Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 16.08.1993

Delo, Šport: ... Razglednice odprave SKI 8000

Če želite dobiti pošto z osemtisočaka Šiše Pangme, podprite odpravo

Slovenska himalajska odprava SKI 8000 je izdala lepo razglednico z motivom svojega cilja — osemtisočaka Shisa Pangme v Tibetu. Odprava je v hudih finančnih težavah, zato ji grozi zmanjšanje, morda celo prepolovitev števila udeležencev. Upajo, da jim bo del manjkajočih sredstev uspelo zbrati tudi s prodajo razglednic, katere bodo, seveda s podpisi članov in originalnimi znamkami, kupcem člani odprave poslali iz Nepala ali Tibeta. Razglednice so naprodaj na Planinski zvezi Slovenije, pri članih odprave (Matej Kranjc, Iztok Tomazin, Urban Golob, Luka in Andrej Karničar in Dejan Ogrinec), v nekaterih knjigarnah in na planinskih društvih. Vabijo tudi zainteresirane posameznike, ki želijo pomagati pri prodaji teh razglednic.
Cena razglednice je 7 DEM v tolarski protivrednosti.
Pri prodajalcu razglednic pustite točen naslov na katerega želite, da Vam, Vašim sorodnikom ali prijateljem himalajci iz Nepala pošljejo razglednico. Naslovniki bodo razglednice prejeli v mesecu oktobru.

(M. P.)


Anapurna, prvi osemtisočak, na katerega je stopil človek
Ta himalajska gora je zadnja s seznama, ki je bil programiran za stoletnico slovenske planinske organiziranosti — Cilj je južni steber - Tudi ekipa Televizije Slovenija

CILJ ODPRAVE - Južna stena Anapurne. (Foto: Arhiv F. Savenc)

Tisti, ki bi sodil, da je Anapurna, ki je z 8091 m postala prvi samostojen vrh, visok nad 8000 m, na katerega je stopil človek, eden lažjih ciljev v družini najvišjih, bi se krepko uštel. Predvsem pa — Anapurna je nevarna gora; njene severno ostenje, po katerem vodijo tehnično lažje smeri, še posebej! Južna stena pa je mogočen zid, ki predstavlja izjemen logističen in seveda tudi tehničen problem.
Slovenski alpinizem se je sorazmerno kasno vključili v raziskovanje Himalaje. Leta 1960 je bil - po sili (ne)prilik - izbran Trisul. Kangbačen 1965 je bil že pravi cilj, izkušenj pa je bilo še premalo, da bi v celoti realizirali načrt: prvi pristop na vrh, visok skoraj osem tisoč (točneje 7902) metrov. Povsem uspela je šele 3. JAHO, ki se je 1969 z navezo Drašler-Maležič povzpela na Anapurno 2 (7939 m), trojka Andolovic-Golob-Kunaver pa mimogrede še na Anapurno 4 (7525 m).
Odtlej je ime Anapurna prav gotovo največkrat v imenih naših odprav. Že jeseni, takoj po zagrebški, ki je 1982 ponovila prvi »jugoslovanski« pristop (sicer pa petega) na Anapurno 4, sta prišla pod južno steno Štremfelj in Zaplotnik. Plod njunega proučevanja naj bi bila za leto kasneje zamišljena prvenstvena smer. Toda sedmerica alpinistov, ki je 1983 prva med našimi poskusila v tem »zidu skal in ledu,« kaže (še) ni imela potrebne motivacije. Dosegli so višino 6400 m.
Sledili sta dve odpravi na Anapurno Dakšin, imenovana tudi Južna Anapurna (7219 m). Tržaško Slovensko PD je 1985 pod vodstvom Lucijana Cergola v jugovzhodnem grebenu (po Japonski smeri) doseglo 5650 m, prva slovenska ženska himalajska odprava, ki jo je vodila Marija Frantar, pa leto kasneje po isti smeri 6100 m. Za obe ekipi je bila smer prenaporna.
Leta 1990 je Slavko Svetičič prvič poskušal uresničiti svoj cilj - prvenstveni vzpon na Anapurno (8091 m). Še z nekaterimi slovenskimi alpinisti se je pridružil zagrebški odpravi, ki jo je pripravil Darko Berljak. Toda prodor seraka v Nizozemski smeri je prekinil poskus severnega pristopa in - načrtovan prvenstveni vzpon v zahodni smeri je ostal brez odpore, brez prehojenega ali vsaj delno opremljenega sestopa.
Prihodnje leto je Svetičič ostal na koncu povsem sam. Berljak, ki naj bi sicer vodil odpravo, je bil zaradi vojnih razmer (predolgo) zadržan na Hrvaškem, mu je pa tako dobro pripravil »teren« v Katmanduju, da s potovanjem pod zahodno ostenje ni bilo nobenih težav. Nadaljevanje zgodbe nam je dobro znano. Preplezal je zahodno steno in potegnil novo - Slovensko, že četrto v tem predelu - varianto, na vrh pa žal ni več mogel.
Jeseni 1991 je bila tam v Anapurna Himal potem še beograjska odprava, ki jo je vodil zdravnik Milenko Savič. Žal pa ni pripravila pravega uradnega poročila. Po nekaterih podatkih (objava v Ameriškem Alpine Journalu), naj bi po Normalni smeri na Anapurno 4 (7525 m) dosegli le 6200 m, njihove izjave pa navajajo tudi 6750 m. Isti vrh je cilj tudi odprave Obalnega PD, ki-naj bi odšla na pot pod vodstvom Žareta Guzeja prihodnje leto.
Odprava »Anapurna '92«, ki naj bi dala himalajske izkušnje novi generaciji za še večji polet, pa je namesto predvidene ponovitve Britanske smeri v južni steni vnesla razkol v slovenske alpinistične vrste, katerega vseh posledic žal najbrže niti še nismo doumeli.
Na štiričlanski odpravi »Anapurna '93«, ki se - s spremljevalci, med katerimi je tudi ekipa TV Slovenija, pravzaprav oddaje »Gore in ljudje« pod vodstvom Marjete Keršič-Svetel - te dni odpravlja v južno steno Anapurne je torej odgovorna naloga: realizirati nadvse zahteven prvenstveni načrt v južni steni Anapurne in opraviti prvi slovenski pristop na vrh, s tem pa uresničiti tudi načrt o vzponih na vseh 14 samostojnih osemtisočakov (za 100-letnico slovenske planinske organiziranosti in 30-letnici Komisije za odpravo v tuja gorstva). To bi prav gotovo utrdilo tudi položaj našega alpinizma v vrhu svetovnega dogajanja. Navezi Franc Knez—Slavko Svetičič zato želimo vsaj primerne razmere - da sta nalogi tehnično dorasla, ne more biti dvoma - in tisti vremenski minimum, ki dandanes še omogoča plezanje. Vodji Matjažu Pečovniku pa srečo pri premagovanju birokratskih in drugih ovir, ki jih prav gotovo tudi tokrat ne bo malo.
Odpravo so pripravili v AO IMPOL iz Slovenske Bistrice pod pokroviteljstvom Komisije za odprave v tuja gorstva (seveda je bil glavni delež na njenem načelniku Tonetu Škarji), podprli pa so jo še številni meceni — od novogoriškega MIP do tržaških športnih trgovin.

FRANCI SAVENC

Raziskala desni del severne stene Ojstrice
Lorenčič in Strmšek sta stebru desno od Smeri miru letos dodala dve novi smeri


DESNI DEL OJSTRICE — 1 - Desna smer, 2 - Smer miru, 3 - Dušakova smer, 4 - Otroci asfalta, 5 - SZ raz. (Foto: Boris Lorenčič)

17. julija sta Boris Lorenčič in Boris Strmšek (AO Kozjak-Maribor) v severni steni Ojstrice splezala novo smer. Imenuje se Otroci asfalta in gre po trikotnem stebru, po katerega levem robu teče Knezova Smer miru.
Desno od le te sta ista plezalca 3. julija letos preplezala Dušakovo smer (ki sta jo v teh dneh že ponovila Andrej Vuk in Fredi Kelc (AO Kozjak), nova smer pa gre še bolj desno. Ocenjena je VI, A2/IV-VI, pri čemer je Lorenčič streho oziroma previsno poč v tretjem raztežaju preplezal tehnično (VI, A1), Strmšek pa kot drugi prosto (VII). Do vrha stebra je dvesto dvajset metrov (sedem raztežajev), s severozahodnim razom vred pa je do roba stene petsto petdeset metrov. Strmšek in Lorenčič pravita, da je bolje izstopiti po razu gor, kot pa dol, ker je sestop zelo neprijeten. Obe novi smeri sta kar zahtevni, lepša med obema pa je Dušakova, ki spada po Strmškovem mnenju med smeri z najboljšo skalo v Ojstrici.
Smer vstopi petdeset metrov desno od Smeri miru oziroma dvajset od markantne strehe, čez katero gre Dušakova. Posebnost smeri je navzdol obrnjena streha v šestem raztežaju (VI, A2). V smeri so ostali štirje klini, en svedrovec, vrvna zanka in puša M 8. »En klin je v prvi strehi, v drugi strehi pa svedrovec, klin, zanka z vponko in puša M 8 brez ploščice (bila je zavrtana samo zaradi trenja vrvi)«, pravi Strmšek. Potrebna oprema pa bo petnajst različnih klinov, zatiči in frendi vseh velikosti.

ALEŠ BJELČEVIČ

ALPINISTIČNE NOVICE

Plezalni tabor AO Impol
Člani AO Impol iz Slovenske Bistrice so imeli letos že drugič plezalni tabor za perspektivne športne plezalce v Bohinju. Bil je med 5. in 10. julijem, udeležilo pa se ga je deset mladih plezalcev, starih od deset do osemnajst let. Tabor je vodil inštruktor Rudi Lončarič.
Najpomembnejši vzpon mladih je Krokodilček v očeh (VIII), ki so ga splezali dvanajstletni Boštjan Potočnik in štirinajstletna Primož Pišek in Miha Homar. Blaž Pišek je preplezal Hudo mravljo (VII+/VIII-), Lončarič pa Kravji bal (IX-). Na koncu so imeli tudi teoretične in praktične izpite ob zaključku celoletne plezalne šole. Člani so postali Miha Homar, Primož Pišek, Luka Zorko in Boštjan Potočnik.

(AB)

V Julijcih in Dolomitih
V Rocheti Alta (skupina Bosconero v Dolomitih) sta konec junija navezi Jože Uršej — Jure Hafner in Peter Ramuž — Benjamin Ravnik ponovili Stroblov raz (VII-/VI, 650 metrov, 5 ur).
Julija sta Benjamin Ravnik in Peter Ramuž preplezala Schinkovo v Frdamanih policah (V+, 600 m), Opium v Široki peči (VI/V, 400 m, tri ure in pol do vrha stene) in Zajedo Šit.
Plezala pa sta tudi v Bohinjski Beli. Benjamin Ravnik je splezal Žensko za nagrado (8a) in Ekosistem (7c/8a), Ramuž pa je uspel v Lady. Ravnik je v Bitnjah v drugem poskusu preplezal Črtomira (IX/IX+).

(M. P.)

Vojaške smeri v Bohinjski Beli
Iz vojašnice v Bohinjski Beli sporočajo, da že četrto generacijo vojakov tudi planinsko oziroma alpinistično usposabljajo. Pri tem sodelujejo z vaščani in GRS, želijo pa si tudi sodelovati s Komisijo za alpinizem. Plezalne vaje imajo v steni nad vasjo v starem plezalnem vrtcu. Sami so s svedrovci opremili šest smeri od tretje do šeste stopnje, ki so visoke od petnajst do dvajset metrov. Trenirajo dopoldne, popoldne in ob koncih tedna pa niso prisotni in so njihove smeri na voljo tudi alpinističnim odsekom za njihove začetne tečaje.
Ob tem pa prosijo plezalce, naj ne izbijajo klinov, čeprav v lahkem terenu, ker služijo učenju.

ALENKA BJELČEVIČ

Marioneta v Mišji peči
Igor Jamnikar je 8. 8. v Mišji peči preplezal novo smer Marioneta in jo ocenil 8b/8b+. Smer poteka levo od Mozaika, dolga pa je približno kot Preobrazba. V njej je osem svedrovcev. Jamnikar je smer opremil že pred nekaj leti, vendar pa mu je vzpon zaradi raznih okoliščin uspel šele sedaj.

(M. P.)

Nova smer v Grintavcu
Aleš Ekar in Drejc Karničar (AO Kranj) sta 3. 8. v severni steni Grintovca preplezala novo smer z imenom A na kvadrat (Aleš-Andrej). Dolga je 150 metrov, ocenila pa stajo VI/IV-V.
Sicer pa so člani AO Kranj ponovili več smeri v naših hribih. Drejc Karničar je v Grintavcu soliral Plavo in Zgrešeno z izstopom po Tomaževem stebru, Aleš Ekar in Matej Kranjc sta splezala Juvan-Šteblaj v Široki Peči (Ekar prosto), Tomaž Strupi in Tanja Rajgelj pa Hudičev steber v Prisojniku. Tone Štern in Darja Zaplotnik sta prosto ponovila Trikot v Dolgem hrbtu, Viktor Relja in Suzana Gorjup pa Geršak-Grčar v Vežici. (M. P.)

Obvestilo
Aleš Bjelčevič je odpotoval na študijsko izpopolnjevanje v tujino. Vrne se konec avgusta. Medtem bo urejal AN Miha Peternel. Poročila o opravljenih vzponih pošiljajte kar na prejšnji naslov: Aleš Bjelčevič, Šmarno-gorska pot 18, 61000 Ljubljana.

Spominski tabor pod Malim Koritniškim Mangartom
Peter Podgornik tudi letos organizira tabor pod Malim Koritniškim Mangartom v spomin na Tamaro Likar in Pavla Podgornika. Tabor bo od 27. do 30. avgusta. Kot običajno bodo taborih pod ostenjem M. K. Mangarta, Na voljo bo vodniška literatura. V bližini tabora je tudi voda. Smeri v okoliških stenah so zelo zahtevne, zato je udeležba na taboru primerna le za izkušene alpiniste.

M. P.


Srečanje alpinistk RHM v Švici
Jubilejni 25. zbor alpinistk v Engelbergu, kjer je leta 1968 baronica Felicitas von Reznicek ustanovila združenje, ki naj bi omogočilo alpinistkam iz Vzhodne Evrope obiskovanje gora
LJUBLJANA - Konec prejšnjega meseca je bilo v Meiringenu v švicarski pokrajini Berner Oberland jubilejno 25. srečanje alpinistk RHM, ki združuje že preko 100 članic in članov. 11. julija smo se zbrali v Engelbergu, kjer je leta 1968 baronica Felicitas von Reznicek ustanovila združenje, ki naj bi presegalo državne meje, predvsem pa omogočilo alpinistkam tedanjega vzhodnega bloka obiskovanje gora širom po Evropi oziroma po vsem svetu. Sedaj je ta glavna ideja na srečo postala brezpredmetna, poleg tega pa se tega formalno ženskega srečanja občasno udeležuje tudi precej moških. Glavni cilj pa le ostaja ohranjevanje prijateljstev, spoznavanje novih dežel in gora pa tudi večstransko pomaganje na najrazličnejših področjih.
Letos nam je vreme kar precej nagajalo, saj je vsak dan deževalo. Na srečo pa ima Švica toliko plezalnih področij, apnenčastih in granitnih, da smo s predhodno vožnjo v tudi do 2 uri oddaljena plezališča lahko vsak dan plezali.
Od omembe vrednih daljših smeri sva Ines Božič-Skok in Janez Skok splezala:
14. 7. 1993: v apnencu plezališča Wandfluh pod prelazom Jaun, ki s svojimi škrapljami zelo spominja na Paklenico, sva preplezala smeri Ridiculus (120 m 6b+), Moumousse (100 m, 6a), Les angles ... (140 m, 6c+), z Meto Meh iz Celjskega AO pa Ines Božič še smer Valse viennoise (120 m, 5b).
15. 7. 1993: plezališče Buufal v bližini Spieza z odličnim in izredno ostrim apnencem: smer Miracolina, 240 m, VII/VIII-. Stena je navpična in previsna in zavarovana s svedrovci, tako kot vsa švicarska plezališča. Meta Meh je s češko soplezalko preplezala Rampo (150 m, V+), in krajšo smer istih težav.
17. 7. 1993: pod prelazom Grimsel se nahaja odlična granitna stena Oelberg-Handegg, poleg plezanja na trenje pa je zanjo značilna precej »varčna« opremljenost s svedrovci, le vsakih 8 do 10 m. Kombinacija smeri Engeli Weg in Siebenschläfer je dolga 400 m, plezanje po zelo strmih in gladkih ploščah pa se giblje med VII in VII+.
Druge dneve smo v glavnem preživeli v previsnih vrtcih v okolici Meiringena in Interlakna, kjer se je kljub dežju in vlažni skali dalo plezati.
Žal so zaradi vremena ostale nedosegljive odlične apnenčaste stene z izstopi okoli 3000 m visoko v neposredni bližini Meirin gena: Klein Wellhorn, težave pa tja do IX. stopnje.
Najboljši vodnik za vsa področja je SCHWEIZ-EXTREM Jürga von Känela s 1000 smermi od V.-X. stopnje. Podoben pregledni vodnik za težave do VI. stopnje pa je SCHWEIZ-PLAISIR.
Za prihodnje leto so si udeleženke srečanja izbrale Slovenijo.
24. 7. 1993 sva z Janezom Skokom v Triglavu ponovila Kozjekovo smer iz leta 1989 Stopnice v nebo (500 m, VI+, 8 ur).
6. 8. 1993 sva prišla pod Marmolado. Vreme je bilo ves čas nestabilno in ni omogočalo najresnejših tur. Zlezla sva dve smeri in obe tik pred popoldanskimi nevihtami. 6. 8. sva splezala Vinatzerja (800 m, VI+, 8 ur), 8. 8. pa steber Don Quixote (800 m, VI, 7 ur). Prva smer je velika klasika, ki je svoje čase veljala za najtežjo smer v Dolomitih, druga smer je pa modernejša, Mariacherjeva, precej plezana in zato s klini dovolj opremljena, zelo uporabni pa so zatiči in friendi. V zgornjem, težjem delu se nahaja tudi 20 m visoka monolitna plošča z luknjicami brez vsakega varovanja, ocenjena s VI. stopnjo.
Stena je kar precej plezana, največ plezalcev je Čehov, Poljakov, Italijanov in Nemcev.
Pomembna novost: žičnico z vrha Marmolade je potrebno plačati 32.000 lir, s srednje postaje (kamor se spustiš, če plezaš v desnem delu J stene Marmolade) pa 23.000 lir. To je protiukrep žičničarjev, ker se jih je pred leti lotila Mountain Wilderness. Žal pa je kljub ekološkim naprezanjem omenjene skupine pod žičnico opaziti še vedno kupe svinjarije, na zgornji postaji žičnice pa so še vedno dobro vidni sledovi iz časov, ko so smeti vključno s kanalizacijo metali kar čez J steno, čisto drugačno (prijetno alpinistično) vzdušje je na koči Falier, kjer družina Nina da Bona že dolga leta skrbi, da se alpinisti počutijo kot doma in da poleg dobre oskrbe dobijo vse potrebne plezalske in vremenske informacije. Prenočišče (sicer za člane italijanskega CAI, vendar se da zmeniti tudi za nas) stane 11.000 lir.

INES BOŽIČ-SKOK


Slovenska smer v Chacraraju
Člana slovenske alpinistične odprave Andi '93 Pavle Kozjek in Grega Kresal uspela v še nepreplezani vzhodni steni

VZHODNA STENA CHACRARAJA — S Slovensko smerjo, Francoska poteka v območju desnega grebena.

V četrtek, 5 avgusta se je iz perujske Cordillere Blance po mesecu in pol vrnila alpinistična odprava Andi '93. Odpravo je omogočilo planinsko društvo Ljubljana—Matica, organiziral pa jo je AO LjubIjana-Matica. Člani odprave so bili Pavle Kozje (vodja), Grega Kresal, Boštjan Ložar, Borut Naglic, Tomo Sbrizaj in Sebastjan Semrajc.
O vzponih v Artensoraju in Huascaranu, ki jih je opravil Ložar s Kovačem (AO Mengeš) in Petačem (AK Vertikala) smo poročali že prejšnji teden.
Drugi člani odprave so se najprej za aklimatizacijo povzpeli na Pisco (5750 m). 9. 7. sta Sbrizaj in Semrajc začela z vzponom v JV steni Artensoraja (6025 m). Plezala sta levo od smeri normalnega pristopa. Po dosegljivih podatkih v tem delu stene še ni bilo vzpona. Po 600 metrih vzpona sta dosegla normalno smer in po njej sestopila. Ponovno sta vstopila 18. 7., ko je šel z njima v steno tudi Naglič, ki je splezal do vrha, medtem ko sta Sbrizaj in Semrajc zaradi pomanjkanja časa obrnila 100 m pod vrhom. Novo smer so imenovali Triangel (TD+, 85, IV/60, III, 600 m).
Kozjek in Kresal pa sta 18. 7. začela novo smer v vzhodni steni vzhodnega vrha Chacraraja (6001 m). V tej steni je bilo že več poskusov, vendar pa so se vsi (zaradi objektivnih nevarnosti, zahtevnih skalnih pregrad in izpostavljenosti nevihtnim oblakom, ki prihajajo iz amazonske džungle) končali kmalu nad vstopom. Od vseh andskih šesttisočakov je prav ta gora najdlje čakala prve pristopnike. Vrh je prva osvojila 12-članska francoska odprava pod vodstvom Lionela Terrayja leta 1962.
Že dostop do stene je bil zahteven, saj sta morala čez ostri greben med Chacrarajem in Yanapaqcho. Prvi raztezaj v steni ju je čez gladko ploščo (VI, Al) pripeljal na rahlo levo nagnjeno ledišče, ki sta mu sledila 250 metrov. Razmere so bile bolj slabe kot dobre, saj je v prejšnjih desetih dneh slabega vremena zapadlo 20-30 cm snega. Po težavni prečnici v desno (VI—) sta vstopila v strm žleb (V, 70—80), po katerem je malo prej zgrmel ledeni plaz. Bivakirala sta pod drugo skalno stopnjo, ki je ključni del smeri. Pred nočjo jima je v njej še uspelo fiksirati vrv. Dva raztežaja po zaledenelih počen in ploščah (VII, A2) sta bila ključ smeri. Zgoraj sta nadaljevala po snegu in tankem ledu na ploščah do razbitih serakov. En raztežaj izpostavljene prečnice v desno (75-80, V) ju je pripeljal do starih fiksnih vrvi Terrayeve smeri po SV razu kakih 250 metrov pod vrhom. Zaradi pomanjkanja časa in plina sta se tam odločila za sestop. Smer (ki je zaenkrat edina v tej steni) sta imenovala Slovenska smer in jo ocenila ED+ (VII, A2, 80/V-VI, 60-70). Višina do stika s francosko je 700 m.
Ista plezalca sta 28. 7. preplezala še Japonsko smer (Okabe-Magara, 1979) v južni steni Chacraraja. To je ena izmed treh japonskih smeri v tej steni in poteka levo od smeri Richey-Brewer. V večini opisov sploh ni vrisana, tako da sta najprej mislila, da plezata novo smer. V odličnih razmerah sta za dostop čez ledenik, vzpon in sestop do šotora rabila 13 ur in pol. Smer je visoka 900 metrov, spodnji del je ocenjen TD (60—75, mestoma 80), zadnjih 100 metrov pa ED- (90/ 65—80). Vzpon sta zaključila na grebenu nekoliko levo od vzhodnega vrha. Na sam vrh se zaradi ogromnih nestabilnih opasti na grebenu nista povzpela.
Semrajc je konec julija opravil še vzpona na severni in južni Vallunaraju (5686 in 5675 m) z južne smeri. Oba vzpona sta podobnih težav (IV+V, do 70, 300 m).
Prvenstveni smeri v Huascaranu in Chacraraju sta letos daleč najodmevnejša vzpona v Cordilleri Blanci in sodita med resnejše vzpone zadnjih let v Andih. Slovenski alpinizem po mnenju mnogih poznavalcev prevzema vodilno vlogo v velikih andskih stenah. Ta položaj je na vsak način vredne obdržati. Možnosti za nove vzpone je še več kot dovolj.
Odpravo so poleg PD Ljubljana-—Matica podprli še: Enota za Šport pri MS IRKŠ, Energoplan, Okus Radlje, Jaka Kovčič d. o. o., Krka Papi Sport in Pletenina.

MIHA PETERNEL
 

  16.08.1993


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti