Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bivak I, Bivak II

Zasilno zatočišče na prostem.Idrijske Novice - Tinka Gantar; V Slovenskem pravopisu piše, da je bivak zasilno zatočišče na prostem.

Skalna prerast.V planinstvu pa ima bivak dvojni pomen. Prvi je bivanje (bivakiranje) v ali pod steno, ko je plezalec zaradi različnih razlogov tam prisiljen prenočevati. Drugi pomen pa je uporaba že zgrajenega zavetišča, bivaka. Potreba po bivakih se je pokazala, ko so planinci, pravzaprav alpinisti, zašli v predele gora, oddaljene od planinskih postojank. Leta 1929 so v martuljških gorah jeseniški Skalaši dva tedna iskali izginulega kartografa. Takrat so odkrili samotne predele martuljške skupine in jih začeli obiskovati. To je bil svet, oddaljen od oskrbovanih koč, zato so prišli na misel, da bi tam zgradili zavetišče. Kot nalašč jim je v tem času prišel v roke članek s sliko bivaka v italijanskih gorah. Jeseniški alpinisti so že leta 1935 v Veliki Dnini, v objemu Ponc in Škrlatice, udarniško zgradili prvi bivak, bivak I.
Znanega alpinista Joža Čopa so pri sestopu z Oltarja tako navdušile zelenice na Šplevti, da je dejal: »Tu bo stal naslednji bivak!« Ko so kopali temelje, so odkrili še lepše mesto in Na Jezerih, visoko nad dolino Vrat, leta 1936 postavili bivak II s prekrasnim pogledom na celotno severno triglavsko steno.
Zatrep Za Akom nad martuljškimi slapovi in pod strmimi stenami Špika in Široke peči naj bi bil mesto za naslednji bivak III. A bogataš, ki je imel tam lovišča, ni dovolil gradnje. Zato so ga zgradili šele po vojni. Skalaš Korenini, ki je naredil načrte za vse štiri bivake, je pri otvoritvi bivaka lll v spominsko knjigo zapisal: »Z izdatno pomočjo tovarišev sem izpolnil obljubo in bivak lll stoji. Skrita želja me vodi v lepem razmišljanju. Prihrani še en list v tej knjigi za bivak lV.«
Plazeča sadrenkaLeta 1948 so ga postavili Na rušju, med Križem in Dolkovo špico. Huda zima jim ga je čez dve leti »prestavila« nižje in zrušila. Naslednje leto so ga postavili na istem mestu, a ga dobro »privezali«. Tam je še danes.
Za nas, planince, sta bivaka lll in lV, ki sta postavljena blizu nadelanih poti, dosegljiva.
Toda do bivakov l in ll ni označene steze in zdela sta se mi nedosegljiva. V spominu mi je ostalo mamino pripovedovanje o našem predniku kozarju Gašperčku, ki je pasel ovce in koze med Škrlatico in Slemeni, bilo je to v sredini 19. stoletja. Imel naj bi bajtico tam nekje Na Jezerih, kjer je zdaj bivak ll. 1841 je na Triglav vodil dunajskega botanika in to kar z ledenika, skozi kamin. Bil je eden od vodnikov, ki so kustosa Deželnega muzeja Freyerja leta 1851 skozi Krmo vodili na Triglav. Kako me torej ne bi vleklo gor k bivaku ll.?


Bivak ll na Jezerih (2118 m)

Dvojka ali Bivak na Jezerih leži 2118 m visoko nad dolino Vrat na robu planote Na Jezerih, s prekrasnim pogledom na Triglavovo in Cmirovo severno steno. Na severu ga v polkrogu obdajajo Rokavi, Oltarja in Dovški križ, sredi pod njimi je pohlevna Šplevta. Do bivaka ne vodi nobena označena steza.
Končno mi je uspelo – na stara leta! Bivak II se mi je zdel nedosegljiv, primeren le za » ta gajstne alpiniste«.

Tu bi Joža Čop postavil bivak ll - Šplevta.

»Ja, na začetku je najvažnejše, da ta pravo pot vdeneš,« je pomodrovala sestra, ko sva nad Poldovim rovtom iskali lovsko stezo. Polna luna je še kukala čez Mlinarice in razlivala svojo mrzlo srebrno svetlobo po vencu belih ostric viiisoookooo zgoraj, ko sva počasi napredovali po strmini Brinove glave. Na vsakih par serpentin sva počakali, da je sapa prišla za nama in se razgledovali. In glej, kmalu so sončni žarki zamenjali lunine in poljubili bele vrhove. Bukov gozd se je umaknil z lišaji obraslim smrekam (brine jim rečemo Gorjanci), mednje so se vedno pogosteje mešali macesni in ko sva prisopli na Brinovo glavo, je bilo ruševje glavno. Brinova glava (1586 m) je imenitno razgledišče – s klopco. Nad gorenjsko ravnino, pokrito z gosto meglo, so se dvigovale Kamniške planine in Karavanke, nasproti, nad temno dolino Vrat sta v senci kipeli severni steni Triglava in Cmira, Mlinarice so bile ob njiju prav neznatne, Črna gora še bolj črna. Visoki Rokav in Veliki Oltar nad Jezeri.Nasprotni njih pa je sonce božalo vrhove Stenarja, Rokavov, Oltarjev in tudi naju. Še nisva na polovici poti (do tu je uro in pol), zato se ne ustavljava predolgo. Vijugava med borovjem, garava po melišču, iščeva najbolj shojeno stezico, utrgava sem in tja kakšno brusnico in počasi pridobivava na višini. V globeli Na Brinju, med Šplevto na najini levi in Kopico na desni se pritajiva. Jerca mi pokaže na kozo z mladičem, kmalu sva pričakali še ostali trop gamsov. Obstali so in naju opazovali. Ko sva se midve premaknili, so se tudi oni. Vedno so tu, mi šepne sestra. Počasi se odmaknejo na melišče in nekaj mulijo. Le kaj tam rase, se vprašam? Sonce je vedno prijaznejše, ko se pod Šplevto dvigava na sedlo. Odločiva se, da ne greva na Dovški križ, do vrha bi rabili še dobro uro. Greva »le« na Šplevto (2272 m).Sediva na vrhu in zreva v gore. Vsenaokrog so, obsijane s soncem, bele. Tišina še povečuje občutek slovesnosti. Kot da sem v cerkvi, ne, katedrali. Rokavi so njeni zvoniki, oltarja sta dva. Vrhovi, kot bi jih nekdo obklesal vseh nepotrebnih rogljev in vse to pometel na melišča, ki svoje jezike stegujejo do uravnave Na Jezerih. Iz zamaknjenosti naju zbudi kavka, ki glasno zahrešči: »Odprita že nahrbtnika, lačna sem!« O ne, nisva sami! Poleg gamsov in kavk opaziva plezalca, ki se lahkotno in hitro spuščata iz Grla med Oltarjem in Dovškim križem. V globeli se še nekaj pik pomika počasi navzgor. Bivak IIMidve pa že na vrhu; da sva dobro hodili, naju pohvali Jerca, tri ure in pol. Obrneva se na jugozahod, kjer iz temne globine Vrat resno in veličastno rasteta ostenji Cmira in Triglava. Temne sence lezejo in poudarjajo globoke grape Stene pod sončnimi, z lisami snega posutimi Triglavskimi podi. Iz njih kipi vršna piramida gospodarja tega kraljestva - Triglava. Zapustiva zeleno Šplevto in kar padeva k bivaku. Tam trije Primorci tožijo, ker niso našli lovske steze in so morali garati po tem strašnem grušču. Pokažejo navzdol na dolgo melišče, ki v neverjetni strmini izginja nekam v dno. Bivak stoji tako na robu, kot da so ga sile narave narinile sem in se bo zdaj zdaj prekucnil. A tu stoji že od leta 1936, ko so ga po načrtih g. Koreninija (in še 3 druge) postavili jeseniški alpinisti. Vpisna knjiga pripoveduje marsikaj: o zanosnih trenutkih, o… strahu, ko preko bivaka divja huda ura, o globoki užaloščenosti za prijatelji, ki se niso živi vrnili «Takega melišča ni pri nas, tako dolgega, gladkega,« je vsa navdušena Jerca, »boš videla!« Z nemalo dvomov se spustim za njo, sprva kratkih korakov, potem naju pa kar nese, nese. Kamenje pod nogami hrešči, se vali, obstane, z vsakim naslednjim korakom se igra ponovi. Sem in tja se ustaviva, da si noge opomorejo, potem spet navzdol. Hura!!Kmalu sva pod roglji Šplevte, na desni je ostrica Mali Matterhorn, ob njem je pot navzgor, če jo najdeš. Nad Rdečimi stenami se umakneva v varno zeleno naročje ruševja in macesnov. Navdušeno si prikimavava: to pa je bilo nekaj. Pod slapom, ki je mezel čez Rdečo steno, se pomakneva v strugo Rdečega potoka. Hja, ta del poti ne bom hvalila.Poldov rovt Zato pa je od izstopa iz grape pa do Poldovega rovta steza kot balzam za prerukano telo: z listjem posuta, brez korenin, kamenja.
Da ne pozabim! Se še kdo spomni Janeza Polde, sedemkratnega državnega prvaka v smučarskih skokih tam v daljnih petdesetih? Ta rovt, Poldov, je bil njegov. Zdaj sedem letečih žerjavov krasi njegov nagrobnik na Dovjem. Še en pogled navzgor in slovo od skal, sonca in tišine. Ostali pa bodo vtisi, očaranost in presenečenje, ki ga delim s Tinetom Miheličem. »Kako lahko je vstopiti v ta svet ostric in prepadov.« Posebno, če je vreme tako lepo in na začetku »vdeneš« pravo pot. Hvala, Jerca! Me boš peljala še k Bivaku I v Dnini?

Bivak l v Veliki Dnini (2180 m)

»Samo reci pa bova šli,« je obljubila sestra Jerca, ki ji je pot do njega »ta mala malca«. Priznam da me je skrbelo. Bo plezanje, me bo zvilo nad kakšnim prepadom? Bolj tiho sem bila, ko sva letos v toplem avgustovskem jutru krenili z vršiške ceste proti koči v Krnici. Pri ličnem koritu sva »tankali« hladno vodo in čez zaprodeno Pišnico ter mimo Malega Tamarja smelo zakorakali proti koči v Krnici. Kot se za planinke spodobi, je bila ura zgodnja in koča še zaprta. Mogočni Prisojnik in vitki Razor sta s Kriško steno, Rakovo špico, Škrlatico in obema Poncama objemala Krnico in Veliko Dnino in tam gor, sej se komaj vid, v steni visi, bivak, je kazala sestra proti Veliki Ponci.

Bivak I

Šlo bo, sem se spodbujala, če pa ne, tudi odnehati ni greh! Steza od koče v Krnici je nekaj časa ista kot na Špik, nato se v razbitem svetu grape, ki se spušča izpod Ponc, odcepi desno. Kar po grapi, ki je seveda popolnoma suha, se vzdigujeva med naloženimi skalami.« Za tem skokom greva čez in v ruševje. Tam gre strmo navzgor, včasih se bo treba povleči navzgor kar za veje.« Razor, PrisojnikKo lovim sapo, se ozrem na ožarjene stene Prisojnika in Razorja, sestra mi kaže v njih smeri, kjer se da, če najdeš prave prehode, tako lepo, brez štrika ,priti v Krnico. » Kdo ve, a bi še znala?« se sprašuje Jerca. Iz ruševja stopiva med redke macesne, navpične stene Škrlatice so tik nad nama. Na melišču pod Lipnikom se pasejo gamsi. » Tam so zmeraj. No, poglej, bivak je že bližje.« Ko ga zagledam, kot da lebdi tam v steni, se odločim: » Kar pod steno te bom počakala!« Šele zdaj me potolaži, da so od lani pod previs k bivaku potegnili zajle, a tudi brez njih da ni bilo težko. Strmina ni popustila, držali sva se travnatega hrbta. » Steza višje gori po melišču bo za nazaj. Boš videla, kako hitro bo šlo dol,« se je že vnaprej veselila. Razgledi so se odpirali; na vršiško cesto, mimo Mojstrovk na Jalovec, že globoko pod nama melišča in prodišča od Kriške stene pa do Krnice. Škrlatica kot da se bo prekucnila na naju. Še zadnji vzpon po grobem grušču in sva pri zajlah. Za posladek so s stene na gosto visele blazinice visokogorskih cvetlic. Kako lepo. Kot da bi se skale okrasile za najin prihod. Mala in Velika Ponca.Na bivak l mi je uspelo priti in sploh nič težko ni bilo!! Od olajšanja (in) ali pa od vsega doživetega, bi najrajši zavriskala, a saj ne smem zmotiti tega miru! Molče sva vpijali lepoto in samoto, hvaležni, da sva smeli in (še) zmogli v ta prelepi kotiček. Sprehodila sem se po ozki, nagnjeni in ograjeni polički, nad katero je na vrveh pripet visel udoben in lepo opremljen bivak. Pregledali sva še vpisno knjigo, v kateri je bilo v letošnjem letu bolj malo vpisov, vsi pa navdušeni nad mirom in veličastnostjo okolice.
»Kdo ve ali je že kdo poskusil osvojiti vse štiri bivake enega za drugim? Začela bi v Vratih, šla po markacijah do bivaka lV Na rušju, od tam bi se bilo treba » prigoljufati« čez Rokave k bivaku ll na Jezeru, nato čez Grlo v Veliko Dnino k bivaku l in čez sedlo med obema Poncama do Treh macesnov in Za Ak, tam je bivak lll.«
Tako je Jerca sanjarila, jaz sem ji še v mislih komaj sledila. A kdo ve, morda se bodo sanje kdaj uresničile? Razmišljala sem o tem, kako lepa imena so predniki dali tem krajem. Ponce so poldnice, Škrlatica škrlatna v večernem soncu, Prisojnik je prisojen, Razor razdrt, Dnina je valovita dolina, Ak je drog, Špik je špičast….Preprosto, kaj?!

Tinka Gantar
 


14. september  2012


 
Trnati osat.


Gorenjska z Brinove glave.


Naj melišče.


Velika Ponca.


Prisojnik, zadaj Jalovec,
Mojstrovke, Rateške Ponce.


Škrlatica


Mali Tamar, spominski park
ponesrečenim  v gorah.
 


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti