Planet SiOL, Sportalov izlet v hribe (12.) - Andrej Rigler: Vsaj enkrat na Triglav, to je bržkone cilj večine Slovencev, pa ne le tistih, ki radi zahajajo v gore. Gre za najvišji vrh v Sloveniji (2864 m). Tokrat vam bomo predstavili pot s Pokljuke.
Nekateri pravijo, da "mora" vsak Slovenec vsaj enkrat stopiti na vrh Triglava. Vprašanje, če je trditev na mestu, kajti vzpon na ta mogočen vrh v osrčju Julijskih Alp ni z nobene strani niti enostaven niti kratek. Kdor pa je dorasel turi, bo ob vzponu brez dvoma poplačan. Ne le zaradi dosežka.
Razgled s Triglava je veličasten. Ob jasnem vremenu nam poleg njegovih sosedov Škrlatice, Kanjavca, Razorja, Prisojnika, Jalovca, Rjavine in Martuljških gora pogled seže do nekaterih znamenitih evropskih vršacev. Na severu in severozahodu so tritisočaki avstrijskih Visokih tur Grossglockner, Venediger, Sonnblick, na zahodu se nam razkrijejo celo nekateri simboli Dolomitov, kot sta Tofana in Civetta, jug pa je s kraškimi planotami in Jadranskim morjem prijaznejši.
Nenazadnje, vzpon na najvišji in zaradi višine ter mogočne severne stene tudi izven meja naše državice najbolj prepoznan Slovenski vrh, je vselej nepozabno doživetje. Za prvič je morda najprimernejša pot z Rudnega polja na Pokljuki. Za razliko od vseh pristopov iz doline Vrat, kjer smo dobesedno pahnjeni v stene in strmali, se s te slovenske planote, katero pozimi že po tradicji obiskujejo najboljši biatlonci sveta, prav počasi in postopoma prebijamo v visokogorje. Poleg tega najtežje pride šele na koncu.
Od pokljuških gozdov preko spektakularnega grebena
Začnemo v temnih pokljuških smrekovih gozdovih in se skozi ruševje ter preko travnikov prav počasi vzpenjamo do meje, na kateri le sem in tja raste skupina dreves, višje so samo še trave, pa še te le na južnih pobočjih. Tu nekje na gozdni meji stoji Vodnikov dom (1817), do katerega pridemo, potem ko prečimo južna pobočja dvatisočakov Velikega Draškega vrha in Tošča. Dobrih sto metrov pod kočo leži Velo polje, dobro poznano turnim smučarjem, ki se pozimi preko njega povzpnejo proti Kanjavcu. Gre za veliko ravno planino, ki je pravzaprav visokogorsko kraško polje. Triglavski narodni park v tem koncu res razkazuje vse svoje čare.
Naš naslednji cilj je Dom Planika, z 2401 metri nadmorske višine druga najvišja koča v Sloveniji. Najprej prečimo pobočja Vernarja, do Konjskega prevala nam na dveh mestih pomagajo tudi jeklenice in klini, a večjih težav ni. Sledi vzpon po melišču do zelo prijetne koče v osrčju Julijskih Alp. Na severu se nad nami vzpenja Triglav, na jugu nam pogled uhaja proti bohinjskim goram.
Do vrha nas loči še ura in pol, če za vzpone porabljamo približno toliko časa, kolikor nam ga namenjajo vodniki. Najprej se je potrebno povzpeti na greben Malega Triglava, kjer se priključi pot s severne strani oziroma s Kredarice. Do sem vodi plezalna pot, ki ni pretirano težka in je dobro zavarovana.
Vrh je pred nami, še prej pa se moramo prebiti preko dolgega in veličastnega grebena. Če smo na tako zahtevni turi prvič, je pogled resnično spektakularen. Prvi hip si težko predstavljamo, da bomo tam čez tudi prišli, a če znamo ohraniti mirno kri in nimamo težav z vrtoglavimi pogledi v globino, bomo kmalu stali ob Aljaževem stoplu. Plezalna pot je ves čas odlično zavarovana.
Andrej Rigler