Potepuški ostružki: Najdivjejši zahod Zahodnih Julijcev - Cuel de la Bareta, Jovet di Cadramazzo …
Letošnje dolgo vroče poletje se je poslovilo. Kaj mi je bilo v njem najlepše? Dolga vroča hribovska doživetja, seveda. Poletni sproščen ritem, ki ga ne omejuje skopo odmerjena dnevna luč me vedno zvabi tudi iz mojega »Prekmandlsveta«. V mojem struženju novih dogodivščin sem zašla (pravzaprav sem si to že dolgo želela) v še posebej divji svet, svet Jovetov, kot ga je ljubko poimenovala slovenska družina, ki mu je naklonila veliko raziskovalnih uric - družina Stritar.
Zelo drugačen, a meni je primerljiv z našimi grapami, le da so tu na pol manjšem tlorisu, ob istem številu zarez vsi grebeni še enkrat višji in vse soteske še enkrat globlje. Zelo divje! Ta svet je resnično na »daljnem« zahodu. Tu je prav zares konec Zahodnih Julijcev, v grebenu, ki se od Montaža, preko Strme peči steguje proti zahodu kjer odsekano pade v 
Železno dolino in njene vode Bele. Divjino na severu in jugu omejujeta reki in istoimenski globoko zasekani dolini Dunja in Reklanica. Vse od škrbine Forca de la Puartate, kmalu za Strmo pečjo, se raztreseni špičaki oblečejo v zeleno travo, redek gozd in strma pobočja, prekinjena le z ozkimi policami. Pod njimi pa ... zrak, do globokega dna. Neznansko globoko se zajedajo vode; Patoc, Galandin, Collelercin, Cadramazzo, Fontanis, Sbrici... Ne pretiravam prav veliko, če rečem, da se pod, za take razmere galanto speljanimi potmi, spodrezujejo tudi tisočice metrov zraku.
Vedno sem, vozeč se po Reklanici, občudovala v njenih strmih desnih pobočjih traso korajžno se vzpenjajoče ceste z mnogimi mostovi. Da pelje do vasice Patoc, sem se kmalu poučila. Da nas do njega popelje razgledna Via Alta Racolana s planine pod Montažem, tudi. Njegove hiše sem štela z Žrdi, Prestreljenika, sedla Buja ... Na uho so mi prišle zgodbe o raziskovanjih in iskanjih, o odkritjih. Piše se. Torej je bil za pot res skrajni čas.
Ja, da je za dostop do izhodišča v vasici Patoc potrebnih nekaj moški vozniških spretnosti, sem spoznala že gor grede, čeprav tudi njim ne gre povsem brez uporabe »rikverca« na taozkozloženih ovinkih. Prelepa vasica na polici pod Monte Jovetom, njegovo hišno goro, se nastavlja sončku od jutra do večera. Spominjajoča me na stari Breginj, v današnjem času oživi le poleti. Nekoč pa je tu nasproti cerkve dihalo dobrih sto duš.
Za prvo spoznavanje vrhov v tej skupini je potrebno izbrati najenostavnejši cilj. Cuel de la Bareta (1522 m) je pravšnji. Njegova višina ni nič posebnega, a pristop nanj nam predstavi vso obsežnost in divjost Jovetov. Dvig s Patoca do Vie Alte po poti številka 620 je edino grizenje kolen na tej turi, pa še to blago. Naprej pa – poezija! Obkrožimo Monte Jovet, zakljukamo nad Forca Galandin in se po malo podrti poti čez Rio Fontanis, ki preseka ta svet ravno po sredini, usmerimo proti vrhu. Priključi se nam še pot iz Železne doline, dvignemo se na sedlo, kjer ujamemo drugo iz Dunje in do razglednega vrha je le še skok. Široko je obzorje te »baretke«; Karnici, Naborjetske gore, Julijske predalpe in seveda – stolpi in strma rebra Strme peči in Montaža.
Njegov strateški položaj so seveda izkoristili v najobčutlivejših časih - v vojni. O tem nam pripovedujejo ostanki žičnic, zapuščene zgradbe tik pod vrhom in njegova preluknjana podoba. V prvi svetovni vojni je bil italijanska topniška trdnjava. Nasproti čez Dunjo in Belo mu stojijo enako utrjeni naborjetski vrhovi, karnijski Šinavc in še mnogi drugi. 
Da so bila vojna dogajanja tukaj pestra smo dodobra doživeli že na pristopu, kajti tako umetelno speljane prav galatno široke poti si nikoli niso priborile le sočne trave iščoče ovce. Poti pristopa so premišljeno načrtovane vojaške mulatjere.
Prepade severnih pobočij Montaža nad Clapadorio in Strme peči nad Sfonderatom nam res predstavi utrjeni razglednik, ki »visi« takorekoč nad Dunjo. 
Da pa resnično začutimo divjost, na začetku omenjenih poraščenih špičakov, je potrebno stopiti mednje, na katerega izmed Jovetov. Iz Železne doline nas po Rio Cadramazzo in Lavinal pripelje pot številka 619. Resen je videti njen začetek v istoimenskem zaselku, tam na mostu ob Beli. Da boš brez plezanja premagal navpično steno pred seboj, se ti ob pogledu s ceste zdi nemogoče, pa je. Lepa, najlepša mulatjera, visoko, visoko nad sotesko je resnično kot piše »Solo per gli eksperti«. Za eksperte v uživanju, bi dopolnila, seveda, ki jih ni strah brezmejne globine dva čevlja desno, globine, kjer se ti v skoraj nikoli presvetleni senci poblisne zelenina tolmuna, zariše črta belega slapu. Travnata, po skoraj stotih letih le malenkost poškodovana mulatjera, nas mimo prekrasnih debel črnega bora dostavi spet na pot 620, ki z Patoca vodi na Cuel de la Bareta. A ker smo se namenili med Jovete, sledimo označbi naravnost navzgor za Cimo Robinio (drugo ime za Jovet di Cadramazzo), proti vzhodu, po sami strugi Ria Livinal. Po uri in pol balvaniziranja, grmovljenja in graparjenja se aerobika konča v zatrepu - krnici Livinal. Jug nam zapirajo mogočne stene Monte Joveta, Ciastelata in Jovet Blanca med katere se zajeda še globoka struga Ria Fontanis.
Vzhodno čelo krnice zapira Jof di Miezdi, na sever pa se pohlevneje dviga Jovet di Cadramazzo. Dostop ni težaven, usmerja nas par možicev in rdeče pike, skozi gozd, ruševje, čez strme trave smo kaj kmalu na vrhu. Sedaj pa smo res na pravem vrhu divjega zahoda. Dovolj je le stegniti roko in objameš južnega ali vzhodnega sosede. Pogled na Strmo peč nam krati težko dostopni Jof di Miezdi. Dvovrhi Jovet Blanc nam razkazuje svojo pristopno pličko.
Tik njega, vendar že na južni strani soteske Ria Fontanis, je nedostopni Ciastelat s sosedom Monte Jovetom, lažje dosegljivim z juga. Tam nekje pa so police začaranih Semid dai Agnei, pa Forca de la Puartate preko katere nas starodaven prehod popelje iz doline Dunje v Reklanico. Najti ga, je resnično »Per gli eksperti«! Kar dolg je postanek na vrhu, da se v glavi popredalčka vse brano in mogoče pokrije z videnim. Videno pa je … prelepo!
V tej veličastnosti je potrebno seveda preudarno določiti tudi naslednji cilj, se zaobljubiti ... kajne dr. Ejče&co? Tale »titl« (v idrijščini vzdevek) mi je med najlepšimi in naj mi nosilec oprosti, morala sem ga napisati v zahvala, da ste mi olajšali odpiranje vrat v ta svet. Še pridem!
Anka Vončina