Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 08.10.1990

  08.10.1990


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

 

ponedeljek, 8. oktober 1990, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2005

Delo, Šport: ... Lukič se je iz ZDA vrnil s smerjo White Wedding

Ponovil je eno izmed treh smeri v ZDA z oceno 5. 14a — Na pogled splezal Darknes at noon in Times up — En dan za Nos v El Capitanu
KRANJ — Pred nekaj dnevi se je s plezalne turneje po ZDA vrnil mariborski plezalec Marko Lukič (AO Kozjak). V znanem oregonskem plezalnem centru Smith Rock je sicer večino časa posvetil plezanju na pogled, uspešno pa je z rdečo piko ponovil tudi smer White Wedding (5.14 a oziroma 8 b+).
Pred Smith Rockom je najprej obiskal plezališče Micke's Beach, splezal tam dve smeri na pogled (ena 5.12 a oz. VIII+ in ocena 5.12c oziroma IX-), potem pa si je ogledal še Lake Tahoe. Na pogled je splezal smeri s težavmi do IX-.
V Smith Rock je prišel 25. avgusta. Velika vročina je pomenila slabe razmere za plezanje težkih smeri in še najboljša možnost je bila smer White Wedding. Po začetnem študiju smeri je po kar nekaj padcih že po ključnem mestu smer splezal 13. septembra (za Rehbergerjem lani je to drugi naš vzpon v tej smeri) v obdobju malo hladnejšega vremena. Še pred tem vzponom je opravil številne vzpone na pogled. Tako je na takšen način splezal okoli 20 smeri s težavami od VIII+ do IX-/IX.
Teden dni za uspešnim vzponom v White Wedding pa je v enem dnevu opravil dva zahtevna vzpona na pogled. Tako je najprej preplezal zelo znano smer Darknes at noon (5.13 a oziroma 7 c+, po UIAA IX+), potem pa še nekoliko težjo Times up (5.13 a/b oziroma 7 c+/8 a). Po Smith Rocku se je Lukič odpravil še v Yosemite, kjer je želel splezati steno El Capitana. Skupaj z novozelandskim plezalcem Jeffom Shrimptonom sta v enem dnevu splezala znano smer Nos (VI, 5.11 a, AO, 32 raztežajev).
Lukiču so pri uresničitvi omenjenih vzponov pomagali Tovarna montažnih hiš Inntal Bosna, K 2 Sport Gorica, Papi Sport in La Sportiva.

TOMO ČESEN

• Smer White Wedding je prvi splezal francoski plezalce Jean Baptiste Tribout in jo ocenil 5.14 a (8b+ oziroma X+ po UIAA). Po prvih ponovitvah Angleža Moffata in Američana Franklina je smer kasneje splezalo še kar nekaj plezalcev. Med svojim zadnjim obiskom Tribouja v Sloveniji pa je le-ta povedal, da je nekdo izmed kasnejših ponavljalcev nekatere ključne oprimke malce »priredil«. Tako je smer nekoliko izgubila na težavnosti in Tribout je dejal, da je sedaj ocena 8 b.

Podgornik in Ravhekar v Patagonijo
KRANJ - Prvič je bilo mogoče slišati za to goro v skupini Paine leta 1966, ko je nanjo iz severa skušal splezati italijanski pionir v tem delu sveta Armando Aste s svojimi kolegi. Njihov poizkus je bil daleč pred svojim časom in jim zato seveda ni uspel. Takrat so goro tudi prvič poimenovali in sicer Torre Inominata. kasneje pa si je zaradi svoje nepristopnosti in zaradi svoje oblike pridobila posrečeno ime Fortaleza (Trdnjava). Za tem prvim poskusom so bile splezane samo dve smeri, vsi poskusi v vzhodni steni pa so bili neuspešni.
Jutri odhajata v Južno Ameriko z namenom splezati vzhodno steno Trotalezc Peter Podgornik (AO Nova Gorica in športna ekipa HIT) in Matjaž Ravhekar (AO Jesenice). Seveda je vse odvisno od vremenskih razmer, vendar predvidevata, da bosta na celotni poti okoli tri mesece.
Brez sponzorjev tudi pri tej odpravi ne bi šlo. Med njimi so Julon Ljubljana, KOTG, Arcos (čevlji), Ika Ajdovščina jima je iz porotexa, ki ga je prispevala Oprema Kočevje, sešila poseben šotor za v steno, sodelujejo se Camp, Grivel in K2 Sport Gorica, Ravhekarju pa so pomagali AO Jesenice. Emona Globtour, Turistično društvo Kranjska Gora, GRS in Kompas Hoteli (oba Krajska Gora). PD Jesenice. PD in Športno društvo Kranjska Gora, MO PD Jesenice in GRS Jesenice.

TOMO ČESEN

Novice iz Paklenice
Drugo ponovitev smeri Welcome in tretjo ponovitev smeri Rajna v steni Anič kuka ima Boris Čujič, ki je te dve smeri splezal s soplezalcem še pred češkoslovaškim plezalcem Igorjem Kollerjem. Ves čas je plezal kot prvi. Najtežja mesta prosto v prvem poizkusu, vendar se mu je dvakrat zataknilo v lažjih detajlih. Smer Rajna je prosto na pogled (VIII) ponovil Miha Praprotnik v navezi z Andrejo Velikonja - prosto je splezala mesta do VIII+ (oba AO Matica). Čujič je sporočil tudi, da je v Anič kuku desno od Kače nova smer, ki so jo splezati nemški plezalci. Ime ji je Žene, vino i kamen. Najtežja mesta so ocenjena VIII-, varovanje na teh mestih pa je urejeno s svedrovci.
Miha Praprotnik in Andreja Velikonja sta poleg Rajne ponovila še Utopijo 85 in Raz malega kladiva. Slednjo smer je Andreja splezala prosto na pogled (VIII-). Poleg tega je Praprotnik na pogled ponovil Majhne, ostre, zle (IX-).

V Julijcih in Kamniških
Matjaž Jamnik in Miha Kajzelj (oba AO Šmarna gora) sta v Šitah prosto ponovila Steber (prvi raztezaj VIII, ostalo do VI +), v severni steni Triglava pa sta prosto ponovila Jubilejno smer (VII+). V Šitah sta JLA ponovila Janez Primožič in Slavko Rožič (oba AO Tržič).
Iz Kamniških Alp pa novica, da je Silvo Kragelj (AO Litostroj) sam prosto ponovil Trikot.

Ta teden otvoritev dveh sten
V Ljubljani in Kamniku bodo ta teden pripravili slovesno otvoritev dveh umetnih plezalnih sten. PD Ljubljana Matica je postavilo umetno steno v osnovni šoli Nove Jarše. Tja vabijo v četrtek, 11. t. m., ob 18. uri, ko jo bodo predali svojemu namenu, vse, ki jih zanima tovrstno plezanje. Naslednji dan, v petek, 12. t. m., ob 19. uri pa bo v telovadnici osnovne šole Frana Albrehta v Kamniku še ena takšna otvoritev.

Dober nahrbtnik je zlata vreden
LJUBLJANA. - Ime delavnica Rock je sinonim za izdelovanje in popravilo športne in planinske opreme, porok za strokovnost in vrhunstvo pa je lastnik podjetja Rok Zelinka, nekdaj atlet in začetnik lokostrelstva v Ljubljani, dolga leta zaposlen tudi v Šlovenijašport. Njegova specialnost, delavnico ima na Saveljski 61 (telefon (061) - 342-525), so odlični, lahki nahrbtniki, brez železnih sponk, ki jih izdeluje že tri leta. Program vsebuje tri stalnice: za šolo, za izletništvo, za planinstvo, deset različnih vodoodbojnih modelov iz uvoženih materialov, po dostopnih, konkurenčnih cenah. Planinski program vsebuje nahrbtnike (volumen 50 do 70 litrov), ki jih je mogoče prilagoditi na telesno višino od 1.60 m do 1.90 m, se pravi, da so uporabni za člane vse družine, saj ustrezajo za vsak hrbet, kar omogoča sistem posebnih naramnic. Najbolj iskani, vrhunski modeli so Trisul, Treking in Makalu, specializirani za planinarjenje in pohodništvo. Teža sloni pri njih na bokih, ramena so razbremenjena (zaradi nižjega težišča), stabilnost pa je večja. Naramnice omogočajo tudi prezračevanje hrbta. Vsi ključni šivi so prešiti večkrat. Model Stenar je plezalni nahrbtnik, pri katerem lahko vse sponke odpreš z eno roko. Model Pick je za smučarje, kolesarje in izletnike, modeli College., Tyrol, Day Pack in Mini Pack pa so šolski nahrbtniki.

H. U.

Povodnega moža ocenil 8b+
Tadej Slabe (Avventura, Ferrino. Boreal) je v plezališču v Vipavski Beli preplezal še eno zahtevno smer, ki jo je kot večino v tem področju opremil Marko Fabčič. V previsni steni nad potokom poteka nova smer po prvem lažjem odstavku in po prvih previsnih metrih čez najzahtevnejši osrednji previs, do vrha pa je potrebno v enakomernih težavah splezati še preko previsne plošče. Slabe je težave ocenil z oceno 8b+ (X+ po UIAA). Nova smer se imenuje Povodni mož in je sedaj najzahtevnejša v tem plezališču, zaenkrat pa je to tudi edina smer v Sloveniji s takšno oceno. Sicer pa je to sedaj že peta smer v Vipavski Beli s teža-vami okoli desete stopnje. Poleg tega Slabetovega vzpona pa omenimo še dober vzpon Mateja Mejovška, ki je v avstrijskem plezališču Zigeunerloch pri Gradcu uspešno splezal smer Zigeunerbaron, ki ima oceno 8b (oziroma X).

TOMO ČESEN

OD TOD IN TAM

KKA pri PZ Jugoslavije
V soboto 20. oktobra ob 18. uri se bo v lovski koči Pri Jurju v Kamniški Bistrici začel 11. redni sestanek koordinacijske komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Jugoslavije. Njen predsednik Bojan Pollak predlaga za dnevni red le dve točki: potrditev zapisnika zadnjega sestanka in pregled realizacije dogovorov ter »aktualno in razno«. V teh dveh točkah pa je zajeto vse od akcij in uspehov do problemov alpinizma v posameznih republikah in pokrajinah ter - še vedno - tudi plezalstva. (JUSPEK namreč kljub formalnim sklepom po statutu PZJ še vedno ni samostojna.) Od petka ob 18. uri pa do nedelje 21. oktobra bo v Kamniški Bistrici tudi zvezni alpinistični tečaj ter zvezni seminar za alpinistične inštruktorje.

ID

Z gorskim kolesom
Vse več je koles na gorskih stezah. Obiskovalci gora se izjavljajo za in proti, čas pa bo pokazal, kaj bo obveljalo.
Iz PD Velenje sporočajo, da sta se Ivo Avberšek in Ivč Kotnik, člana Šaleškega AO, septembra za spremembo »spoprijela« ne s steno, temveč s Šaleško planinsko potjo. Po delih sta jo proučevala še pred odpravo na Nanga Parbat, prejšnji mesec pa sta jo prevozila v enem dnevu. Za 120 km dolgo pot (z 21 kontrolnimi točkami) s 6000 m višinskih razlik, sta potrebovala nekaj več kot 11 ur.

Planinstvo izbirni predmet
PD Rade Končar iz Zagreba je sklenilo dogovor z Višjo tehnično šolo enakega imena, da ob plavanju, košarki, odbojki in nogometu tudi planinstvo postane izbirni predmet v okviru predmeta telesna in zdravstvena kultura. Na razpis se je javilo 60 štu-dentov, vodja sekcije je bil Goran Grgec, pomagali pa so mu znani planinski strokovnjaki iz PD ter Planinske zveze Zagreba in Hrvatske. Vsem predavanjem so sledile praktične vaje in skupne ture, v drugem semestru pa so še posebej organizirali orientacijsko šolo, katere diplomo je dobilo kar 50 študentov.

Pred 125 leti
O 125-letnici prvega pristopa na Matterhorn (4477 m), ki so ga letos na veliko slavili (predvsem) v Švici, je bilo že veliko napisanega. Enak jubilej pa bi lahko slavili še za prenekatero gorniško dejanje v Alpah; za celo stran so jih objavili v oktobrski številki Bergsteigerja. 29. 6. istega leta se je npr. E. Whymper s Almerjem in Binerjem povzpel na Aiguille Verte (4122 m) po ozebniku, ki se sedaj imenuje po njem. 14. 7. so bili prvi na vrhu Piz Buin (3312 m) v Silvretti. Moore, Mathews ter F. in H. Walker, ki sta jim pomagala brata Anderegg, so prvi prišli na Mt. Blanc (4807 m) po Brenvi. Monte Cristallo (3126 m) v Dolomitih je doživel prvi pristop 14. 9. 1865 ... enako se je zgodilo Nesthornu (3824 m) v Bernskih Alpah, v katerega S steni je od konca avgusta tudi smer naše naveze Furlan--Požgaj.


ALPINISTIČNE NOVICE

Posvet Gore in varnost
V Veliki dvorani Republiškega centra za obrambno usposabljanje v Poljčah bo 13. t. m. s pričetkom ob 9. uri komisija za GRS pri PZS organizirala tradicionalni posvet Gore in varnost. Tokratna tema je »Problematika vodenih izletov v gore«.

Še o PD SCT
V novico o vzponu članov PD SCT Ljubljana na Elbrus, se je prikradlo nekaj napak. Enajst jih je bilo na zahodnem, višjem vrhu (5633 m), eden pa tudi na vzhodnem (5621 m). Cvahte in Dobnik sta 10. 9. plezala v 650 m visoki SV ledni steni (prekriti s tenko plastjo primrznjenega snega) Džan Tugana, katere povprečna naklonina je 60 (dve mesti 70) stopinj. Dolga je 16 raztežajev in sovjetski alpinisti se niso spomnili, da bi v njenem območju že kdo plezal.

Alpinistična šola AO Mengeš
Alpinistični odsek iz Mengša bo v sredo, 10. t. m., pričel z vsakoletno alpinistično in plezalno šolo. Vsi interesenti naj se oglasijo v klubskih prostorih na Kolodvorski 2 (kletni prostori) v Mengšu. Šola se prične ob 20.30, vse dodatne informacije pa lahko kandidati (zadnji možni rok za vpis v šolo imajo še 17. t. m.) dobijo po telefonu 061 739-659 od 20. do 22. ure.

Sodelovanje dveh GRS postaj
Konec septembra je 12 članov GRS Tolmin obiskalo pokrajino Trento in tako na željo italijanskih kolegov postaje CNSAS Borgo vrnili lanski obisk, ko so imeli na planini Razor skupno reševalno vajo. Začetki tega sedaj že plodnega sodelovanja segajo dobri dve leti nazaj. Takrat so se na kongresu mednarodne reševalne organizacije IKAR na temo Varne gore v Pinzolli medsebojno seznanili. V lanskem oktobru je tako prišlo do prve skupne vaje, kjer so si predstavniki obeh postaj izmenjali obilo izkušenj na področju tehnike reševanja in organizacije. Tolminski postaji so Italijani takrat podarili tudi sodobna reševalna nosila.
Letos so jim Tolminčani obisk vrnili. Izkušnje so izmenjali v koči Riff. O'Brentari (2457 m), drugi dan srečanja pa je bil namenjen plezanju v skupini Cima d'Asta (2847 m).

Karničar smučal v Švici
Davo Karničar (AO Jezersko) je v Švici presmučal severno steno Allalina (4027 m), ki se dviga nad smučiščem v Saas Feeju. Ekstremni spust je ocenil S6-, S4, gre pa za zelo izpostavljeno smučanje izključno po ledu z višinsko razliko 500 metrov. Spust je tudi filmsko dokumentiran.

Iz športnega plezanja
Boris Čujič (AO Velebit Zagreb) je prvi hrvaški plezalec, ki je splezal smer z oceno 8a (IX+/X-). Na Costicri pri Trstu je namreč ponovil Cocomo. V Mišji peči je splezal še Runota in Mozaik (7b+, še pred odlomom enega izmed oprimkov), na pogled pa je splezal Danger zone (7 b). Plezal je tudi v plezališču Dolga njiva pri Novi Gorici, kjer je veliko smeri opremil Peter Podgornik. Prvi vzpon je opravil v smeri The Big blue (ocenil jo je 7b), na pogled pa je splezal dve smeri (Ta je pa za vse in Korak v prihodnost) z oceno VIII.

V Peruju slabe razmere
Perujske gore je letos obiskala tudi večja skupina slovenskih planincev pod vodstvom Žarka Trušnovca. Aklimatizacijo so opravili v dolini Cojup, na vrhovih Muapi, Ishinco in Waman Ripo, visokimi med 5400 in 5500 m. Obiskali so tudi Llanganuco in sedem jih je bilo na Picu (5800 m), Trušnovec in Tomaž Rovšček pa sta se na koncu povzpela še na najvišji vrh Peruja Huascaran Note (6655 m).
Razmere v perujski Andih so bile letos slabe. V deževni dobi (januar-februar) ni bilo padavin, potem pa je snežilo celo marca, sledilo je dvomesečno obdobje slabega vremena, tako da se sneg ni predelal, razširile so se ledeniške razpoke, podrli mostovi ... Na južni vrh Huascarana so se povzpeli le Američani, ki so imeli s seboj aluminijaste lestve. Prave alpinistične vzpone je, kot pravijo poznavalci, opravil le Pavle Kozjek. Zanimivo pa je tudi to, da po vseh agencijah v Huarazu in Limi dobro poznajo ime Toma Česna in njegov vzpon v J steni Lotseja.

V spomin M. Nerata
Janko Oprešnik (AO IMPOL) je 23. preteklega meseca klub slabemu vremenu opravil prvo solo ponovitev (sicer pa šele drugo) Spominske smeri Miše Nerata v S steni Ojstrice. Kot je sporočil, je ključno mesto skoraj raztezaj dolga in izredno krušljiva streha, za katero je potreboval kar tri ure. Sicer pa je za celotno smer potreboval nekaj več kot šest ur, smer pa je ocenil VI, A2-3, 500 m.

Na Šiša Pangmi nista uspela
Poleti je iz Tibeta prišla med drugim tudi pozdravna razglednica komercialne odprave nemške agencije Hauser, ki jo je vodil naš rojak Bogdan Brakus, med udeleženci (15) pa je bila tudi njegova žena Barbara Lepena-Brakus; o obeh in o njunih gorniških popotovanjih po svetu smo že večkrat poročali (Bogdan je bil prvi Jugoslovan na Čo Oju itd). In ker so imeli že v začetku maja postavljen T3. smo se dolgo spraševali, ali ni Barbara morda druga Jugoslovanka na osemtisočaku. Toda nadaljnih novic ni bilo in prevladalo je mišljenje, da verjetno niso imeli prave sreče. Medtem je Marica Frantar jugoslovanski ženski višinski rekord že pomaknila na 8126 m ... Sedaj pa je iz Nemčije, kjer Brakusova že dolga leta živita, prišlo tudi prvo sporočilo, ki je dokončno razblinila vse dvome. Imeli so sila slabo vreme in le trije so uspeli (11. in 12. maja). Brakusa sta morala obrniti potem, ko sta v hudem neurju tri noči prebila na višini nekaj več kot 7000 m.

FRANCI SAVENC

30 let našega himalajizma
Prva pot naših alpinistov v Himalajo je leta 1960 vodila na Trisul - Tedaj ni bilo neosvojenega osemtisočaka — Na vrhove prek sten — Naš alpinizem se je prebil v vrh
Majhen narod na obrobju velike monarhije je dolga stoletja živel z nalogo: Delaj in ubogaj! V nekoristnem svetu gora naj išče koristi le lovec, pastir in drvar, a še ti le do, nikjer zapisane, vendar točno določene meje. V prejšnjem stoletju to mejo začenjajo prestopati tujci in v nedotaknjene stene naših gora vklesavajo svoja imena. Vendar najvišja med našimi gorami je vse najlepše poti po svojih skalah prihranila za domačine. Nekega dne se štirje srčni možje z njenega vrha ozirajo po obzorju. Vrh Triglava postane slovenski. Čigava bo Stena? Edina stena, ki jo Slovenec piše z veliko začetnico. Usodno naključje pripelje domačina, divjega lovca, v podnožje Triglava. Na begu pred žandarji mora izbirati med strahom pred ječo in strahom pred Steno. Odloči se za Steno in tako prvenstvo poti čez Triglavsko steno ostane v slovenskih rokah.
Po koncu druge vojne pod robom Stene, nad Osrednjim stebrom zapoje klin. Slovenski narod dobi legendo — Čopov steber.
Na vrsti so sedaj težki detajli, stene, med njimi Sfinga s svojim tristo metrov visokim kamnitim, skrivnostnim obrazom. Po sedmih letih prizadevanj dva mlada slovenska plezalca stojita vrh Sflnginega obraza.
Čopov steber pozimi postane osrednji problem Vzhodnih Alp v letih 1964-1968. Domači in tuji plezalci znova in znova vstopajo v posvečeno triglavsko smer. Strah, da bi nam tujci vzeli prvenstvo najtežjega vzpona v Steni, domačim plezalcem vliva moč, da tvegajo več kot dopušča misel tistega časa. Čopov steber v zimi pomeni v tistih dneh velik korak čez mejo.
Iz Vrat nekega zimskega dne pride razburljiva novica: »Čehi so v Čopu!« Tokrat bo šlo za vsako ceno. Štirje naši plezalci se zakadijo v Steno, naslednji dan že prehitijo Čehe, a dirko v svoji steni prekine Triglav sam. Prek noči ovije Steno s tankim ledom in obe moštvi zbežita iz nevarnega tekmovališča.
V prvih dneh febraurja 1968 so trije naši plezalci že osmi dan v Steni. Sedemdeset gorskih reševalcev hiti v Triglavsko pogorje na pomoč trem prijateljem v Steni. Vsa naša dežela tedaj trepeta za življenja na zasneženih vesinah Triglava, kjer še vedno neusmiljeno sneži. Osmi dan zasnežena trojica doseže rob triglavskih skal in Čopov steber tudi v zimskem času ostane slovenski.
Tudi smer, ki sledi skokom Zlatoroga v Zlatorogovih policah preplezajo naši plezalci in tako Triglav ostane ves naš. Naš alpinizem medtem napreduje z velikimi koraki, število alpinistov je vsak dan večje in stene naših gora vse bolj prepredene s smermi.

Himalaja
Prva pot naših alpinistov v letu 1960 v Himalajo vodi na Trisul, na azijski Triglav. Kot da bi vedel kako Slovenci doma častimo goro s trojnim vrhom, je Trisul vso svojo zahodno, prepadno stran, namenil Slovencem. Počakal je 27 let. V tem času so naši alpinisti po zahodni smeri osvojili prvenstven dostop do vseh treh vrhov, začrtali smer v steno in prečili vse tri vrhove.
Leta 1969 alpinistični svet, po vrnitvi naše odprave z Anapurne, prvič prisluhne našim dosežkom a tri leta kasneje se že mora sprijazniti z dejstvom, da se je na himaljskem obzorju pojavil tekmec, s katerim je treba računati. Južna stena Makaluja teta 1972 to vsekakor potrdi. Tri leta kasneje se naši fantje vrnejo v skale in led Makaluja, ponovijo svojo smer v steni (ki so jo medtem tri leta brezuspešno poskušale ponoviti odprave najboljših alpinistov sveta) in stopijo na vrh osemtisočaka Makaluja. »Sedem jugoslovanskih alpinistov na vrhu Makaluja prek stene. Eden med njimi brez kisika!« - zatrobijo fanfare in naš alpinizem prvič doseže svetovni vrh.
Štiri leta kasneje naši plezalci stopijo na vrh stare Sagarmate, najvišje gore sveta, po njenem najtežjem dostopu, po novi smeri v zahodnem grebenu.
Naslednji korak je samoumeven. V trojici Makalu-Everest-Lotse manjka samo še stena zadnjega. Lotse - ime pomeni »južna gora«, ker stoji južno od Sagarmate-Matere bogov. Južna stena Lotseja je lijak za plazove okoliških osemtisočakov, zato so jo največji mojstri svetovnega alpinizma označili kot »pošast«, kot »problem za leto 2000«. Po takih ocenah je Lotsejeva južna stena postala osrednji izziv, središče dogajanj v alpinističnem vrhu. Ko naši alpinisti leta 1981 najdejo pot med njenimi plazovi do roba stene, jim mednarodna alpinistična srenja prizna, da je to bil dotlej najtežji poseg v Himalajo in da svet nima moštva, ki bi ga mogli primerjati z našim. Vendar vrh Lotseja nad južno steno je še nadaljnjih devet let ostal neosvojen.
V Himalaji je vsako leto 60-80 odprav iz raznih držav. V Lotse so vstopili najbojši, a nikomur ni uspelo, da bi ponovil smer naših alpinistov iz leta 1981. Je stena čakala na pravega?
Letos spomladi je v Lotsejevo steno, v najbolj razvpito steno sveta, vstopil samoten plezalec. Prišel je iz dežele, kjer so se pred 30 leti rodile sanje o njenih plazovitih vesinah, prišel je iz domovine plezalcev, katerim je ta stena pred devetimi leti celih šestdeset dni zasipavala ledene luknje, trgala šotore, rušila taborišča, razbijala cepine. Vendar že večkrat so gore našim plezalcem dokazale, da znajo pravično izbirati osvajalce svojih vrhov. Tudi Lotsejeva stena je pokazala svoj značaj: trd in neizprosen, pa vendar pravičen.
V trenutku ko utrujeni plezalec stopi na vrh Lotseja in se ozre nazaj na svojo smer po južni steni, v tem trenutku najmanjši med narodi, ki se potegujejo za alpinistična odličja, stopi na vrh svetovne alpinistične lestvice in za seboj ne vidi tekmeca.
Himalaja je le ena dimenzija našega alpinizma. Naši plezalci so našli pot v gore vseh kontinentov. A te poti ni konec, le vsa bolj strma in težja je.
Kako je vendar mogoče, da naš narod na najtežjih terenih neprimerljivi številčni in materialni premoči.
Ko smo Slovenci pred tridesetimi leti prvič stopili v Himalajo, na svetu ni bilo več nobenega osemtisočaka, ki ga veliki ne bi osvojili zase. Zamudili smo prvo obdobje himalaizma - osvajanje vrhov po najlažjih poteh, zato pa smo bili prav mi tisti, ki smo med prvimi odprli novo stran v zgodovini Himalaje: Pot na vrhove prek sten.
Ko je leta 1960 naša prva himalajska odprava odšla na pot, so imele tedanje »himalajske velesile« že pol stoletja himalajskih izkušenj za seboj. Na Trisulu I je po pristopu z južne strani stal Anglež Lonstaff že leta 1907!
Leto 1960 je bil čas velikih, težkih odprav v Himalajo. Tja so odhajale odprave s stotinami dolinskih in višinskih nosačev, pod-pirali so jih helikopterji in letala. Naših sedem fantov pa je odhajalo v Himalajo povsem v neznano. Trnovčeva Mara jim je sešila puhovke in naše tovarne so jih opremile po svojih najboljših močeh z izdelki, za katere nihče ni vedel kako prenašajo temperaturo od +40 do -40°C.
Že petnajst let po teh prvih začetkih stoji naš alpinizem v svetovnem vrhu. a danes nam ves alpinistični svet glasno in enoglasno priznava prvo mesto v himalajski areni.
V čem je skrivnost tega neverjetnega vzpona? Veliko, trdno in široko zaledje, ki ga naši alpinist' imajo v narodu. »Človek na vrhi nekega dosežka, kakršnegakoli pomeni le vrh piramide vseh do tedanjih dosežkov, vseh stoteri! ljudi, ki sestavljajo to piramido« so besede enega od njih. V tem je tesna povezanost Slovencev z gorami, v tem je skrita želja vsake ga Slovenca, da bi vsaj enkrat v življenju stal vrh Triglava.

DUŠICA KUNAVER

Marija Štremfelj splezala na najvišji vrh na svetu
LJUBLJANA - Iz Nepala je prišla novica, da se je na najvišji vrh na svetu, 8848 m visoki Mount Everest 7. t. m. povzpela Marija Štremfelj, prva naša alpinistka, ki je stopila na ta vrh. Z njo sta po normalni smeri splezala na Everest tudi Andrej Štremfelj in Janez Jeglič.

Marija Štremfelj na Everestu
33-letna Kranjčanka prva naša alpinistka na Mt. Everestu - Na vrh sta se povzpela tudi Andrej Štremfelj in Janez Jeglič
KRANJ — 7. oktober 1990 bo v zgodovini jugoslovanskega alpinizma oziroma himalajizma zapisan kot datum, ko je prva jugoslovanska alpinistka osvojila najvišji vrh na svetu, 8848 metrov visoki Mount Everest. Iz Nepala je namreč prišla razveseljiva novica, da so minulo nedeljo na vrh Everesta splezali Marija in Andrej Štremfelj, Janez Jeglič in Šerpa Lakpa Rita.

NA EVERESTU - Kranjčanka Marija Štremfelj.

Mednarodna alpinistična odprava Alpe-Adria Sagarmatha '90 je tako del svojih načrtov uresničila, nedvomno pa je svoj veliki cilj na tej odpravi — splezati na najvišjo zemeljsko točko - dosegla Marija Štremfelj. Odprava je sprva imela namen plezati Ameriško smer iz zahodne globeli na zahodni greben, kasneje pa so zaprositi za spremembo smeri, in sicer prek Južnega sedla, kjer poteka smer prvopristopnikov oziroma normalna smer na najvišji vrh sveta. Po njej so splezali na vrh Marija in Andrej Štremfelj, Janez Jeglič in Šerpa Lakpa Rita.
Za Marijo Štremfelj je po letu 1986, ko je kot prva jugoslovanska alpinistka stala na vrhu 8047 metrov visokega Broad Peaka (to je bil prvi osemtisočak za naše alpinistke), to drugi vrh nad 8000 m. Tako se je pridružila tistim enajstim jugoslovanskim alpinistom, ki so osvojili več kot enega izmed takšnih vrhov.
Za Andreja Štremflja je to šesti osemtisočak, pri čemer je bil prav na Everestu sedaj že drugič. Tako je za Messnerjem in našim Stipetom Božičem tretji alpinist iz Evrope, ki je na Everest splezal dvakrat.
Janezu Jegliču je bil po uspehu v zahodni steni Baghiratija, od koder sta s Silvom Karom odpotovala pod Everest, to prvi osemtisočak in tako se je število tistih naših alpinistov, ki imajo uspešne vzpone na osemtisočake, povečalo na 32.
Odprava Alpe-Adria ima dovoljenje še za Lhotse, poleg tega pa si tudi drugi člani prav gotovo želijo splezati na Everest.

TOMO ČESEN
 

Oznake: ALP, AN, HIM, KOL, PLE, PrV, USP, VTG
eXTReMe Tracker