Gorenjski glas - Jeseniške novice: Jeseničan Rado Kočevar, ki bo letos dopolnil 84 let in je poleti navdušeni kolesar, pozimi pa smučar, se je pred dnevi vrnil s petdnevnega smučanja v Avstriji. Tja se je podal sam z vlakom, in kot pravi, doživel pravljične dneve...
Rado Kočevar: Letošnja zima se je slabo začela, večinoma brez snega. Kam na smučanje? V začetku januarja pa poročata avstrijska TV in internet: Na območju Arlberga je nasulo nad dva metra snega. Nekatera območja so celo odrezana od sveta! Odločitev je hitro padla. Grem za pet dni v St. Anton. Tu smo pred leti večkrat bili s hčerko, zetom in njuno družino. Vtisi so lepi, čeprav smo med tem obiskali še Ischgl, Davos, Dolomite in Tri doline v Franciji. Napoved vremena je bila obetavna, razen enega dneva. Ker sem potoval sam, sem se odločil oditi z vlakom. Vožnja z Jesenic do Landecka je trajala šest ur. Vozovnica v obe smeri pa 62 evrov (seniorski popust). Od Landecka do St Antona pa sem se dnevno vozil z vlakom. In doživel sem štiri pravljične zimske dneve.
1. dan Calzig-St Christoph-Gampen-Kapall: Tu se smučišča raztezajo med 1300 in 2300 metri. Poleg nekaj težjih prevladujejo lažja in srednje težavna pobočja. Na Galzig je nekoč pripeljala smučarje prva gondolska vzpenjača v Avstriji. Tu je tudi največja gneča. V teh dneh so bile zaradi nevarnosti plazov zaprte nekatere proge. Iz Galziga je bilo možno v dolino le po težji progi Kandahar. Tu je bila popoldne gneča na razriti progi. Najlepši pa je bil spust proti St Christophu. Toliko novega snega že nekaj let nisem videl. Vse je
bik) čudovito zalito! V smeri Valluge pa so bila smučišča še zaprta.
2. dan Stuben-Zuers-Lech: Na tem področju je bilo manj smučarjev. Steptane proge so večinoma vzdržale do konca. Seveda je bilo najprej treba na Galzig in navzdol do St Christopha. Potem pa nekaj kilometrov z avtobusom čez prelaz Flexen - 1774 m do Zuersa -1716 m. To je manjše hotelsko naselje, obljudeno zlasti v zimski sezoni. Gondola na vzhodni strani vas pripelje na 2423 m visoki Trittkopf in štirisedežnica na 2223 m Hexenboden. Po steptanem pršiču se je kadilo kot za tovornjakom na prašni cesti. Enako lepa so smučišča na vzhodni strani - Seekopf. Tu je Kčna restavracija, poleg pa lahko občudujete novega BMW-ja, ki je nameščen na ogled. Potem pa s sedežnico na 2450 m Muggengrat in navzdol do Zuersa. če pa želite do Lecha, se z drugo sedežnico dvignete na 2438 m visoki Madloch-Joch in potem navzdol do Žuga 1511 m. Do smučišč nad Lechom se je treba dvigniti še na Bal-mengrat (okrog 2200 m).
3. dan St Anton (sneženje): To je bil edini za smučanje neprimeren dan: megla, veter, slaba vidljivost Odločil sem se sprehoditi po naselju (1304 m). Zanimiv je smučarski muzej. Obiskal sem ga že pred leti. Zanimivo pa je gledati turistični vrvež.
4. dan Stuben, Zuers, koča Ulm: Ta dan so popoldne odprli smučišči nad kočo Ulm. Dopoldne sem se še enkrat odpeljal v Zuers in okoliška smučišča, fotografiral BMW na Seekopfu in se vrnil v S tuben. Z novo sedežnico "arlenmaehder“ nad Ul-mer Huette. Med tem so že odprli Schindlergrat in ko san se vračal proti Galzigu. tudi Vallugo. Sklenil sem oboje obiskati naslednji dan.
5. dan Valluga, 2811 m, Schindler Spitze, 2660 m: Končno sem dočakal dan - Smuk z grebena Valluge (2650 m) in Schindler Spitze ... Toda najprej na vrh.
Razgled na vse strani je nepozaben ... Nekateri turni smučarji se spustijo s samega vrha (sam ne sodim več v to skupino) na severno stran. Z grebena in sosednjega vrha pa sem se večkrat podal proti Stubnu. Bilo je nekoliko hladneje, toda enkratno. Nekje sem prebral naslednje vrstice: »To moraš videti, spoznati in doživeti.« In v teh petih dnevih sem to zimsko pravljico v debelem snegu v Arlbergu tudi doživel.