Janez Pikon: Steze nas vodijo mimo in pod gorskimi vrhovi, ter prostranimi razgledi v predgorju Karnijskih Alp, po označenih kamnitih stezah, ter razbiti, pozabljeni pokrajini, ki je bila nekoč bolj obljudena. Nekaj ljudi tam še vedno živi, starejši in osamljeni ljudje. 
Pred sto leti je v Moggessi še živelo okrog dvesto ljudi. Potem so začeli odhajati za boljšim kruhom. Zadnji in uničujoč udarec pa je vasem zadal potres v maju, leta 1976, po hudem potresu te vasi niso več zaživele, ostali so domačini, ki se nočejo vdati izredno težkim pogojem za bivanje in življenje. Obiskali smo troje vasi, ki do njih še danes ne seže prava cesta. Do Moggesse di qua (Muiesse di ca, 510 m) in do Stavolija je od najbližje ceste 1 h 30 min hoje, do Moggesse di la (Muiesse di la, 530 m) pa še naslednjih 30 min več, ki nas je popeljala po starih, tlakovanih poteh, te so prebivalci »kar pozabljenih vasi« uporabljali že stoletja. Od Moggesse di la do Stavolija (567 m) pa je speljana zgolj ozka stezica, za silo označena, a vseeno ne težka, čeprav skozi pravo divjino med številni tolmuni na potokih, ki tečejo proti jugu. Strmi in vijugasti vzpon iz soteske se kasneje položi vse do vršnega travnatega grebena med grapama.
Iz vasi Moggio začnemo proti zahodu in severozahodu do konca vasi, po oznakah v smeri opuščene vasice Moggessa di qua. Široka pot nas vodi v grapo potoka Rio di Palis, tega dvakrat prečkamo, ter višje preko gozdnega sedla (665 m). Onkraj sedla je pot vsekana v strma pobočja nad Rio Moggessa, ki se slikovito spušča v smeri severozahoda, do prvih opuščenih hiš Moggesse di qua. Označeni poti sledimo nad potokom Riu del Mulin severovzhodno. Ruševine starega mlina, ki je prenehal obratovati pred šestdeset leti, so le še bežno opazne ob stezi, ki se spušča do potoka. Prečenje le-tega in krajši vzpon v naslednjo vasico Moggesso di la dosežemo pri vaški kapelici.
Vasico Moggesso di la, si podrobno ogledamo. Nad vasjo (pri cerkvici) se nadaljuje dobro markirana pot, ta se vije proti zahodu, sprva preko pobočja, kasneje pa se spusti globoko v dolino Torrente Glagno in daleč proti severu, do sedla pod Monte Serniom. Vendar mi se po daljšem odmoru z nižjega predela vasi spustimo v smeri jugozahodno po označeni stezi za Stavoli, sledimo ji po lepem, travnatem grebenu do roba soteske ali globeli, ki se vije nižje in nižje. Steza je ozka in zahteva nekaj previdnosti. Naglo spuščanje po nekoč travnatem pobočju nas potka privede na rečni breg blizu najbolj ugodnega prehoda preko potoka Riu del Mulin v Torrente Glagno. Primerno visoko strugo potoka je potrebno prečkati. Najlažji prehod preko struge je označen z možici, odtod nadaljujemo ob strugi navzdol do označenega izhoda v nasprotno brežino, kjer zapustimo sotesko mimo vidnih sledi razpadajoče stavbe z vzponom do vasi Stavoli, ki nas kar ogreje.
Višje se še nekoliko spusti v suho sotesko do gozda na travnato sedlo nad vasjo Stavoli, ki leži na širokem travnatem grebenu. V vasi opazimo kar nekaj domačinov, dokaj urejene hiše z vrtovi. Po daljšem pohajkovanju po ozkih ulicah med starimi značilnimi stavbami, kasneje krenemo po stezi iz vasi do oznake 417: Campiolo. Preko razglednega travnika nadaljujemo mimo cerkvice do gozda na široko, tlakovano, dokaj razgibano, tudi s kamnitimi stopnicami izdelano potjo. Vijugasto nadaljevanje po grebenu in številni zavoji do potoka Torrente Glagno s prečenjem preko kovinskega mostu, dosežemo spodnji nivo, odkoder se steza drži severnega brega potoka, po še zanimivi, kar divji soteski. Ob železnici se dvignemo in zapustimo sotesko do Campiolo in asfaltirane ceste v kraj Moggio.
Vir s podatki, spletna stran: Vid Pogačnik
Janez Pikon