Planinski vestnik: Okolju prijazne koče in apetiti po večjem zaslužku ...
Letošnjo pomlad smo se oskrbniki, gospodarji in delavci slovenskih planinskih koč ter zainteresirani za njihov ekološki način delovanja udeležili izleta na 2167 metrov visok avstrijski Dobrač. Tam je Beljaška sekcija Alpenvereina decembra leta 2010 odprla novo kočo Dobratsch Gipfelhaus, ki naj bi bila primer okolju prijazne koče. Izlet je organizirala Gospodarska komisija PZS z namenom spoznavanja modernih tehnologij s področja čiščenja odpadnih vod, varčevanja z vodo, izrabe alternativnih virov energije in uporabe naravnih materialov. Hkrati je bil izlet tudi priložnost za sklepanje novih poznanstev in za izmenjavo mnenj. Pa poglejmo, sva si rekli s Polono, nekdanjo oskrbnico Pogačnikovega doma, kakšna je "eko scena" v Avstriji!
Eko koča
Stara koča na Dobraču ni imela urejenega čiščenja odpadnih voda, kar je zaradi občutljivega vodozbirnega območja predstavljalo velik potencialni vir onesnaževanja. Podzemne povezave namreč v šestih urah pripeljejo vodo z vrha gore v dolino, kjer pa jo uporabljajo kot pitno. Zaradi negativnega vpliva na okolje je bila koča obnovljena, njen način delovanja pa korenito spremenjen.
Objekt je glede energetske učinkovitosti in udobja bivanja vsekakor vreden ogleda. Vse je narejeno iz lesa, sobe so malodane luksuzne, kopalnica s tušem tudi. Stranišča zaradi varčevanja z vodo namesto splakovanja uporabljajo vakuum, pitno vodo pa s filtracijo in UV-dezinfekcijo pridobivajo iz deževnice. Zaradi na jug nameščenih oken, dobre izolacije in sistema prezračevanja koče tudi pozimi skoraj ni potrebno ogrevati. Streha je prekrita s sončnimi paneli in koča tako sama proizvede velike količine električne energije. Čistilna naprava, velika za 300 populacijskih enot, vključuje vse potrebne elemente, od lovilca maščob do končne UV-dezinfekcije, njen iztok pa je speljan stran od vodovarstveno občutljivega območja. V restavraciji smo bili deležni odlične večerne postrežbe in bogate izbire pri samopostrežnem zajtrku. Vse tako, kot mora biti, bi lahko rekli. Marsikdo je videl kočo kot primeren vzor slovenskim kočam.
Ampak …
"Ampak" je vezan na osebno dojemanje izraza gorska koča in zanašanje na lastno znanje o gorskem okolju. Koči na Dobraču bi se pravzaprav bolj podal naziv restavracija. Restavracija, do katere je od parkirišča slaba ura hoje in kjer v neposredni bližini leži mesto Beljak, ki zagotavlja gori povprečno 300 obiskovalcev na dan, poleti in pozimi. Spodaj na parkirišču smo se začudeno ozirali za avti, štirikolesniki in motorji, ki so se podili v krogih, da so cvilile gume, in povzročali neznosen hrup. Sredi gora.
Zadnji del ceste se sicer uporablja le za oskrbovanje, vendar je cesta speljana prav do koče. Za tako pestro ponudbo hrane in pijače so poleg dostopa z avtom potrebni tudi ogromna zamrzovalna skrinja, moderna kuhinja in vsi potrebni gospodinjski aparati. Ki seveda potrebujejo elektriko. Res je, koča sama proizvede veliko elektrike, vendar je še več porabi. Priključena je na električno omrežje, ki je bilo pripeljano iz doline že prej, za potrebe obratovanja antene na Dobraču. Veliki porabniki elektrike so tudi kompresorji, črpalke in čistilna naprava.
Nedvomno ima koča na Dobraču s kopico modernih tehnologij glede na število obiskovalcev precej manjši vpliv na okolje kot marsikateri namensko podoben objekt doma in v tujini, ki je umeščen v gorsko naravo. Še vedno pa je njen vpliv velik, saj dveh dejstev ni mogoče zaobiti – veliko število obiskovalcev in pestra ponudba. Gost je tu na prvem mestu in prav nič mu ni treba biti skromen.
Zelo koristno je bilo videti nekatere tehnološke rešitve, ki bi prišle v poštev tudi na slovenskih kočah, predvsem kar se tiče predelave deževnice, toplotne učinkovitosti in čistilne naprave. Koristno pa je bilo videti tudi razkorak med planinstvom in turizmom. Čeprav so naše koče v marsičem "zadaj" in bi se morale bistveno bolj potruditi pri varovanju okolja (predvsem gorski "hoteli", kot je na primer Triglavski dom na Kredarici), pa je marsikatera manjša slovenska koča v končni fazi veliko bolj "eko" kakor Dobrač. Majhnost, skromna, a kvalitetna ponudba in odsotnost nepotrebnega luksuza v gore privabijo tudi drugačne ljudi. Zato ne gre pograbiti vseh tujih novitet, predvsem turističnega modela gorske koče ne.
Ali v visokogorju potrebujemo tuše?
Način delovanja koče sva s Polono ves čas premlevali v glavah in ga primerjali s slovenskimi kočami, predvsem z nama ljubim Pogačnikovim domom. Res je, da so nekatere planinske koče v naših dolinah tudi bolj podobne gostilnam, kar je seveda povezano z dostopnostjo in enostavnostjo oskrbovanja. S tem konec koncev tudi ni nič narobe, če je seveda zadoščeno predpisom glede varovanja okolja. Vendar pa se tudi v visokogorju začenjajo pojavljati načrti za bolj luksuzno ponudbo. Omenjam meni najbolj poznan primer.
PD Radovljica želi na Pogačnikovem domu na Kriških podih zgraditi tuše. Sedaj je tuš na voljo le osebju, ki tam bivajo daljši čas, planinsko društvo pa bi rado tuširanje omogočilo tudi gostom. V načrtu ni nobenega zaprtega sistema kroženja vode, ki bi omogočil večkratno uporabo vode, ampak gre zgolj za argumenta "zadostne količine vode" in "da bi se planinci prav gotovo radi stuširali". Voda prihaja v kočo po cevi iz Zgornjega Kriškega jezera. Malo pred kočo je cev speljana v sod, od tam pa naprej v kočo. Višek vode iz soda ponika v tla in teče naprej proti Srednjemu Kriškemu jezeru.
Že ekološki vidik odvzema vode je sporen. Cev ves čas umetno znižuje gladino jezera (tudi ko se vode v koči ne uporablja). V času podnebnih sprememb, suš in vedno manjših zalog snega bodo posledice slej kot prej postale bolj očitne in argument "zadostne količine vode" iz ekološko občutljivega visokogorskega jezerca bo težko zdržal. Še spornejši pa je vidik vrednot in načel. Koča v visokogorju že sama po sebi pomeni luksuz. Tam se planinci lahko najejo, napijejo, posušijo, pogrejejo, naspijo in dobijo razne informacije. Moramo res imeti prav vse? Tudi tuš? In to v slovenskih Alpah, kjer se je potrebno pošteno potruditi, če tri dni nočemo srečati dolinske civilizacije, kjer bi se lahko umili. Bodimo raje hvaležni, da lahko v tako lepem parku, kot je Triglavski, na varnem preživimo noč in naslednji dan nadaljujemo svojo pot.
V nekaj letih dela, pomoči ob vikendih in neštetih obiskih delovnih prijateljev na Pogačnikovem domu sem morda zasledila pet obiskovalcev, ki so povprašali za tuš in niso bili čisto nič presenečeni, ko smo jim povedali, da ga ni. Ga pač ni. S tovrstno ponudbo se planinsko društvo verjetno nadeja več gostov. Na žalost s tem tudi drugačnih gostov. Pa tudi "ta prave" goste se tako spreminja v "drugačne". Več imamo, več hočemo. Večja ponudba pomeni večjo obremenitev okolja. Upam, da je PD Radovljica upoštevalo, da tuši pomenijo večjo porabo vode in dodatno obremenitev z odpadno vodo ter da bo moralo v tem primeru vgraditi zmogljivejšo čistilno napravo. Sam projekt gradnje čistilne naprave je sicer vreden vse pohvale, marsikaj v ozadju pa ni prav nič "eko". Dejstvo, da se fosfatov, ki so sestavni del večine mil in šamponov, z običajno biološko čistilno napravo ne da odstraniti, naj ostane predmet debate za kdaj drugič.
Širitve planinskih koč, razen če ne gre za namen zmanjšanja obremenitve okolja, sicer v TNP niso dovoljene. Dobro, tuše je mogoče zgraditi tudi znotraj obstoječih okvirjev koče.
Kam gre tišina, ko nastane hrup?
Ob informacijah, ki se pojavljajo v slovenskem alpskem prostoru, me je včasih kar groza. Apetiti Skalašev po novi markirani poti iz Kota proti Triglavu čez Dimnike in Luknjo peč, po enem zadnjih območij divjine, kamor danes redko zaide človek? So šli že kar v akcijo čiščenja, brez kakršnih koli dovoljenj! Čemu še ena avtocesta na Triglav? Čemu tudi mišljenje, da na zahodni strani Triglava "res manjka še kakšna planinska koča, lokacija zapuščene vojašnice Morbegne bi bila idealna!" Dovolj je, dovolj, pustimo goram dihati ... Nekje mora ostati tudi prostor, kamor gre v miru umret kozorog in kjer se ima raziskovalec nekoristnega sveta možnost izgubiti. Upam, da so statuti in načela Planinske zveze Slovenije ter Triglavskega narodnega parka dovolj trdni, da bodo zdržali vse te pritiske.
Tina Leskošek