanju spet lahko zapodi v naslednji problem, Kot poslovni mož je bil dovolj »zastrupljen«, da se je lahko potepal po raznih predelih Alp, včasih ostal samo nekaj dni ali konec tedna, vedno pa je znal to koristno in uspešno izrabiti. Načrtovanje in strategija Welzenbachovih tur sta bila neobičajna v tem času. Poleti 1926 je na primer posvetil dolg obisk skupini Gross Glocknerja. Prvo, kar je storil, je bilo, da je začel obdelovati snežne opasti Kaindlgrata, Opravil je znanstveno preiskavo njihovih plasti. To je bil del študija, ki ga je za doktorat opravljal pod mentorstvom profesorja Paulckeja. Spremljal ga je Karl Wien. Kot dve rovki ali pajaca sta raziskovala in razkopavala opasti, njuni pogledi pa so občasno poromali k severozahodni steni Glockerina, ki je stala tam v vsej svoji veličini, čakajoča na prve plezalce. Ko sta zaključila z znanstvenim delom, sta se zakadila preko ledenika in preplezala steno. Dva dni kasneje sta opravila prvenstveni vzpon po severni steni Eiskögla. Sledil je vremenski preobrat in morala sta opustiti vzpon po severni steni Gross Glöcknerja. Odšla sta domov. Med vožnjo se je vreme ustalilo. Welzenbach je takoj poslal telegram Wienu, v katerem mu je predlagal, da bi se sestala v Scharnitzu in preplezala severno steno Lalidererspitze. Našla sta se naslednji dan, in opravila vzpon tako hitro, da je Welzenhach še isti večer ujel vlak proti Münchnu. Osem dni kasneje sta vendarle opravila tudi vzpon po severni steni Gross Glocknerja.

Njegove raziskave v skupini Gross Glocknerja so pomenile dobro podlago za kasnejše Welzenbachove uspehe. Pred tem je 15. julija 1924 s Fritzem Rigelejem preplezal severozahodno steno Gross Wiesbachhorna. Ta tura pomeni nekaj velikega, pomeni začetek obdobja plodnega lednega plezanja, saj sta prvič v zgodovini alpinizma uporabila ledni klin. Prve prototipe lednih klinov je leta 1922 oblikoval Fritz Rigele s polkovnikom Georgom Bilgerijem pa je konstrukcijsko dopolnil Welzenbach spomladi 1924. Ta prenos tehnike, ki so jo uporabljali le v skalnih smereh, je pomenil novo obdobje težavnih lednih smeri v nedotaknjenih lednih stenah. Samo leto kasneje sta z novo tehniko Welzenbach in dr. Eugen Allwein preplezala severno steno Dent d'Hérensa. Welzenbach je opisal le del te težke smeri: »Pognal sem dolg klin v krhek led, vpel vponko in vrv - in nato na delo. V začetku sem hotel preplezati nekakšno prečnico, toda takoj sem uvidel brezplodnost svojega početja. Celo če bi noge z derezami našle primeren stop, nisem opazil nobenega oprimka v tej naloženi steni ledu. Nato sem prišel na dobro idejo. Poskusil naj bi priti preko ovire v tegu vrvi. Mar se nismo tega učili prav v skalnih stenah Vzhodnih Alp? ´Napni vrv´, sem zaklical prijatelju. Uprl sem se z nogami na opast in obtežil vrv z vso težo. Počasi se je telo premikalo proti levi. Roke so našle majhno razpok o, vanjo sem zagozdil pest in k sebi sem čisto počasi potegnil še noge.«

In tako je skalna tehnika v tegu vrvi doživela ognjeni krst v ledu. Zelo dolgo časa je severna stena Dent d'Hérensa veljala za najtežjo ledno ledno v Alpah. Ta sloves je izgubila, ko sta Robert Gréloz in André Roche septembra 1931 preplezala severno steno Aiguille de Triolet. Še vedno pa tisti, ki danes ponovi to 1300-metrsko steno, še vedno opravi veliko alpinistično dejanje.
Če nekdo proučuje samo njegovo tehniko in prebira seznam njegovih vzponov, si lahko misli, da je bil Welzenbach skorajda alpski tehnokrat, oziroma, da je skušal vse težave in protislovja reševati z načrtnim organiziranjem in tehniko. To mišljenje nikakor ni pravično, saj je bil čuteč človek, ki pa se je izogibal razodevanju svojih čustev. Po vzponu v steni Schüsselkarspitze je opisal svoje počutje na vrhu: »Najraje bi se usedel in gledal, gledal. Rad bi zaklical od veselja, zaradi lepote sveta, zaradi sreče; od veselja zaradi lepot, od sreče zaradi želje, ki se mi je izpolnila. In še eno, čuden občutek me je prešinil - občutek največjega zadovoljstva po tem nenavadnem vzponu, ki pa ni dan vsakemu gorniku.«
Bilo je jasno, da so Alpe postale premajhne za takega gornika, kot je bil Willo. Niso mu več nudile tistega posebnega užitka. Morda pa mu ni dala miru raziskovalna žilica. Ni se mogel udeležiti odprave münchenskega akademskega alpskega združenja na Pik Lenin in na Kangčendzengo v letih 1928 oziroma 1929. Začel pa je delati načrte na lastno roko, ki so leta 1929 rodili sadove. Preštudiral je literaturo o Himalaji in pozorno prebral Mummeryjeve zapiske in pisma. Zaenkrat ni želel iti na najvišje osemtisočake, zato si je vzel za cilj Nanga Parbat. Naredil je načrt odprave, zagotovil je denar, izdatno si je dopisoval z važnimi političnimi in gorniškimi osebnostmi v angleški Indiji ter pripravil vse, kar je bilo v zvezi z odpravo. Vse je bilo torej pripravljeno, toda nemški zunanji minister, ki je podpiral znamenitega švicarskega geologa in geografa profesorja Günterja Oskarja Dyhrenfurtha in njegovo mednarodno himalajsko odpravo v skupino Kangčendzenge, je trdil, da je možna le ena nemška odprava.

Leta 1931 so se spet pokazale možnosti in začeli so s pripravami. Welzenbach je bil ponovno razočaran - odprava Paula Bauerja na Kangčendzengo je dobila prednost. Po njegovem načrtu so posegli drugi alpinisti. Welzenbach se je tudi v teh okoliščinah pokazal plemenitega in velikodušnega. Nesebično jim je pomagal in spet vzpostavil vse stike, ki jih je imel že prej. Willy Merkl, ki se je prerinil v ospredje že leta 1932, ko je vodil mešano nemško-ameriško odpravo na Nanga Parbat, ki je dosegla višino 7000 metrov. Izdajal se je za načrtovalca odprave. Welzenbach ga ni žele prositi za vodstvo odprave v letu 1934 in je prevzel vlogo namestnika oziroma pooblaščenca. Prijatelji so Welzenbacha svarili, naj se vendarle ne podredi Merklu. Dogodki pa so žal pokazali, kako prav so imeli.
Welzenbach je kasneje v pismu, ki ga je poslal materi, razložil, kakšen je bil Willy Merki kot vodja: »Končno lahko začnemo s ponovnim napadom na Nanga Parbat ... dolgo pričakovana tsampa in druge potrebščine so danes zjutraj prišle v tabor. Gibali se bomo v dveh skupinah; prva: Merki, Welzenbach, Schneider, Aschenbrenner, Bechold in Müllritter; druga: Wieland, Bernard, Kuhn, Sangster. Po načrtu bi morala še danes oditi prva skupina. Merkl in Bechtold se nikakor ne moreta ganiti iz baze in ne bosta odšla vse do naslednjega dne. Zatorej bo napredovanje zopet odloženo.
Mislim, da Merkl še vedno ne uvidi, za kaj gre. Zaenkrat mu ni seglo do možganov, da je uspeh celotnega podviga odvisen od končnih moči, sicer se bomo vrnili domov brez vrha in Merkl bo moral razložiti, zakaj je za to podjetje prejel 175000 ali celo 200.000 nemških mark (Reichsmarks). Trenutno mu je najvažnejše opravilo pisanje pisem in ne sam vrh. Tu uživa, kot bi bil paša, ki je ali pa ga ni, vendar se bo moral odreči tej vlogi ...
Gotovo se sprašuješ, zakaj ti vse to pripovedujem. Veš, tega si ne upam zapisati v svoj dnevnik. Nihče ne ve kdaj lahko pridejo taki zapiski v tuje roke. Merkl je na primer takoj vzel Balbov dnevnih (Alfred Brexel-Balbo je umrl v spodnjem delu gore za pljučnico). Zato mislim, da je to važno zapisati za primer, če bi bilo potrebno kdaj ugotavljati, kaj vse se je dogajalo. Balba smo pokopali 11. junija. Odprava bi lahko takoj nadaljevala z delom 11. ali 12. junija, ne glede na to, ali je prispela tsampa. Tako bi bili sedaj že pripravljeni za končni naskok nekje pod samim vrhom. Morda bi imeli dovolj zaloge, da bi preživeli brez tsampe. Toda čas je tekel. Zadnje štiri dni je bilo zelo oblačno - tega nam ni bilo treba, če bo le vreme do polovice julija stanovitno? Bomo lahko po tem času kaj naredili? Težko, če se bomo posluževali takih metod.
Odprava je preobsežna in preštevilna. Veliko ljudi je, ki tičijo v samo v bazi; pomenijo samo breme, ker potrebujejo nosače, hrano in šotore. Popolnoma neuporabni so za odpravo, pri tem pa si želijo doseči celo vrh.

Nihče ne sme pričakovati, da bo skupina desetih ali dvanajstih ljudi prišla na vrh osemtisočaka. Nihče ne bo dosegel vrha. Toda vsakršna beseda je tu odveč - Willy ve vse najbolje. Poleg tega je zelo nedosleden v svojih odložitvah. Danes reče eno, naslednji dan drugo; ne prenese pa nikakršnega nasveta. Veliko računam na Erwina Schneiderja in Petra Aschenbrennerja, ki bosta morda s posrečenim humorjem pripomogla k uspehu.
In tako je usoda tekla dalje. Z napačno oceno razmer je Merkl sprožil dogodke, ki so končno pripeljali do katastrofe, do tragične smrti nekaterih članov odprave, med katerimi sta bila tudi Welzenbach in Merkl sam.
Pri drugem poskusu sta Tirolca Aschenbrenner in Schneider 6. julija prišla približno 15o metrov pod vrh, ki naj bi bil po njunem dosegljiv v nekaj urah. Ker sta predolgo čakala naslednjo skupino, sta morala sestopiti v VIII. tabor, ki je bil na višini 77oo metrov.
Nato se je poslabšalo vreme, pošle so zaloge hrane, povezava med tabori je bila prekinjena. V VIII. taboru so bili poleg omenjene naveze še Merki, Welzenbach in Wieland ter enajst Šerp. Aschenbrenner in Schneider sta sama hitro sestopila, vsi drugi pa so zaradi zamudnega varovanja prespali v snegu. Tik pred VII. taborom je umrl Wieland, Šerpe pa so morali zaradi pomanjkanja prostora sestopati dalje. Merkl in Welzenbach sta ostala v VII. taboru brez hrane in spalnih vreč, oslabela in bolna ter nesposobna sestopanja. 13. julija je Welzenbach podlegel, za njim pa udi Merkl. Izpod vrha gore so je vrnilo za prvo navezo le še pet Šerp.

Resnična dejstva glede Merklove zmotne sodbe so ostala praktično prikrita 26 let, dokler ni Weizenbachova mati objavila v tisku zadnje sinovo pismo. Pred tem je nemška planinska literatura naredila herojstvo okrog same odprave; stvari, ki so jih zapisali, se bero kot čista resnica (knjiga Deutsche am Nanga Parbat. Slovenska hi-malajska zgodovina Himalaja in človek avtorjev Igorja Levstka in Janka Blažeja, PZS, Ljubljana 1957, je ena najboljših tovrstnih knjig in kljub tedaj nedostopnim podatkom na straneh 103 do 116 predstavlja in objektivno ocenjuje napake odprav na Nanga Parbat).
Welzenbachova edina napaka na gori se imenuje pokorščina »nenadomestljivemu« vodji in to ga je stalo življenje. Danes nam je jasno, da bi bil Welzenbachov načrt uspešen in bi slavili zmago Aschenbrennerja in Schneiderja. Poslednjikrat je bil blizu novega mejnika v alpinistični himalajski zgodovini. Umiral je z zavestjo, da je za nje-govo bližajočo se smrt kriva zmota nekoga drugega, kar je resnično prava tragedija tega velikega moža.

Zanimajo nas pobude, ki so prisilile Welzenbacha, da je svoje ture pustil v temi. Same smeri so sicer zelo dobro opisane v knjigi, ki je izšla po njegovi smrti, toda Welzenbach je kot mož ostal popolnoma neznan. Alpski zgodovinarji so (nam) zbrali se nekaj neodkritih komentarjev, ki so dodatki k |e podani sliki.
Vsi Welzenbachovi zapiski so delani po istem vzorcu, zato so vsi tako značilni, da jih z lahkoto razumemo. Prve vtise je posvetil velikim nepreplezanim stenam dvajsetih in tridesetih let, ki so bile povezane z grozo, hladnim strahom in sitnim dvomom. Kratek bežen pogled na severno steno Fiescherhorna je opisal takole: »Vtis velike stene - strašen in grozljiv...«
Ti občutki so bili razumljivo važna spodbuda, vse dokler ni našel stene, ki je »vsekakor zlasti privlačna ...« Nato nadaljuje: »Sam sebi sem znova in znova zatrjeval: ´Izpeljati moram direktno smer!´«
Še mnogo bolj podroben primer samega poteka, po katerem se je razvijala Welzenbachova ideja, je v opisu severne stene Grossglocknerja.
Že v samem začetku nam nakaze: »... po vsej verjetnosti ne bo nihče položil roke na to steno ...« Kasneje nadaljuje bolj logično: »To steno sem doslej videl nekajkrat ... Kar sem mislil da je neizvedljivo, nezanesljivo in izključeno, je sedaj dobro brez mojih sposobnosti. Znano je, da stvari, ki v začetku izgledajo zastrašujoče, izgubijo svojo grozo takoj, ko si stvar ogledamo v presledkih, med obdobji, iz razdalje ... Računati je treba hladnokrvno, v trenutnem stanju in pod nikakršnimi vplivi ... Počasi sem začel verjeti, da je to steno mogoče preplezati ... «
Ko se dokončno prepriča o možnem uspehu, ne mara nikakršnega obotavljanja in zavlačevanja. V severni steni Fiescherhorna: »Prepričana sva bila, da bova to pot zmagala ... Pred letom dni smo gledali vanjo s spoštovanjem, danes gledamo nanjo z mirno objektivnostjo ... Ne sme biti nobenega obotavljanja.«
Njegovo prepričanje v tem pogledu doseže višek z opazko: »Nobenih velikih dejanj niso izpeljali z zavlačevanjem.«
Welzenbach nam ni ničesar zapisal o medsebojnih odnosih s soplezalci, katere je imenoval »prijatelji«. V resnici je bolj malo povedal o svojih tovariših.
»Prijatelj Schultze je bil zanesenjaški in zanesljiv partner; gospod Alfred Drexel in dr. Hermann Rudy sta bila prav tako člana ekipe ... «
To pa je bilo tudi vse. Le o enem gorniku je narisal malce več: »Mojster-plezalec Hans Pfann me je povabil, da bi šel z njim na potep po Zahodnih Alpah. To je pomenilo čast zame, saj sem upravičeno pričakoval, da bom kaj pridobil pri Pfannovem vzgajanju, saj je bil edini popolni ledni plezalec daleč naokrog.«
Ta odstavek nam osvetljuje tudi nekaj Welzenbachovega izrednega lednega ozadja. Pfannov vpliv je bil pomemben pri odločanju in izbiri Welzenbachovih kasnejših lednih tur. Preden je vstopil v smer, je opravil zadnji hiter pregled zamišljene smeri in njene neposredne okolice.
»Tik pod vrhom severne stene Gletscherhorna je majhen viseč ledenik. Pod njim je nekako na sredini stene strm, skoraj navpičen skalni odstavek. Spodnji del stene je prerezan z ogromnim žlebom, ki je kot nekakšna odtočna cev za vse kamenje in ledovje, ki prihrumi iz zgornjega dela stene. Sem ne bomo vstopili, saj bi s tem podpisali smrtno obsodbo.«
Kaj vse se je dogajalo v njegovih mislih, ko je bil že v steni, lahko samo ugibamo. Opisi njegovih podvigov so dejanski in jasni, napisani natančno kot v vodniški knjigi. Težave so omenjene brez vsakršne zgovornosti ali lastnega poveličevanja.
»V severni steni Dent d'Herensa se Fincheva gredina konča tik pred obodom plitve okrogle jame. Svet izgleda zabarikadiran, brezizhoden. Streho votline tvori štrleč snežni previs. Če bi ga izsekal s cepinom, bi bilo to neskončno težaško delo. Prijatelju Allweinu je šinila v glavo ideja - porinil je dolg ročaj svojega starega vzhodnoalpskega cepina skozi slab meter debel strop votline. Zaradi tega cepina sem se že ničkolikokrat nasmejal. Vzdignil sem se na zunanji strani in se prijel za ročaj, ki je štrlel iz snega in tako sem bil preko.«
Celo izrazito težki in izredno naporni raztežaji niso nič »bolje« opisani in bo le redkobesedno omenjeni. Po dveh tretjinah v Gepaltenhornu: »Se bova navezala? Bova varovala raztežaj za raztežajem? Ne, ni potrebno. Skale so strašansko lomljive in malo razčlenjene; pokrite so s snegom in drobirjem in tu tečejo celi potočki; poleg tega pa je vse skupaj izredno navpično, tako da bi bilo varovanje komaj mogoče ... Najini gibi me spominjajo na plazenje, oba sva vsak na svojem koncu, tako da naju ne bi zadel kakšen kamen, ki bi ga sprožila. Tu in tam salva od zgoraj ... živci so tik pred uničenjem.«

Opisovanje gotovo zaskrbljujočih okoliščin je prav tako odkritosrčno. V Lauterbrunnen Breithornu: »Iskali smo drugo možnost, ko je zlovešče bobnenje pretreslo zrak. Kamnit plaz je zgrmel po steni in jo razbrazdal. Vrgli smo se na tla, zaklon so nam bili ledni bloki nad nami. Počasi je trušč zamrl ...« Omenjeni stavek: »Živci so tik pred uničenjem,« nam namiguje, kaj si je lahko mislil med plezanjem. Njegova duševna prizadetost se je pokazala nekako tako: »Polotil se nas je obup. Nora strmina lednih vesin, zastrašujoča tišina, hudi pretresi za naše živce.«
Tudi v resnično tesnih in tesnobnih situacijah, kot je bilo bivakiranje v Grands Charmozu leta 1931, je ostal hladen kot njegova okolica: »Najino stanje naju ni preveč vznemirjalo. Bolj naju je skrbelo, kaj vse se lahko zgodi v Chamonixu ali pa napoti domov ... Misel na reševanje je bila zaradi najine varnosti neznosna.«
Celo v težavni in nevarni steni Welzenbach ni spregledal niti okolice niti vremena. Severozahodna stena Wiesbachhorna: »Cunjasta megla, ki je prišla od nikoder, je pohlepno požirala steno in naredila prostor še večji cunji.«
V klasični smeri opiše posebno vzdušje. Zmuttov greben: »Občutki in vtisi na tem velikem klasičnem grebenu so bili tako silni, da se še sedaj spominjam vsake podrobnosti.«
Vodenje naveze je bilo vedno odvisno od osebnih sposobnosti soplezalcev, kar lahko razumemo kot poklon posebnim lastnostim njegovih tovarišev. Severna stena Fiescherhorna: »Prevzel sem vodstvo, tako da se je Tillnam, ki je vse do sedaj plezal prvi, lahko spočil.«
Vsekakor pa je bil Welzenbach raje prvi v navezi. Prečenje Matterhorn - Dent d'Herens je opravil v družbi z nenadkriljivim alpskim mojstrom Hansom Pfannom: »Kako sem si želel , da bi vodili!«
Bivakiranja z revno opremo so bila brez dvoma izredno neudobna. Takrat so uporabljali edinole vrečo iz snovi moseting. Kot vse ostalo, je tudi to omenil le mimogrede: »Bivak je bil bridko mrzel in dolg … « , je edina izjava o 14-urnem nevihtnem bivakiranju na ozki, viseči polički na polovici smeri v severozahodni steni Gletscherhorna. Celo neskončno trpljenje v Charmozu je opisano s podobno malomarnostjo, vendar je le dodal: »Dogodki zadnjih nekaj dni so kot nekakšna mora. Bila sva vesela, da sva izpeljala smer iz brezupnosti v slabem vremenu z lastno močjo. Okoliščine, ki sem jih omenil, bi pomenile smrt za mnoge.«
Po končani turi pa so na vrhu njegove misli tekle nekako takole: »Pogledala sva nazaj v steno, iz katere sva prišla. Neverjetno ... «, je napisal po prečenju Matterhorn-Dent d Herens.
Po severni steni Eiskogla je napisal: »Kot bi mi vzeli z ramen težko breme.«
Po severni steni Grossglocknerja pa tudi drugače: »Občutil sem popolno zadovoljstvo. Stara želja je postala resničnost. Ponosna stena je premagala prav tako ponosen vrh.«
Občutek zadovoljstva je bil pravi le, kadar je smer izpeljal čimbolj naravnost, seveda v svojem času in ne v današnjem pojmovanju direktnih smeri. Izstopiti je moral na samem vrhu. Če česa le ni bilo, kot na primer pri prvem poskusu v Charmozu leta 1931, ko je izstopil na severozahodni greben nekako 15o metrov od vrha, je odkrito povedal: »Najin uspeh ni pravo zadovoljstvo ... Misel na nepopolno zmago naju je morila.«
Zato je bil drugi uspešni poskus naravnan na izstop na samem vrhu. Pri svojem ocenjevanju neštetih težav je bil Welzenbach izredno objektiven in naniza nešteto misli v svojih opažanjih. Brenva: »Zamudili smo se nekaj več kot štiri ure v tej enkratni in nekoč največji steni Alp, ki je danes udobno poldnevno potepanje. To je nenavadna sprememba, ki se dogaja mnogim klasičnim smerem oziroma podvigom. Velikokrat sem razmišljal o vzrokih. Ali je to rezultat napredka pri plezanju in opremi, ali je to pristojbina za spremembo v plezalčevem vedenju oziroma odnosu do njegovih gora? Verjetno gre za oboje. Sedanja generacija zbližuje alpske probleme z večjo naravnanostjo in z neomejenim občutkom premoči. Ta odnos daje polet telesnim storitvam in je tako živ, da mora uspeti. Ali je razvoj dobrodošel ali ne? Če pogledamo na napredek, je resnično dobrodošel. Na drugi strani pa je škoda, da vse klasične smeri naših alpskih pionirjev izgubljajo obraz in sloves. Morda bo za nami - le kdo od nas misli tako naprej - prišla nova generacija, ki se bo smejala smerem, ki danes pomenijo višek.«
Zelo zgodaj je Welzenbach, ki je bil 1922 še izreden skalni plezalec, izpovedal svoje prepričanje, da so do oznaka najtežavnejše opravičene le smeri z največjo nakopičenostjo najvišje ocenjenih raztežajev. Zapisal je: »Smeri po prvi svetovni vojni so dosegle mejo, ki jo plezalec še zmore. Prihodnost bo povedala, ali je to res.«
Na vrhu ali pri sestopu je njegovo domišljijo večkrat ujela še bolj omamna naloga v sosedstvu. Ko je leta 1929 preplezal greben Mitteleghi, je pogledal v severno steno Eigerja in se vanjo nameraval podati po Nanga Parbatu. Po prvi smeri v severni steni Fiescherhorna pa je zapisal: »V nas je zraslo veliko razburjenje, ker smo rešili problem. Bilo je naravno, da naredimo v steni naslednjo našo smer in to kar se da hitro!«

Tako je šel Welzenbach od velikega uspeha k naslednjemu, leto 1932 je bilo še posebno plodno leto - pravo Annus mirabilis (lat.: čudovito leto). Njegov način in duševni odnos do plezanja je ostal do zadnjega nespremenjen, kar lahko razberemo iz njegovega pisanja. Po uspehu v Lauterbrunnenskem Breithornu je leta 1929 zapisal, da so ga njegove smeri »prepričale, da imamo določene vrednote, ki narede življenje bolj pomembno in preskrbe našemu obstoju trajen pomen, ki nas povzdigne iz običajnega življenja v resnično človečnost.«
Čeprav je ohranil ta jasno začrtani odnos do svojega gorništva, kaže, da si ga je ustvaril že zelo zgodaj. Sega tja v leto 1929, sprva še megleno izražen, podobno kot vršni seraki v severozahodni steni Wiesbachhorna, kjer je bilo nekaj »nevidno, komaj nagonsko zaznavno in grozeče nad našimi glavami ... « in kot nekakšna zla slutnja: »Za uspeh ni potrebna samo izkušenost, temveč tudi sreča, vse od takrat, ko plezalcu grozi nevarnost, ki jo moramo prav tako upoštevati ... Usoda je vedno v rokah smrti, propada, ki visi kot Damoklejev meč nad vsako plezalčevo glavo, ki deli nekomu srečo, drugega pa uniči.«

To se je nazorno pokazalo kasneje v nesrečnih dogodkih na Nanga Parbatu leta 1934.
Plezalci še danes spoštujejo Welzenbachove smeri. Erich Friedli mlajši je bil verjetno edini, ki je ponovil vse njegove smeri, za to pa je potreboval pet let. Ponesrečil se je pri sestopu z Gletscherhorna. Ponovimo besede univerzitetnega profesorja, doktorja inženirja Ericha Schultzeja, Welzenbachovega soplezalca v Gspaltenhornu in nekaterih drugih velikih stenah Oberlanda, ki nam spoštovanje do njegovih smeri izrazi takole:
»Te ogromne stene zahtevajo nadpovprečna telesna in duševna dejanja, ne glede na visoko stopnjo tehnične razvitosti. Stene spadajo med najbolj nevarne v Zahodnih Alpah. V njih potrebuješ jeklene živce, izmozgajo in iztisnejo ti poslednje grame tovarištva in zanesljivosti. V teh smereh pomeni ena sama napaka, trenutek neprevidnosti katastrofo za vse. Mogoče bi se dalo te smeri izpeljati bolj varno z uporabo neštetih lednih in skalnih klinov, to pa bi podvojilo ali potrojilo čas napredovanja. Tudi v stabilnem vremenu, ki je ena od nujnosti takega dejanja, saj slabo vreme poveča že tako grozeče objektivne nevarnosti, je treba smer preplezati v čim krajšem času, uporabo klinov pa je treba zmanjšati na najmanjšo možno mero … «
Podoben spoštljiv ton je čutiti v besedah vseh kasnejših generacij. Leta 1966 je Gerd Siedtoff v svojih zapiskih iz severne stene Lauterbrunenskega Breithorna dejal: »Ta smer je ena najtežjih smeri vseh severnih sten v Bernskih Alpah, ne glede na severni steno Eigerja - je najbolj resna ... «

Tako ostane zadnje vprašanje, kakšne so bile Welzenbachove politične opredelitve in nagnjenja, kajti dve leti je le preživel pod mračnjaštvom hitro nastopajočega nacizma. Nič novega ne bomo povedali, Če zapišemo, da bi Nemci radi zamolčali del svoje polpretekle zgodovine, zato marsikaj, če se le da, ponaredijo in seveda namerno pozabijo. Pri iskanju resnice naletimo na nepreplezljive ovire in kmalu izgubimo voljo do nadaljnjega brskanja po novejši nemški alpinistični zgodovinski literaturi, ki obravnava predvojno generacijo. Mladi angleški alpinist in zgodovinar Eric Roberts, ki se je leta 1979 ponesrečil na Anapurni, je v Nemčiji pet let zbiral gradivo za svojo knjigo o Welzenbachu. V rokopisu je večji del člankov ostalo nedorečenih ali z vprašajem zaradi nezanesljivega vira in pomanjkljive dokumentacije. Vendarle pa so zabeleženi.
Iz njih izvemo za zalo resen Welzenbachov incident s skupino rjavosrajčnikov leta 1931 v koči Tribulaun, kar je bilo zabeleženo tudi v policijskem arhivu, ter za njegovo skrajno odklonilno stališče, ker je bila razstava planinske fotografije v letu 1933 preplavljena s svastikami (kljukastimi križi).
In še nekaj, po svoje problematičnega. Tirolec Erwin Schneider, »kralj sedemtisočakov«, ki je pred vojno in med njo kar precej šaril po Kavkazu, nikjer v svojih spominih ne piše o »tistih dneh«. 0 krvavih bitkah smo brali drugod. Po vojni spreobrnjeni Schneider pa je trdil, da mu je Welzenbach na Nanga Parbatu večkrat zaupno prišepnil: »Merki se vede kot mali nori kaplar.« Ta namig bi bil lahko smrtno nevaren, z druge strani pa zanesljivo vemo, da Welzenbach ni bil preveč zaupljiv s člani odprave pa tudi ni bolehal za obče znano človeško slabostjo - opravljanjem.
Welzenbachov odpravarski dnevnik, skrbno zavit v gumiramo platno počiva skoraj pol stoletja v nekdanjem VII. taboru nedaleč od Srebrnega sedla in hrani zadnje zaupne izpovedi pogumnega in srčnega velikega »snežnega moža«, ki mu je soplezalec in založnik Karl Wien v spominskem članku ponovil njegovo lastno misel: »Plezanje je vse, slava ni nič.«

Nada Mlač
Alpinistični razgledi-15/1983
Alpinistični razgledi-16/1983