Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 24.03.1997

Delo, Šport: ... Martina Čufar v klubu žensk 8b+

Vrhunski vzpon mojstranške plezalke v smeri Chiquita v Mišji peči - V klubu jih je le pet
MED PETERICO NAJBOLJŠIH
Martina Čufar v smeri Chiquita
(Foto: Matej Mejovšek)

KRANJ - 20-letna mojstranška plezalka Martina Čufar niza vrhunske rezultate enega za drugim. Četrtek, 20. t.m., bo zapisan kot eden izmed pomembnih mejnikov slovenskega in tudi svetovnega ženskega športnega plezanja. Čufarjeva je namreč tega dne v Mišji peči uspela preplezati 32 metrov visoko smer Chiquita, ki nosi oceno težavnosti 8b+. Tako je postala ena izmed 5 plezalk na svetu, ki jim je kdajkoli uspelo splezati takšne težave.
Martina Čufar je stopila v svet desete stopnje 31. julija 1994, ko je kot 17-letnica ponovila smer Eko-sistem (8a, IX+/X- po UIAA) v Bohinjski Beli. Približno leto dni kasneje je v zaporedju dveh tednov v istem plezališču na svoj seznam vpisala Ritem (8a+) in Love Story (8a+/b). Lansko leto je sledila nova stopnica. Po smereh Sonce v očeh (8a+) v Mišji peči in Brdavs (8a/a+) v Retovju, ki ju je splezala v drugem poskusu, je sledila prva slovenska ženska čista desetka. Za »Moškega« z oceno 8b v Bohinjski Beli so ji bili dovolj samo trije poskusi z varovanjem od zgoraj.
Bilo je seveda logično, da bo enkrat prišla na vrsto tudi smer z večjimi težavami. Toda treba je poudariti, da so tekmovanja tista, ki jim naša najboljša plezalka daje prednost. Zadnja, na kateri je nastopila letos, je bil konec februarja master v boulderju v francoskem Clamecyju. Osvojila je odlično 4. mesto. Po tej tekmi je sledil enotedenski odmor v treningu, potem pa je poleg treningov na umetni steni posvetila pozornost tudi smerem v primorskih plezališčih. Poleg nekaj vzponov na pogled (do 7b+) je tako v drugem poskusu ponovila Toshira mitira (8a) v Podpeči in Urbanovo smer (8a) v Mišji peči.
Potem je sledila Chiquita. Precej previsna, 32 metrov visoka smer ima največje težave proti koncu smeri, kjer čakajo plezalca zelo majhni oprimki, potrebnih pa je tudi kar nekaj natančnih gibov. Vendar je Martina Čufar očitno v odlični plezalski formi. Samo dva poskusa z varovanjem od zgoraj je potrebovala za natančen študij smeri, potem je v dveh dneh padla tik pod vrhom in v prvem poskusu tretjega dne smer uspešno preplezala.
Doslej je težavnost 8b+ največ, kar so ženske uspele preplezati. V »klubu žensk 8b« je sedaj tako peterica plezalk. Prvi med njimi je leta 1990 uspelo slavni Lynn Hill. Američanka je ponovila smer Masse critique v Cimalju v Franciji. Tri leta pozneje sta se ji pridružili Švicarka Susi Good (smer No sika, no crime v Lehnu v Švici) in Američanka Robyn Erbesfield (smer Attention vos regards v St. Antoninu v Franciji). Lansko leto je 8b+ ponovila še ena Američanka Mia Axon in sicer smer Planet Earth v Virgin River Gorge v Arizoni v ZDA in pretekli četrtek še Martina Čufar.

TOMO ČESEN

Skupščina PZS
LJUBLJANA - Od 210 planinskih društev, kolikor je včlanjenih v PZS z 81.521 člani, jih je bilo na ob začetku uradnega dela skupščine prisotnih 96, dovolj za po statutu potrebno 1/3 sklepčnost. Že pri sprejemanju dnevnega reda se je pokazalo, da med vodstvom PZS in nekaterimi planinskimi društvi ni prave skladnosti. Predstavnik PD Ljubljana-Matica je na osnovi novega zakona o društvih npr. zahteval najprej razpustitev Zveze, potem pa novo organiziranje s podpisovanjem pogodb. Predsednik PD Celje je opozoril na neskladnost predlaganih sprememb statuta in denacionalizacijo itd.
Načelnik Gorske reševalne službe je prikazal izjemno delo, ki ga le-ta opravlja kot javna služba. Število akcij je bilo sicer za 2% manjše, število ponesrečencev pa za 5 % večje, toda smrtnih primerov je bilo v lanskem letu kar 264% več kot leta 1995. Vzroki so samoprecenjevanje in neprimerna priprava za izbrani cilj.
Lastninska problematika še vedno ni razrešena, čeprav je posebna komisija ustanovljena pred dvema letoma opravila lepo delo. Očitno je osnovni problem še vedno premoženje, ki je knjiženo na PZS, upravljajo ga pa PD. In skrb, da se planinsko premoženje, ustvarjeno in vzdrževano v največji meri s prostovoljnim delom, ne bi odtujevalo.
Edini bistveni predlog spremembe statuta, da bi se zmanjšala številčnost skupščine, ni bil potrjen, osnutek Vodil pri delu planinske organizacije pa bo tudi moral v intenzivnejšo razpravo.

F. S.

Nove zimske smeri v V - steni Stenarja
Mladi alpinist iz Dolenjskih Toplic Andrej Markovič je dva vikenda konec februarja in začetek marca preživel v Vratih. Ker so bile snežne in ledne razmere v velikih stenah in ledenih slapovih zelo dobre, mu je uspelo preplezati več prvenstvenih smeri.
S Tomažem Humarjem sta 1. marca preplezala prvenstveno ledno smer Opoj brez težnosti (6- v ledu, 1000 m. 4 h) v vzhodni steni Stenarja. Smer poteka po grapi levo od Vahice, v kateri so bili narejeni trije slapovi. Čeprav je bil led ponekod celo previsen (95°), sta v idealnih razmerah celo steno preplezala nenavezana. Zoprn je bil le spodnji del smeri, kjer je bilo snega bolj malo in sta plezala tudi po zmrznjenih travah, ogrožalo pa ju je padajoče kamenje in led.
Dva tedna kasneje sta prav tako nenavezana preplezala Wagnerjevo grapo v Severni triglavski steni. Razmere so bile povprečne, tako da sta morala nekaj mest preplezati tudi po skali (do IV). Izstopila sta s prečenjem v levo do Slovenske smeri, nato pa po Prevčevem izstopu na rob stene.
V vpadnici Vahice v vzhodni steni Stenarja je Andrej Markovič sam preplezal Psihozo škotskih vijakov (6,90/70-90°, možnost podrtja, 150 m, 2 h). Led in sneg se je v tej smeri nabral zaradi plazov ter dolgotrajnega stabilnega vremena, saj je sonce vsako popoldne talilo sneg in led, ponoči pa je vse skupaj spet zmrznilo. Najbolj kočljiva je bila prečka v tretjem raztežaju, ki ga je pripeljala iz enega tankega pasu snega v drugega. Težavnost smeri Markovič primerja z Britansko v Jorassih, ki jo je preplezal to zimo.

M. P.

Vzponi v Chamonixu
Primož Lajevec in Miha Novak sta 8. marca preplezala znano ledno smer Mrtvaški prt (TD+, 800 m) v severni steni Grandes Jorasses. Na Lastovičji greben sta priplezala že v temi, zato sta morala bivakirati, čeprav sta imela s seboj le tanko bivak vrečo. Verjetno pa bi se bivaka izognila, če se ne bi Lajevcu po strmih vstopnih raztežajih zlomilo oklo na cepinu. Ker rezervnega lednega orodja nista imela je moral do vrha plezati kot drugi. V smeri je bilo veliko trdega ledu, snega pa je bilo bolj malo. Sicer pa so bile v začetku marca razmere v Jorassih zelo dobre, tako da je bilo ponovljenih precej smeri.
Grega Lačen in Damjan Kočar sta 13. marca ponovila smer Gabbarou-Albignoni (TD, 550 m) v vzhodni steni Mt. Blanc du Tacula. Na nekaterih mestih je bil led precej tenak, pod robom stene pa sta morala plezati tudi po skali.

M. P.

Slovenci na vseh osemtisočakih
Jutri, 25. marca ob 19. uri, bo v stolpnici TR/3 d.o.o. (bivša Iskra) na Trgu republike 3, Ljubljana, otvoritev fotografske razstave o slovenskih vzponih na vse himalajske osemtisočake. Razstava bo odprta do 16. aprila.

M. P.

Tečaj športnega plezanja
Tečaj športnega plezanja AO Ljubljana-Matica se bo začel to sredo. 26. marca, ob 18. uri v društvenih prostorih (Trdinova 8. 1. nadstropje).

M. P.

Zgodbe z zahodne strani
V torek 1. aprila ob 18. uri bo v knjižnici Prežihov Voranc otvoritev razstave fotografij Urbana Goloba, ki jih je posnel na alpinistični odpravi v ZDA in Kanado.

M. P.

Akademski AO na Internetu
Na svetovnem računalniškem omrežju Internet je moč najti tudi nekatere slovenske alpinistične odseke in klube. Med njimi je tudi Akademski alpinistični odsek, katerega lepo urejeno 'domačo stran' lahko odprete na naslovu http:/www.kabi.si/si21/aao/

M. P.

Zakon o GV
Gorski vodniki pri nas delujejo že prek 100 let, vendar po zadnji svetovni vojni ni zakona, ki bi urejal njihovo dejavnost. Zadnji je bil »Naredba o gorskih vodnikih« iz leta 1929, ki jo je izdala tedanja Kraljeva banska uprava za Dravsko banovino. Po ustanovitvi Združenja gorskih vodnikov Slovenije, so zato dali pobudo za pripravo predloga zakona. Ta je sedaj pripravljen in že zbirajo še zadnje pripombe, skoraj pa naj bi šel tudi v upravno proceduro.

F. S.

Čez eno leto spet pod Cerro Torre
Grega Lačen (AO Črna) je skoraj celo zimo preživel v Patagoniji, kjer je nameraval preplezati prvenstveno smer v osrednjem delu vzhodne stene Cerro Torreja. Ker je njegov soplezalec že po nekaj tednih zaradi poškodbe odšel domov, se je stene lotil z odličnim španskim alpinistom Carlosom Suarezom. Letos je bilo vreme v Patagoniji zelo slabo, tako da sta uspela priplezati le 250 metrov do snežišča v spodnjem delu stene. Grega je pod steno pustil večjo količino plezalne opreme, saj se namerava čez eno leto vrniti in takrat projekt uspešno dokončati.

M. P.

Gladki kamen
Jernej Bevk in Uroš Samec sta 21. 2. opravila 1. ponovitev ledno-snežne smeri Gladki kamen (III-IV/5, 470 m) med V in J steno Pršivca nad dolino Krme. Naletela sta na idealne razmere in pravita, da je smer zelo lepa. Ker popoldne posije vanjo sonce, je sneg v njej verjetno marsikdaj dobro predelan.
Skupaj z Domnom Komacom sta med Martuljkom in Mojstrano preplezala še kratek prvenstven slap Slabička (4+,40m).

M. P.

Andrejeva sveča
Andrej Markovič je v Vratih sam opravil prvenstveni vzpon po Andrejevi sveči (5+/6-, 30 m, 0.30 h) v vpadnici Tomazinove smeri v Stenarju. Led je bil zelo tenak - spodnji del sveče se mu je med vzponom odlomil, cela pa se je zaradi odjuge podrla čez dva dni.
Na nasprotni strani doline, v pobočjih Cmira, je Markovič preplezal še lažji slap, ki ga je imenoval Hoja in plezanje (3,50 m, 10 min).

M. P.

Trije novi slapovi v Kamniški Bistrici
Tomaž Humar je v dolini Kamniške Bistrice opravil tri prvenstvene vzpone. S Francem Vetorazzijem je preplezal Korošaške slapove (4-5) v Kamniškem vrhu. Sam pa je preplezal Dedkov pruh (5,30 m) malo naprej od gostilne Gams tik ob cesti v Kamniško Bistrico in Beli dvom (6-), kočljivo svečo pod južno steno Planjave. Vsi trije slapovi zaradi južne lege zelo redko zamrznejo.

Zelenci
Zlatko Koren in Peter Štefančič sta opravila prvo ponovitev Zelencev (5) v Loški steni in med dostopom preplezala še spodnji del Zelenih slapov. Prva sta Zelence preplezala Marko Čar in Darko Podgornik v začetku februarja.

M. P.

Grapi v Poncah
Miha Marenče in Tomaž Strupi sta 1. marca preplezala Osrednjo grapo (IV/5,850 m) v zahodni steni Zadnje Ponce nad Belopeškimi jezeri. Razmere so bile dobre, saj je bila smer v celoti zalita s snegom. Ker zvečer nista našla sestopa, sta na vrhu bivakirala in sestopila naslednje jutro. V sosednji Vevnici so Severno grapo (III/4+) z direktnim vstopom preplezali Klemen Brenk, Borut Fajfar, Alenka Jerala, Miha Marenče, Tomaž Strupi in Tone Štern.

M. P.

Novičke iz Julijcev
Zimsko smer (III/4-5) v Prednji glavi sta 23. februarja preplezala Janez Krišelj in Tomaž Strupi.
Matej Brajnik in Borut Čadež sta konec februarja v desetih urah preplezala grapo med Pršivcem in Temenom Rjavine. Težave v ledu sta ocenila s 4, zahtevnost celotne ture pa II/III. Podatkov o predhodnikih sicer nimata, vendar pa je možno, da je grapa že bila preplezana.
Simon Modrijan in Uroš Samec sta v Soteski v Bohinju preplezala 40 metrsko svečo (6-). Če je ni plezal še nihče pred njima, predlagata ime Speča sveča.

M. P.

Novičke iz Kamniških
Tomaž Humar je opravil prvi vzpon po zelo ozkem žlebu z ledenimi svečami, ki ga je našel 50 metrov desno od klasičnega slapu Sušica. Desno Sušico je ocenil 5-. Opravil je tudi prvo ponovitev Nejčeve variante Sušice, ki poteka levo od originala.
Grega Lačen in Miro Kaker sta v začetku marca v slabih razmerah in med usipanjem pršnih plazov preplezala Belo grapo v Planjavi.
Primož Lajevec in Miha Novak sta ponovila Desni krak Čedce (6/6+) na Jezerskem.

M. P.

PONEDELJKOV POGOVOR: DR. IZTOK TOMAZIN
Na smučeh s strehe sveta
Zdravnik dr. Iztok Tomazin že dve desetletji sodi med najboljše slovenske alpiniste. V tem času se je ukvarjal praktično z vsemi zvrstmi plezanja, od prostega plezanja, ki ga je konec sedemdesetih let prinesel v naše kraje, do vzponov na najvišje vrhove v Himalaji. Vendar to še ni vse - je tudi izkušen zmajar in jadralni padalec, specialist splošne medicine, dela v ambulanti in je asistent na Medicinski fakulteti, napisal je kar nekaj knjig, pogosto pa tudi sodeluje pri reševanjih ob gorskih nesrečah. V začetku aprila odhaja proti najvišji gori sveta Mt. Everestu. Z vrha se bo poskusil spustiti s smučmi.
- V svoji dolgoletni alpinistični karieri ste se ukvarjali praktično z vsemi zvrstmi alpinizma in bili pri tem izjemno uspešni. Kako vam je vse to uspelo?
»Težko, saj mi večino časa in energije pobere medicina oziroma zdravniško delo. Po drugi strani pa je bilo to enostavno, saj sem zelo rad v gorah in tam počnem različne stvari. Moj alpinistični razvoj je potekal spontano, vendar pa tudi z veliko mero odrekanja in samodiscipline. Vedno sem vedel, kaj hočem, in pri alpinizmu hočem čim bolj intenzivno in na različne načine živeti v gorah. Od alpinističnih dejavnosti mi trenutno najbolj uspeva ekstremno smučanje.«
- Ste eden redkih vrhunskih alpinistov, ki se intenzivno ukvarja z gorskim reševanjem.
»V prvi vrsti sem zdravnik. Gorsko reševanje je sinteza gorništva in medicine, dveh področij, na katerih lahko rečem, da sem odlično usposobljen. Pri gorskih nesrečah lahko zelo učinkovito pomagam ljudem. Sicer pa skoraj nihče od vrhunskih alpinistov aktivno ne sodeluje v GRS. V klasični dobi so bili najboljši alpinisti tudi vodilni reševalci, danes pa so ti le izjeme.«
- V svojih knjigah in člankih velikokrat pišete o izjemnem trpljenju in tveganju, ki ga doživljate med svojimi vzponi. Kje vedno znova najdete energijo in motivacijo za tako zahtevne podvige?
»Pri pisanju skušam ubesediti tudi to, temnejšo plat alpinizma, katerega sestavni del sta pač tudi tveganje in trpljenje. Z motivacijo nimam težav, ker sem zelo povezan z gorami in v tem svetu uživam. Trpljenje je nujno zlo, vendar pa je v gorah ponavadi več lepega. Sam vedno postavljam doživetja pred dosežke. Lažje je pisati o dosežkih, garanju in tveganju, kot o bistvenem - duhovni plati gorništva, ki je pogosto onkraj besed.«
- Pred nekaj leti ste začeli s projektom SKI 8.000. Kakšen je namen tega projekta in kako se razvija?
»Osnovni namen je povezati najboljše slovenske alpinistične smučarje z namenom, da bi smučali z najvišjih in najzahtevnejših vrhov na svetu. Ideja se dobro uresničuje. Vsaj deloma so v projektu sodelovali najvidnejši slovenski alpinistični smučarji. Žal se je v zadnjem času dejavnost nekoliko razdrobila, kar pa je razumljivo, saj smo alpinisti izraziti individualisti. Lahko rečem, da je bil projekt SKI 8.000 eden glavnih impulzov, ki je idejno in s konkretnimi rezultati pripeljal slovensko alpinistično smučanje v svetovni vrh. Ideja je še vedno živa in mislim, da bomo v prihodnosti povezani uresničili še kakšen cilj.«
- V začetku aprila odhajate na Everest, s katerega se nameravate spustiti s smučmi.
»Pridružil se bom hrvaški odpravi z zelo pestro sestavo, saj bodo na njej poleg Hrvatov in Slovencev sodelovali tudi Nemci in Američani. Združili smo se predvsem zato, da bi zmanjšali stroške, na gori pa imamo vsak svoje načrte. Še posebej pa je pomembno, da bom spet v Tibetu, saj sem na to deželo navezan iz več razlogov, ne le zaradi gorništva. Če bo dovolj snega, bom poskusil smučati z vrha, sicer pa imam tudi plezalne načrte. Na žalost je spo-mladi v Himalaji običajno dosti manj snega kot jeseni. Če bo severna stran premalo zasnežena za smučanje, bova s Pavletom Kozjekom poskusila preplezati prvenstveno smer, kar bi mi pomenilo vsaj toliko ali pa celo več kot smučanje z vrha.«
- Ali boste imeli na odpravi tudi zdravniške zadolžitve?
»Formalno ne, saj je uradni zdravnik odprave Hrvat. Seveda pa bom v primeru potrebe ljudem pomagal, še posebej visoko na gori, kamor drugi zdravniki ponavadi ne pridejo, dogajajo pa se najbolj dramatične stvari.«
- Ali boste med vzponom uporabljali dodaten kisik?
»Ta čas se gleda tega še nisem opredelil. Po eni strani si želim priplezati na vrh brez kisika, saj je to več vredno, po drugi strani pa so mi znani vedno številnejši podatki iz strokovne medicinske literature, da prihaja pri dolgotrajni izpostavljenosti višinam nad 8.000 metrov do trajnih poškodb možganov, česar pa si seveda glede na svoj poklic ter študijske in druge ambicije niti najmanj ne želim.«
- Lani je prvi spust z vrha opravil Južni Tirolec Hans Kammerlander.
»Ta spust je problematičen. Dela smeri ni presmučal, ampak ga je prehodil oziroma preplezal. Poleg tega pa je le malo prepričljivih dokazov, da je res smučal z vrha. Tudi v strokovni literaturi je bilo veliko različnih ocen o tem, ali je spust opravil ali ne. Po mojem mnenju to ni dejanje, ki bi ga lahko imenovali prvo smučanje z Everesta. Med smučarskim spustom z gore je treba večino spusta opraviti na smučeh in le izjemoma za nekaj metrov sneti smuči in poplezati, če res ne gre drugače.«
- Jeseni bo poskušal Davo Karničar z južne strani.
»Mislim, da ima objektivno večje možnosti za uspeh od mene. Prvič zato, ker je cela odprava posvečena njegovemu smučanju z vrha, drugič zato, ker je južna stran tehnično manj zahtevna, najpomembnejše pa je, da je jesenska sezona primernejša za smučanje, ker je takrat več snega. Njegov projekt je tudi bistveno bolje finančno podprt, saj je predračun destkrat večji od mojega.«
- Kako boste finančno pokrili projekt?
»Kot ponavadi je to velik problem. Upam, da mi bo z velikimi napori nekako uspelo pokriti stroške. Rad bi se zahvalil glavnim sponzorjem SRC Computers, Elitex HB, Integral Jesenice in Porsche Leasing, izdelovalcu oblačil ITU. Pomagali pa so mi še mnogi drugi. Za pridobivanje teh sredstev porabim ogromno časa, saj večino opravljam sam, pomaga mi le nekaj prijateljev in žena. V alpinizmu je pač tako, da ni ne menedžerjev ne trenerjev, ampak si sam deklica za vse. Po vrnitvi nameravam napisati tudi knjigo, vendar pa mi zaradi pomanjkanja časa še ni uspelo najti založnika.«

MIHA PETERNEL
 

24.03.1997


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti