Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pozni oktober v Kamniških planinah

Slovenski dom (1937): Dva akademika sta preplezala steno Kogla (prvenstvena Janez Gregorin - Karel Tarter)

Pozni oktober v Kamniških planinah

Dva akademika sta preplezala steno Kogla

Letos je bilo vreme od sile muhasto. Človek se ni smel, tudi če je sijalo sonce, skoraj premakniti iz hiše brez dežnika. Dan za dnem je lilo. Kleli so kopalci in tudi izletniki. Oskrbniki v gorskih kočah se močno pritožujejo nad pičlim obiskom. Življenje v gorskih vaseh je trdo. Ljudje s silo kradejo skopi zemlji košček kruha. Preživljajo se kolikor le mogoče tudi s postranskimi zaslužki. Nekateri drvarijo, drugi so zaposleni pri kakšnem lesnem podjetju, tretji so nosači. Kadar je lov, se ponudijo za gonjače. Toda vse to daje le reven zaslužek. cene živini so zadnje čase slabe. V vaseh pod Kamniškimi planinami pridni ljudje trdo žive. ves priboljšek obstoji le v tem, če v nedeljo popoldne stopijo v bližnjo gostilno na kozarec vina in nekajkrat udarijo s petami ob tla. Iz nedeljske prešernosti se nato v ponedeljek zbude v pusto, čmerno delavniško vsakdanjost.

Pot do Kamniške Bistrice
Dan je bil sijajen, gore tako čiste kot letos še ne zlepa. Ko stopiš do »kitajskega zidu« kamniške smodnišnice, te pozdravi mogočna, široka gora, ki kraljuje vsej tej dolini – Planjava. Ob šumni Bistrici te vede pot mimo dolgočasnega zidu, nato med polje do Stranj in do Stahovice. Zdaj,v pozni jeseni, se povsod po njivah, rebreh in strniščih pase lepo rejena živina, ki so jo bili pastirji prignali s planin. Mimo cerkve v Stranjah (na lepem gričku stoji) jo mahneš levo po bližnjici do gostilne Prodnik, nato pa do »Korlna« ali pa do Erjavškovega Franceta. Prašna cesta ti je bila osušila in zaprašila usta. Brž moraš stopiti malo čez prag, nad katerega visi izpod strehe – konjski rep iz ličja. Dva »dečka« cvička se prav pošteno priležeta ter poživita trudno dušo in telo. Potem pa spet podjetno naprej!
Pri »Korlnu« sem počakal tovariša enakega imena. Kolesarska vožnja iz Ljubljane ga je bila pošteno oznojila. Dobrih deset minut posediva, nato pa proti Bistrici!
Pot naju vodi naprej mimo »Meščanske korporacije«. V velikih »turnih« so zvrščene ogromne količine desk. Po Bistrici, ki teče po betonskem koritu, plavajo debla. Jesenski gozdovi žare v pestrih barvah. Nikdar v letu niso tako lepi kot v pozni jeseni. Ni ga slikarja, ki bi mogel vnesti vse te barvne nianse na platno. Morda se je nastrojenje jesenskega gozda še najbolj posrečilo prikazati znamenitemu staremu holandskemu krajinarju Ruysdaelu. Te jesenske lepote gorskih gozdov ni mogoče ne naslikati ne opisati; treba jo je videti z lastnimi očmi. Nad glavo vijoličasto sinje nebo, ob obeh straneh pisana pobočja, globoko v strugi pa zelena, urna voda – Bistrica. Ob vstop v pravo, ozko Bistriško dolino ima svoj kamnolom podjetje Dedek. Delavci dan za dnem razstreljujejo v razgaljenem boku gozdnate gore. Velike naprave drobe kamen, ki ga odvažajo ogromni tovorni avtomobili.
Nova pot v Kamniško Bistrico je enako praktična za turista-pešca kakor za biciklista in za avtomobilista. Skozi goste gozdove vodi, pa skoraj ves čas ponuja prekrasen pogled na osrednjo skupino Kamniških Alp. Dobri dve uri hodiš od »Korlna« – pa se znajdeš na zeleni trati pred Domom v Kamniški Bistrici. Tam te že sprejmeta prijazna oskrbnika Peter in Francka, ki ti postrežeta tako, da se počutiš kakor doma. Ni nedelje, da v gostoljubni Bistrici ne bi bilo večjih turistovskih skupin, pa tudi navadnega dne skoraj ne, da bi Dom ne imel obiska. Letošnje deževno vreme je sicer zadržalo precej ljudi, saj skoraj ni bilo nedelje, ko ne bi izpod neba letele nebeške dobrote. Nad dežjem se hudujeta oba: izletni in oskrbnik.
Nočilo se je, ko sva s prijateljem stopila čez prag Bistriškega Doma. Pošteno sva si privezala za prvo silo dušo in se v mislih z užitkom veselila – žgancev. Ko sva večerjala, so začeli prihajati stari znanci, nekaj domačinov – drvarjev, dva vodnika, lovec in akademik, ki je na bližnji kmetiji na počitnicah. Čas je kaj naglo mineval med pripovedovanjem, pogovarjanjem in šalami. S prijateljem sva še stopila v mesečno noč. Z neba je sijala luna, že močno obilna pred bližnjim ščipom; gorele so redke zvezde, vrhovi in stene so sijale v srebrni mesečini. Mrzel veter je bril do gora; lep dan se je obetal. Z veseljem sva ugotovila, da nama bo vreme pri nameravani turi naklonjeno.

Drugo jutro: odhod ob šestih
Pozni oktober spada že med mrzle mesece. Ob petih sva s prijateljem vstala. Pošteno sva se založila, nato pa okomotala težka nahrbtnika. Pet minut od koče preč sva zavriskala v mlado jutro. Sekire, ki so golčale v rebrih jutranjo pesem, so za hip utihnile, zato pa so se oglasili vriski in pozdravi znancev – drvarjev, ki so nama zaželeli obilo uspeha na turi. Vsa dolina je pela; iz pobočja v pobočje so odmevali vriski, stena jih je podajala steni. Krasno jutro se je bilo naredilo. Po gorskih slemenih se je že smejalo hladno oktobrsko sonce. Živeje sva zastavila korak. Za nama so še vedno doneli vriski; zdaj, jeseni, ko ni turistov, se razmahnejo domačini. Zdaj je v gorah najlepše!
Tričetrt ure te vodi po gostem gozdu pot do Žagane peči. Pod Brano so že pele sekire. Srečala sva akademika, s katerim sva se bila seznanila prejšnji večer. Ločili smo se; on jo je ubral proti Kokrskemu sedlu, midva pa pod najino steno. Najprej po gozdu, nato v grapo, v kateri sta se bila smrtno ponesrečila Mikšič in Janša. Iz grape sva zavila na travnato pobočje. Sonce se je krepko upiralo v stene. prišla sva na polico – in glej, za nama se je pokazal najin znanec – akademik. Med potjo se je bil premislil in krenil za nama. Obula sva plezalke, se okomotala s klini in karabinerji, navezala na dve štiridesetmetrski vrvi, še malo prigriznila in pokadila cigareto – nato pa sva odšla čez prodišče in vstopila v steno, ki je že vse leto kljubovala naskokom.

Srečen in težak uspeh
Težkoče so se začele že takoj v začetku, pozneje pa so se od raztežaja do raztežaja vrvi neprestano večale. Kogel je pač Kogel. Vzpon so nama omogočale navpične in previsne poči. Dolge in težke ure so minevale. Pod steno je najin znanec zakuril. Prav lep ogenj si je napravil. Od časa do časa sva ga poklicala, da sva ga vprašala za uro. Stena je postajala vedno težja, a tudi želja, da bi jo kot prva1 končno vendarle že ugnala v kozji rog, se je vedno bolj lotevala najinih src. Še dober raztežaj vrvi nama je manjkal do vrha, ko je najin znanec odšel v dolino. Mračilo se je že. Plezala sva vsa premražena. Noč je zajela steno. Nenadoma je tovariš zavpil: »Na vrhu sva!« Stena je bila najina. Mesečina naju je oblila. Bilo je okrog osmih zvečer. Zavriskala sva, se malo okrepčala, nato pa se razvezala in zložila vse v nahrbtnik.

Sestop in povratek
V mesečini sva urno sestopala skozi Gamsov Skret. Nato sva se spuščala po pobočjih proti grapi, ki je bila že skoraj vsa v senci. Pošteno sva morala paziti. Ure so naglo minevale. Predjutranji veter je že šaril po travi, ko sva prišla nazaj v Kamniško Bistrico – izmučena, žejna in lačna. Oskrbnik Peter je vstal in nama, trudnima romarjema postregel z vsemi želodčnimi dobrotami.
Dopoldne sva se grela na soncu, popoldne pa sva odrinila nazaj proti Ljubljani. Pa še večkrat nama je ušel pogled nazaj na prelepe oktobrske gore.


1 Prvi vzpon čez steno Kogla sta 20. oktobra 1937 opravila Vili Virens in Dolfe Šmid (smer Virens-Šmid; glej knjigo Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, PZS 2006, stran 157, V steni Kogla zapisan spomin). Nekaj dni za njima sta novo smer preplezala tudi Janez Gregorin in Karel Tarter (Direktna smer). Tarter je članek z opisom smeri in fotografijo objavil v reviji Planinska matica, 1937, stran 52.

SD 242, torek, 26. oktober 1937, stran 2, Pozni oktober v Kamniških planinah (Kogel, prvenstvena Janez Gregorin - Karel Tarter)
17. sept. 2012, pripravil France Malešič

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti