Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sedlo Plöcken

Jutro (1932): Ni mnogo znan planincem oni diven kot v Karnskih Alpah, okoli katerega vijejo mogočne gorske verige venec planinske razkošnosti in miru, kajti njih misli so usmerjene na bližnji Veliki Klek, ki presega po višini svoje sosede.

A nam lovcem — zlasti še onim, ki smo služili v vojnem času pri lovskih bataljonih tam gori, je ostal ta kot na koroško-tirolskem prehodu — sedlo Plöcken z okrožjem — v neizbrisnem spominu.
Nepremagljivo rastoča želja, videti še enkrat one kraje, kjer sem prvič opazoval in sodeloval v bojni vihri v planinskem okolišu, ko so ljudje s svojimi izumi v sovraštvu do sosedov-mejašev, nadkrilili grozote elementarnih sil, je dosegla letos svoj višek.
Po 16 letih sem se vrnil, baš ob dnevih — ko so me takrat, skoraj brezupno ranjenega prenesli ponoči iz po dnevnem divjanju umirajočih se strelskih okopov Malega Pala v dolino.

Razkošno se je kopala dolinica v jutranjem soncu. Zvonovi v Mauthenu so pozvanjali svečano. Avtobus je brnel svojo pesem, hiteč navzgor. Vsak ovinek, vsaka stezica mi je bila znana iz nekdanjih dni; dolgo vojaško pokopališče me je opomnilo na mesto barak, od katerih so ostali le skromni sledovi. Ravninica, posuta z neštetimi jamami, napolnjenimi z vodo odnosno grmovjem, kot sledovi udarjanja granat — je obkrožala »Plöeknerhaus«. — Spomin je deloval z rastočo jakostjo in natančnostjo. Razdobje 16 let se je porazgubilo. Pred menoj sta kipela Mali Pal 1866 m in Cellon 2228 m, ločena po sedlu Plöcken, ki služi danes kot mejnik med Avstrijo in Italijo. Zaživel sem.
Utihnil si ponosni Cellon. Kje so tvoje kamenite lavine, ki so se vsipale preko tvojega ponosnega obličja? Pozdravljen Pal, najboljši znanec onih mladih dni, ko smo Slovenci in drugi Slovani v idealni zavesti svoje narodnosti branili dohod italijanskemu nasprotniku v prelepo Zilsko dolino, kjer živijo koroški Slovenci svoje mirno življenje.

Kot globoke mrtve oči so me pozdravljale prazne votline, izklesane v skalovje, služeče nam takrat za kaverne. Kupi trhlih desk in tramov, razmetanih sem in tja, so še označevali barake, strelski jarki s svojimi razpadajočimi linicami so vabili k natančnejšemu ogledu. Gosto nasejana žica žične ovire je zastavljala prosto pot, rjaveči kosi granat in drugih železnih delov potrebnih predmetov, zlasti še cele skladovnice drv za kurjavo, so pričali še sedaj o nekdanji živahnosti tu gori. Čudil sem se skoraj krasnemu miru in lepoti planinskega zatišja, ki je vladal okoli mene, kajti spomin se je zagrizel v dogodke pred 16 leti ... Tedaj so zavzeli Cellon Italijani, ob najlepšem popoldanskem dnevu; videli smo jih iz naših postojank, kako so se zasidrali na višjem mestu, a se jim nismo mogli ubraniti. Topa iz Mauthena in Plöckena sta pošiljala svoje pozdrave prav na njegov vrh in ves hrib se je kopal v plazovih razstreljenega kamenja. Tedaj se je zgodilo, da je odletelo dno na Cellon vržene granate celo na Mali Pal in ranilo našega vojaka. In mi smo opazovali, napadali, se krili pred minami, toda nikdar popustili. — Bilo je!

Skromna planika me je vzmamila iz spominov. Med zarjavelimi kovinskimi ostanki, razpadajočimi peščenimi vrečami in trhlimi barakami, skromne cvetke, čile in ljubke. Saj ne spadate v to razdivjanje!
Nad »Plöcknerhausom« stoji pomembno na planoti lepa kapelica in istočasno grobnica shranjenih ostankov posameznih padlih, postavljena od 7. Lovskega bataljona kot znak hvaležnosti borcem, ki so tu najkrepkeje vztrajali v borbi proti neprijatelju.

Baš tisti dan, ko sem bil jaz gori, se je vršila običajna vsakoletna slavnost z mašo, kateri je prisostvovale vojaštvo s častniki in godbo, da počaste spomin vseh onih, ki so branili to ozemlje in so v tej hrambi celo padli ali bili ranjeni. Ganljivo in veličastno je bilo slavje in nepopisen vtis so napravile vojaške vrste v svoji drži počastitve. Ko pa je godba zaigrala »Ich hatte einen Kameraden ...«, si videl stare bojevnike s solzami v očeh. Govor zastopnika planincev, nekdanjega nadporočnika, je razgibal množico. Večna hvala vsem onim našim koroškim junakom, ki so branili naše ozemlje, da ni padel Beljak v roke neprijaznih mejašev, enako pa tudi vsem onim borcem tujih narodnosti, ki ne spadajo sedaj pod Avstrijo, ki so pa branili to zemljo — in teh ni bilo malo! —
Imena na naših vojaških pokopališčih nam jasno pričajo o njih. — »Ich hatte einen Kameraden« — je odgovorila godba. Vojaški poveljnik pa je položil zelen venec v grobnico na skromne ostanke padlih ... Samo resne obraze si videl odhajati ...

Ni me zanimalo vrvenje množice v koči. Ti kraji mi niso dali počivati; premočni so bili vtisi, želeč si ogledati tudi Cellon, sem vstopi v strm rov, katerega so izvrtali vojaki, da so mogli zasledovati gibanje nasprotnikovo. Kljub avgustovi vročini me je skoraj zazeblo. Strme številne stopnice vodijo navkreber, njih število je veliko. V stranskih prostorih so še popolnoma ohranjena vojaška ležišča in bivališča in tudi sledovi električnih in telefonskih žic še niso izginili. Krepko sem se oddahnil na »Cellonschulter«, zapustivši v živo skalo izvrtan rov. V tem ozemlju je možno videti v resnici ono, kar nam je svojčas prikazoval Trenkerjev film »Planine v plamenih«.

Na sedlu Plöcken je sedanja meja med Italijo in Avstrijo. Tam preko meje stoji visoka stavba — italijanska stražnica, ki trdno zapira dohod tudi potnikom s pravilnimi potnimi listinami. Tostran meje pa sem opazoval ženico s steklenico konjaka v roki, v živahnem razgovoru z italijanskim vojakom. Začudeno sem ju poslušal, tako znana mi je bila njiju govorica. Skoraj nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko je pristopil še avstrijski vojak k splošni debati — v slovenskem jeziku. Veselo iznenaden sem jih pozdravil. Splošnemu začudenju je kmalu sledila domačnost. Italijan, nekje iz Kalabrije, se je bil naučil slovenščine v Postojni, kjer je služil 2 leti, ženica, 12 let v Mauthenu poročena, je bila rodom iz Ljubljane in avstrijski vojak je bil Korošec. Ker italijanski stražar ni znal nemški — so si pomagali s slovenščino.
Nepozaben mi bo ostal ta razveseljiv prizor in naša skupna radost: saj nas je malo Slovencev in vendar nas je povsod dosti ...

Na vojaškem pokopališču v Mauthenu nisem našel znancev, a nad polovico imen slovanskih narodnosti. Koliko Slovanov je našlo tu svoje poslednje pribežališče — in kdo je sanjal tedaj o taki razdelitvi meja. Pozdravljena lepa naša Zila in Šmohor in Podklošter! V miru živite tu doli in se veselite svoje sončne lepote. Slovenska si dolinica! Povsod se je čula slovenska govorica, čeprav so uradni napisi le v nemščini.
Mangart, Ponce, Mojstrovka, Jalovec so me vabili preko obmejnega grebena. Iz Podkorenskega sedla sem jim zaklical krepak »Zdravo«!

D. J.
Jutro, 11. september 1932
 


Wikipedia: Plöckenpass

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti