Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Smučarstvo v Črni gori

Planinski vestnik 1953/362-6 - Ivo Valič:

Planinski vestnik, strani 362 - 366

Ivo Valič

SMUČARSTVO V ČRNI GORI

Do sedaj se je pri nas v Sloveniji, pa tudi v drugih republikah malo culo o smučarstvu, terenih, snežnih razmerah, o zimski lepoti v Črni gori — najmanjši republiki. Marsikdo se bo začudil, ali je mogoče, da tudi na našem jugu, ob Jadranu tako rekoč, lahko smučaš. Kdor pa je imel priložnost — seveda so bili do zdaj le redki — smučati po terenih Bjelasice, Sinjajevine, Komov, Lise, kdor je imel priložnost uživati zimske lepote Durmitorja in Prokletij, Črnega Plavskega, prav posebno pa Biogradskega jezera, kdor je imel priložnost uživati gostoljubnost tega malega naroda, mu bo ostalo to v trajnem spominu, še več — vedno si bo želel, da zopet enkrat obišče te kraje.

Od Smučarske zveze Slovenije sva bila s prijateljem poslana tja kot inštruktorja, da vodiva 20-dnevni smučarski tečaj republiškega značaja. Na potnem nalogu je bilo še zapisano: Javita se na Smučarski zvezi Orne gore v Titogradu, tečaj se vrši v Kolašinu. Malo negotova sva se napotila 9. februarja 1952 zvečer z brzovlakom v Beograd. Nobeden nama ni znal pravzaprav pojasniti, kje je kraj, kamor sva poslana, kako je s prometnimi sredstvi, s stanovanjem itd. Vse to in potem še mišljenje, ki se v takih primerih kaj rado pojavi — češ, slabo je z vsem tam doli — je zaposlilo najine misli, dokler nisva ob lahnem ropotanju in zibanju zadremala.

Po prihodu v Beograd sva najprej rezervirala za naslednji dan pri JAT-u dve mesti v letalu na progi Beograd—Titograd. Nato sva se zglasila na Smučarski zvezi Jugoslavije. Tu so nama dali še razne napotke in želeli obilo uspeha rekoč: Pomnita, da je to prvi tečaj v zgodovini smučarstva Črne gore. Glejta, da bo tečaj uspel. Slednje nama je bilo vse dni, kar sva jih preživela v Črni gori, geslo.

Drugo jutro sva že celo uro pred odhodom avtobusa na zemunsko letališče prispela pred poslovalnico JAT-a. Prignala naju je pač nestrpnost, saj se bova prvič peljala z letalom. Bila je dolga ura, minute so se vlekle in pogled nama je kar prevečkrat švrknil na uro. Končno sva dočakala. Sopotniki so naju malo začudeno gledali, ker so videli smuči ter spraševali, kam sva namenjena. Vreme je bilo izredno lepo in hotela sva se popolnoma naužiti lepot, ki se ti pač ob taki priliki nudijo. Še nekaj minut in že smo startali! Samo brnenje strojev in mimobežeča pokrajina je pričala, da res letimo. Preleteli smo Savo, ki se je v velikih lokih vila pod nami in se s precejšnjo, naglico bližala zasneženim goram. Potem pa same gore, visoke in nizke, odete z belo odejo, v nje pa ostro vsekane doline. Ne vem, če mi bo dano še kdaj — pa tudi prijatelju, mislim — doživeti kaj podobnega. Moral bi biti poet, da bi vso to lepoto prenesel na papir! Že smo leteli nad Črno goro. Pod nami je izginjala obširna Sinjajevina, polna prelepih smučišč. Na desni se ponosno dviga strmi Durmitor, na levi pa stojijo kot visok zid Prokletij e. Počasi smo se spuščali niže in niže. Preleteli smo Babin zob in že se je pod nami zableščala Morača, ki nam je bila za trenutek do cilja kažipot. Leteli smo tako nizko, da so bili hribi, na katerih se je belil še sneg, višji. Še nekaj minut in že smo zagledali ravnico Zete in glavno mesto Titograd. Kratek pogled na Skadrsko jezero — in sledil je postanek po 70 minutah letenja, ki so bile kratke, vendar nepozabne!

Titograd sva prišla ravno v času, ko se je vršil L, kongres Fizkulturne zveze Črne gore. Takoj sva dobila povabilo, da se kot gosta udeleživa kongresa. Seveda sva se mu z veseljem odzvala. Kaj kmalu je najina prejšnja zaskrbljenost izginila, saj sva bila nadvse prisrčno sprejeta in odkritosrčna gostoljubnost Črnogorcev je poskrbela, da sva se počutila po kaj kratkem času kot doma. »Došli su Slovenci«, je šlo od ust do ust, toda ne samo med delegati, ampak tudi po mestu samem in stalno sva bila obdana s trumo radovednežev. Vprašanj ni bilo ne konca ne kraja. Največ pozornosti je obrnila na naju oprema, prav posebno pa specialni smučarski čevlji, ki jih dotlej še niso imeli prilike videti. Največ stikov sva navezala z delegati smučarji in kmalu smo postali dobri prijatelji. Nekateri od njih so se udeležili kasneje tudi tečaja. Kongres je pozdravila tudi smučarska štafeta, ki je prišla iz Ko-lašina, kateri je 70 km oddaljen od Titograda. Tri četrtine poti so nosilci štafetne palice prihodih peš s smučmi na ramah. Štafeta je bila sprejeta v kongresni dvorani v dolgotrajnim aplavzom.

prostem času sva si ogledala mesto, ki je bilo med vojno popolnoma porušeno. Polno novih, modernih zgradb mu je dalo povsem drugo lice. Mesto še ni doseglo predvojnega števila prebivalstva. Nove zgradbe, ki so še v delu, pa pričajo, da bo to kmalu doseženo. Največ preglavic pa nama je delala vročina, ki je že v prvih dneh februarja dosegla 20—22 stopinj. O snegu ni bilo ne duha ne sluha. V mestu samem pade le v najhujši zimi največ 3 do 4 prste snega, ki pa takoj izgine. V daljavi pa so se ponosno dvigale visoke zasnežene gore.

ponedeljek sva nadaljevala pot v Kolašin. Pridružila sva se delegatom, ki so se s kamionom vračali s kongresa. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je bila zelo zanimiva. Nekaj časa drži cesta po dolini divje Morače, potem pa se začne strmo dvigati. Po eni uri vožnje dosežeš višino 1000 m nadmorske višine. Tu smo prvič naleteli na majhne krpe snega. Od tu dalje je pokrajina popolnoma drugačna. V začetku je izrazit kraški svet, nato pa slede obširni gozdovi in pašniki. Vse gore so bile pokrite s snegom in nisva se mogla na-čuditi njihovi lepoti in ugodnim terenom za smučanje. Tako nama je triurna vožnja kaj hitro minila.

"Tečaj je bil nastanjen v hotelu Bjelasica. Je to eden najlepših turističnih hotelov, kar sem jih kdaj videl. Zidan je bil leta 1947. Oskrba in postrežba je bila ves čas tečaja odlična. Ker se je tečaj začel šele 18. februarja, sva imela dovolj časa na razpolago, da ugodiva najini radovednosti. Seveda naju je zanimalo najprej vse, kar je v zvezi s smučanjem. Kraj sam je že po svoji legi zelo prikladen za zimske športe. Nadmorska višina 980 m. Ni velik in je že precej porušen, saj je med NOB 24-krat menjal gospodarja. Leži v majhni dolini Tare, kjer se dolina prav na tem mestu nekoliko razširi, potem pa zopet zoži. V neposredni bližini je polno lepih smučišč, ki se pa razlikujejo od naših v toliko, da so popolnoma gladka. Tudi za vnete planince - smučarje bi bilo preskrbljeno, saj obdajajo ta mali smučarski center Črne gore visoke gore z lepimi tereni, katerim bi težko dobil enakovredne v Sloveniji. N. pr. Ključ 1972 m, Bjelasica 2137 m, Sinjajevina 2203 m, Babin zub 2253 m itd. Imenovani hribi so v najbližji okolici Kolašina. Severna Črna gora pa je polna podobnih in mogoče še lepših vrhov. Samo gorovje, pokrito s snegom in s smuki dolgimi 3 do 5 tisoč metrov, ali pa še več! Če prideš na vrh, si v zadregi, ker ne veš, na katero stran bi se spustil! Glavna težava so pač prometne zveze in pa planinske postojanke, ki jih še ni. V tem letu pa bodo že začeli graditi smučarski dom in vzpenjačo na Bjelasici, tri ure hoda od Kolašina.

Pri tem pa se pojavi vprašanje: kakšne so snežne prilike? Tudi midva sva bila v začetku postavljena pred isto vprašanje. Ko smo prispeli v Kolašin, ni bilo v bližini snega razen na senčnih straneh. Nekoliko sva se začudila, ko so nama"pripovedovali, da ga je bilo še pred 4 dnevi 50 cm in da ga v hudi zimi pade 150 do 200 cm. Marca leta 1929 ga je bilo celo 3 metre. Lansko leto pa ga je v mesecu avgustu zapadlo 40 cm, ki pa je seveda v nekaj dneh izginil. Povprečno traja zima 3 do 4 mesece, v hribih pa še 1 ali 2 meseca delj. Tako imaš tudi na Lovčenu (1749 m), ki se strmo dviga iz morja in je iz Boke Kotorske 4 ure hoje do vrha, po 2 in tudi 3 mesece sneg z odličnimi smuki, ki so dolgi 3 do 4 km. O tem sva se tudi sama prepričala, ko sva se v drugi tretjini marca vozila tam mimo. Simbol in očak Črnogorcev je bil še ves zalit s snegom, v Boki Kotorski pa se je že začela kopalna sezona! Zanimivo je tudi, kako pade sneg. Tretji dan po najinem prihodu je začelo deževati, zvečer pa je nastopila prava nevihta, kakor pri nas poleti. Med grmenjem in bliskanjem je začelo snežiti in zjutraj je pokrivala mater zemljo 60 cm debela plast snega! Se dostikrat sva občudovala to igro narave. Torej so tudi snežne prilike dobre, lahko bi trdil še skoro boljše kot pri nas. Na preprost način sva si tolmačila vso stvar, ki je bila v začetku videti kaj zagonetna. Kraji spadajo med predele, ki imajo največ padavin v Jugoslaviji, na kar pa vpliva bližina morja in visoke gore.

Kakšna pa je zgodovina smučanja v Črni gori?! Naletela sva na ljudi, ki so prvič v življenju videli smuči. Čudili so se, zakaj so, in poizvedovali, kako se delajo. Posebno robnikom in Kandahar vezem ter specialnim čevljem se niso mogli načuditi. Ko so pa videli, kako se vozi in po kakih strminah, so samo zmajevali z glavo. Kakšna korist bi bila za te ljudi, če bi znali smučati, saj imajo n. pr. do prve potrošniške zadruge, urada ali trafike več ur daleč. Kdor ima konja, jezdi, kdor ga nima, mora pozimi do trebuha gaziti sneg. Kolikor sva pač lahko zvedela, je prve smuči prinesla v prvi svetovni vojni avstrijska vojska, toda med domačini je to ostalo brez vsakršnega vpliva. Okrog leta 1934 je bil v Kolašin poslan kot komandant bataljona kapetan Džamonja, Slovenec, doma baje iz Maribora. Bil je obenem tudi študent tehnike. Biti je moral dober smučar. Vsi starejši ljudje daleč naokoli so vedeli kaj povedati o njegovih vragolijah na smučeh. V kratkem je zbral okrog sebe precej mladeničev, ki so se zanimali za to panogo športa. V kolikor niso mogli nabaviti smuči, so jih izdelovali sami. Seveda so bile zelo primitivne. Na žalost pa se je tov. Džamonja smrtno ponesrečil in to na stopnicah beograjske univerze, ko se je vračal od izpita! Vendar se njegovi »učenci« niso razšli, ampak so se iz leta v leto množile njihove vrste. Priredili so tudi nekaj internih tekem v smuku in slalomu, čeprav niso bili organizirani v nobenem društvu. Do pričetka druge svetovne vojne je ta skupina štela okrog 80 smučarjev. 2e okrog leta 1930 pa je prinesel smučanje v vas Njeguši pod Lovčenom m zbiral okrog sebe maloštevilno grupo Slovenec Kobal. Bil je bančni uradnik v Boki Kotorski in se je hodil smučat na Lovčen. On je zanesel smučanje tudi v Cetinje. Kaj več o njem nisem mogel zvedeti. Tudi grupa v Njeguših se je med vojno porazgubila. Na povratku domov smo se ustavili za kratek čas tudi v Njeguših in naletela sva na dva člana te grupe. V Cetinju se je po vojni zanimanje za smučanje še povečalo. Ustanovili so svoje sekcije in so letos n. pr. imeli 14-dnevni trening na Lovčenu kot priprave za republiško prvenstvo.

Grupa v Kolašinu je doprinesla tudi v NOV svoj delež. Vsi so odšli v partizane in so zaradi znanja smučanja postali večinoma kurirji v raznih edinicah. Kakšni borci, prežeti z vero v zmago, so bili, nam priča to, da je večina žrtvovala svoja mlada življenja. Ostali so samo trije! Od teh se je eden udeležil tudi našega tečaja.

Med NOB smučarstvo ni doživelo razmaha. Silno pa je napredovalo po vojni. Precejšnja zasluga za to gre tudi pripadnikom JA — Slovencem, ki so se nahajali oziroma se še nahajajo v Črni gori. Leta 1948 je bila ustanovljena Smučarska zveza Črne gore, ki ima registriranih 7 sekcij iz raznih krajev Črne gore: Kolašin, Plevlje, Ivangrad, Cetinje itd. s približno 600 člani. Vendar pa se število članstva kakor tudi sekcij stalno dviga. Zlasti mladina — manj ženska — prav posebno pa pionirji kažejo veliko zanimanje za ta lepi šport. Tako na primer v celem kolašinskem okraju nisem naletel na pionirja, ki ne bi smučal. Seveda so se pojavile tudi razne težave, posebno glede opreme. Res jim je ostalo nekaj desetin parov smuči kot zapuščina po okupatorju in jih dobijo tudi iz Slovenije, vendar je vse premalo, kar tudi zavira še širši razvoj smučarstva. Pionirji si jih kar sami izdelujejo in včasih sem naletel na take oblike, da sem se moral smejati. Toda ni samo pomanjkanje smuči. Tudi obleka, vezi in celo maže so problem. O kakih specialnih čevljih sploh ni govora, na Kandahar vezi pa zelo redko naletiš. Za časa najinega bivanja pa sva imela vsak dan v gosteh pionirje, ki so naju prosili za košček maže.

V zimi 1948/49 se je vršilo prvo smučarsko prvenstvo republike v Kolašinu, 3 tekmovalci pa so se v tem letu udeležili tudi Sarplaninskega smuka. V letošnjem letu pa je bilo prvenstvo konec februarja tudi v Kolašinu. To drugo prvenstvo pa se je močno razlikovalo od prejšnjega že po sami udeležbi in organizaciji. Tekmovanje je obsegalo 4 discipline: štafeta 3 × 5 km (startalo 5 ekip), teke na 18 km za člane (startalo 26 tekmovalcev) ter smuk in slalom. Proge pri prejšnjih tekmovanjih v teh dveh disciplinah so bile kratke in lahke. Letos pa je bila proga za smuk dolga 1400 m z višinsko razliko 300 m za člane, za mladince pa 500 m z višinsko razliko 200 m. Startalo je preko 70 tekmovalcev. Že samo dejstvo, da je bilo število tekmovalcev dvakrat večje kot na prvem prvenstvu, govori o silnem razmahu tega športa. Da pa ne vlada zanimanje samo med mladino, priča to, da je tekme gledalo precejšnje število gledalcev iz starejših vrst. Mesto samo pa je bilo v času tekmovanj lepo okrašeno. Smučarska sekcija je na najin predlog sklenila, da vsako leto organizira na progi, na kateri se je vršilo tekmovanje v smuku, smučarske tekme. Proga je dolga 3—4 km z višinsko razliko 900 m in se bo imenovala po predsedniku SZ Črne gore, članu CK KPČ g, Vuku Radoviču — »Vukov smuk«.

Smučarski tečaj je začel z delom 18. februarja. Tečajnikov je bilo 19. Po socialnem poreklu so bili delavci, sinovi siromašnih kmetov in nekaj uradnikov. Bili so veseli, drzni fantje, ki so prišli na tečaj z namenom, da čim več pridobijo Zbrali so se iz vseh okrajev Črne gore. Prišli so s kamioni, pa tudi peš, če je bilo treba. Tako je n. pr. trojica njih prišla iz Durmitorja preko Sinjajevine. Hodili so dva dni po planoti visoki preko 2000 metrov. Drzen podvig, če pomislimo, da so bili slabo oblečeni, v opankah in da vsak čas lahko naletiš na volkove. Snega pa več kot preveč. Občudoval sem jih, oni pa so se mi smejali. Po zaključku tečaja pa so napravili isto pot! Imeli smo vsak dan 4 do 5 ur praktičnega dela na terenu, popoldan pa razna predavanja: o opremi in izdelovanju smuči, o mažah, o nevarnostih v gorah, o orientaciji, o prvi pomoči, o tehniki smučanja, o raznih likih, o pravilniku SZJ", o delu in ustanavljanju novih sekcij itd. Tečajniki so samoiniciativno ustanovili krožke, na katerih so ponovili celotno snov. In res se je pri tako sistematičnem delu že v prvih dneh tečaja pokazal napredek. V začetku so se čudili lahkoti in sigurnosti, s katero sva jim kazala razne like in prvine. Ko pa so sami začeli polagoma osvajati tvarino osnovne šole, jim noben dan ni bilo dovolj dela na terenu. Ravno predavanja o tehniki smučanja in pa o mažah so jih najbolj zanimala. O kaki tehniki prej ni bilo govora. Dobro so obvladali smuk, vendar na povsem preprost način. Na smučeh so popolnoma čepeli, ko pa je prišla kaka ovira, je veljala parola: pomagaj si, kakor si pač moreš! In cesto sem se nehote smejal, posebno pionirjem, ki so se v gručah spuščali po bregu, potem pa izvajali razne »akrobacije«. Tehnika in izvajanje likov pri slalomu pa jim še dolgo ni šlo v račun. Tudi z mazanjem je bilo križev in težav. Tečaj pa ni zanimal samo tistih 19 tečajnikov, ampak tudi druge, posebno mladino. Čeprav smo vsak dan menjavali teren, je bilo že čez pol ure okrog nas polno radovednih poslušalcev, starih in mladih. Večinoma so se kar vključili v vrste tečajnikov ter se je tako grupa podvojila ali pa celo potrojila. Nekateri so tudi redno hodili na predavanja. Proti koncu tečaja pa sva zgradila majhno skakalnico s kritično točko okrog 15 m. Sprva so jo z nezaupanjem opazovali. Ko pa sva jim pokazala in razložila tehniko skakanja, so dobili pogum in vsak dan so morali biti po njihovi želji tudi skoki na redu. Na koncu tečaja so vsi tečajniki opravljali izpit. Bil je obračun dela in tu so se šele pokazali pravi uspehi. Povprečna ocena je bila prav dobro. Kar pa je še bolj važno od ocene, je bilo navdušenje nad lepoto tega zimskega športa, ki so ga pridobili v tečaju. To nam priča tudi njihova obljuba, da bodo vse storili, vsak v svojem okraju, za popularizacijo smučarstva. Trdno sem prepričan, da bodo to tudi dosegli.

Tako so bili postavljeni temelji smučarstvu tudi v Črni gori, ki je bila v tem pogledu na zadnjem mestu. Videli smo razvoj smučarstva v zadnjih letih v LR Bosni in Hercegovini in LR Makedoniji, kjer si smučarstvo s hitrimi koraki osvaja pot med široke ljudske množice. Tako bo tudi v Črni gori zajelo smučarstvo najširše sloje prebivalstva in čez nekaj let se bodo pokazali prvi rezultati — udeležba in uspeh na zveznih tekmovanjih, za kar imajo vse pogoje. Seveda čaka Smučarsko zvezo Črne gore še velika in trda preizkušnja — pravilno in sistematično delo. Dolžnost Slovencev kot vodilnega naroda v tej panogi športa v državi, prav posebno pa SZS je, da jim s svojim številnim kadrom smučarskih učiteljev in trenerjev pri tem nudi vso pomoč.

Kategorije:
Novosti SMU SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti