Jutro (1932): »Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je še nekoliko deležen Ratitovec. ...
Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača trudapolno pot, ki si jo moral prehoditi do tratnate njegove strehe.«
Dobro in pravilno je označil to prelepo turistovsko točko avtor »visoke pesmi« svojega življenja »Cvetja v jeseni«, ki mu je iskal in našel pobude in virov na Blegošu in njegovih pobočjih, globelih in košeninah, v skromnih, zasanjanih vasicah pod njim ter tipičnih pojavah na videz trdega, a v duši plemenitega poljanskega hribovca. Kakor to svoje delo, tako je obdal Tavčar tudi mnoge druge svoje spise z lokalnim koloritom Blegoša in njegove okolici, očitujoč pri tem globoko in neizmerno ljubezen in umevanje do rodne grudi, kateri je ohranil neomajno zvestobo do poslednjega diha svojega življenja.
To opevano goro, ki ima razmeroma precej lahek dostop, v poslednjem času naši turisti sicer nekoliko bolj obiskujejo, vendar glede na njeno prelepo razgledno točko, planinsko floro ter zelo zanimiv krajevni in zgodovinski okoliš le vse premalo.
Priporočljivo je izhodišče iz poljanske doline, nazaj pa v selško dolino na Železnike ali Selca, pa tudi nasprotno, kakor je komu bolj pogodi, z vsake strani imaš po obeh dolinah povratek z avtobusom na večerni vlak.
Mi pa se odločimo a dostop na Blegoš po Poljanski dolini in hitimo s škofjeloške postaje na Trati k poljanskemu avtobusu, ki je zlasti v sezoni kar prenapolnjen. In že drčimo proti Škofji Loki, ki dela od prevrata sem velikanske korake napredka.
Vendar loške »smojke« kljub živahnemu vsakodnevnemu prometu še vedno kritično pretresajo vsakega, skozi mesto potujočega tujca. Nad starodavnim samostanom se beli z vrha Lubnika najmlajša, turistom zelo priljubljena postojanka SPD. Z desnega brega Poljanščice se sliši živ-žav loškega kopališča. V loškem predmestju Puštal je istoimena stara graščina, katere nasledniki nekdanjega lastnika Jeromna Oblaka, žirovskega platnara, so dobili za izdatna državna posojila od cesarice Marije Terezije plemstvo s pridevkom »pl. Wolkensiperg«, kakor nam to pripoveduje domača zgodovina.
Skozi južni loški izhod zdrčimo iz mesta, potem se obrnemo proti jugozahodu in obdržimo to smer ves čas naše vožnje. Z leve nas pozdravljata najprej sv. Mohor in Fortunat na Osolniku, ki je zelo priljubljena izletniška točka zaradi prekrasnega razgleda. Ljudska domišljija še danes kaže stopinje sv. Mohorja, ki se je tam gori pogovarjal z Bogom, in se te stopinje še vedno ne dajo zakriti. Na desnem bregu pred leti tako zelo opustošene doline Hrastnice kraljujeta visoki sv. Ožbolt in nekoliko nižji sv. Andrej, istotako zelo obiskovani razgledišči.
Mi pa brzimo skozi Podpulferco, z desne nam mežika skozi gmričje sv. Lovrenc, nato pa švigne na ovinku mimo nas vaški dvorec Šefert, kjer je gospodarila Tavčarjeva plemkinja Ana Renata, jezdarila okoli in udrihala s pasjim bičem ter koketirala po svoje s kmetskimi fanti, pa preplesala ves večer z Jurijem Kalanom, ker je bil Izidor tako strašno neroden.
Cesta se približa Sori, dela vzpone in ovinke, za njimi pa se pokazuje od časa do časa sv. Volbenk z zelenega griča. Škoda je starinskih baročnih stolpičev, katera sta pred leti postala žrtev požara. Cerkev pa še danes hrani znamenite slikarske umetelne mojstra Janeza Jurija Rempa iz 17. stol. in domačih umetnikov bratov Šubicev. Tukaj se je tudi tragično završila usoda »Kuzovcev«, ki jim je avtor vzel snov z domačih tal. A Volbenk je še daleč. Motor brenči in težko šopih a v breg, onkraj Sore nas pozdravlja lična vas Brode s podružnico. Ob vodi se množijo žage, ki pa v današnji krizi vse bolj počivajo. Še nekaj ovinkov, pa zagledamo črez vodo vas Log in kmalu nato dr. Tavčarjevo posestvo Visoko.
O Visokem nam poroča naš domači zgodovinar dr. Fr. Kos, da ga imenujejo stari urbarji iz XVI. stoletja Bissogkh in je bilo baje prvotno dvorec brižinskih škofov. Že leta 1565 pa so bili na vseh treh visoških gruntih domači kmetje, Storman po imenu. Nekaj desetletij pozneje sta prišla dva visoška grunta v roke Janeza Stibela, tretje posestvo, danes last župana Debeljaka, po domače Karničnika, pa je bilo nekega Matije Telbana. Na tem posestvu so Debeljaki že nad dvesto let, ker se omenja že leta 1691. neki Jakob Debeljak, cerkveni ključar pri sv. Volbenku. Pozneje so nad dvesto let gospodarili na Visokem Kalani, ki so v 18. in 19. stoletju tovorili in tržili z vipavskim vinom ter imeli tudi vinotoč »pod vejo«. L. 1893. pa je kupil Visoko z vsem inventarjem vred dr. Ivan Tavčar od zadnjih potomcev visoških Kalanov, po ženski strani od loških Hafnerjev.
V dvorcu se še danes nahajajo starinske knjige, dokumenti in zapisniki iz preteklih stoletij ter stare slike, nabožne, posvetne in portreti brižinskih škofov. Vse to je dobro uporabil avtor »Visoške kronike« in drugih spisov. Rad in mnogo je tu prebival, snoval in ustvarjal, danes pa počiva v večnem snu zgoraj ob robu smrekovega gozdiča. Ne utegnemo natančnejše razgledovati tega zgodovinsko in narodopisno zanimivega dvorca, zato se vozimo naprej po takozvanem Hudem potu, zelo strmem pobočju nad Soro. Nato pa zasučeta cesta in voda ob hribu na desno, pa zdrčimo mimo male njivice in senožeti, ki se imenuje Videmski kot. Sredi te ravninice je visoka skala, ki se je zrušila v »Visoški kroniki« na grob Polikarpa Kalana. Ljudje še danes pripovedujejo, da je bil tukaj v starih časih luteranski ali »ajdovski britof«.
Iz bližine nas že pozdravlja vrh župnega patrona sv. Martina in kmalu nato obstanemo sredi Poljan. Na levi je starodavno posestvo »pri Vidmarju«, znamenita gostilna in svojčas najtrdnejši grunt v Poljanah. Lepe in vesele čase je videlo to posestvo, v Šubičevih časih je tekel celo šampanjec. Danes gospodari tu Tavčarjev nečak Jože.
Stopimo v župno cerkev, ki hrani umetnine že omenjenega slikarja Rempa in bratov Šubicev. Ta dva imata v desnem zidu presbiterija vzidano spominsko ploščo, na kateri čitamo svetopisemske besede: »Od roda do roda se bo povpraševalo po njihovem imenu«. Rod Šubicev izhaja iz preprostega Divjakovega mlina ob bližnjem potoku Hotoveljšici. Oče Štefan pa je leta 1859 sezidal sedanjo domačijo »Pod skalo«, kakor se imenuje vrsta hiš, ki sloni na steni ob cesti proti Gorenji vasi. Zgoraj na takoimenovanem Griču se nahaja Kosmovina, rojstna hiša dr. Ivana Tavčarja. V Poljanah je tekla tudi zibel v nekdanji usnjarni »Pri Primožu« prednikom obeh vseuč. prof. dr. Fr. in Aleša Ušeničnika. Tukaj se je rodil tudi prof. Jesenko in še marsikak drug ugleden mož.
Odločiti se nam je za vzpon na Blegoš. Lahko se vozimo naprej po dolini do Srednje vasi, kjer ti rade volje pokaže dobričina Anžonovec, ugledni posestnik in gostilničar, pot za hišo čez Brdo in Malenski vrh. Ako pa utegneš, pa posedi malo pri njem v senci košate lipe, in ti bo povedal marsikaj zanimivega o dr. Tavčarju, ki je bil pri njem reden gost in kartaš, kadarkoli je prihajal na Visoko na letovišče. Ako pa te je volja, se voziš še naprej skozi Gorenjo vas do Hotovelj, odkoder imaš tudi skozi prijazno gorsko vasico Leskovico dostop na Blegoš.
Mi pa ostanemo pri prvotnem načrtu, ustavimo v Poljanah avtobus in krenemo proti severni strani po dolini Ločilnice. Na desni zagledamo nad cesto poljansko pokopališče s kapelico, posvečeno na ražnju pečenemu mučencu, zato pošiljajo Poljanci svoje smrtne kandidate k sv. Lovrencu. Po polurni hoji, ves čas ob bistrem potoku, ki žene žage, dospemo v vas Vol če. Tu se cepita poti, ena vodi na levo čez Malenski vrh, izprva precej strmo navzgor, pozneje pa položno po grebenu. Tu zgoraj sta se poslavljala v »Cvetju v jeseni« Janez in Meta, ki je obstala ob slovesu kakor kip in pritiskala na prsi Kristusove srajčke. »Na Poklonu« imenuje Tavčar ta kraj, ker so na takih razglediščih ljudje počivali in se poklanjali naokrog vidnim cerkvam. Na Malenskem vrhu je podružnična cerkev na Gori, ki jo Tavčar večkrat omenja v svojih spisih. Onkraj grebena pod Blegošem je globel Karlovec. Izpod Žetine, gorske vasice, teče tod šumeči potok in se izliva nižje doli v Kopačnico, pritok Poljanščice. Tu sta lovila Janez in Meta postrvi in je Janez še posebej užival ob pogledu na njeno lepo oblikovano mečico. Spodaj v Karlovcu je gosipodaril pred desetletji znani kmetski original karlovški Anžon, ki je »bruhal« na Tolminsko po nožičke. Iz tega rodu je bil tudi poštni uradnik Gregor Jereb, ki se je tudi literarno u dejstvoval.
Druga pot enako dobro markirana kakor prva, gre od Volč tudi precej strmo naravnost severno proti Javorju, prijazni gorski vasi. V tej vasi se je rodil strogi literarni kritik in pretirani verski estet, »Barbaričev gospod« kanonik Luka Jeran. Tukaj pa je tudi zagledal luč sveta slavni slikar in imejitelj lastne slikarske šole v Monakovem, Ažbe. Sosednja Četéna ravan nam je dala velikega slavista, pok. vseuč. profesorja v Gradcu, dr. Gregorja Kreka.
V Javorju imaš prav dobro postrežbo »pri Marjanci«, ki ume ravnati ob dobri volji harmoniko kakor vsak moški. Odtod gre pot vedno proti levi zložno navzgor in se združi za Malenskim vrhom s poprej omenjeno.
Ves čas imaš lep pogled na plešasti Blegoš in malo nižji Koprivnik, Stari in Mladi vrh, ki delajo razvodje med Poljansko in Selško dolino in so najvišji vrhovi loškega pogorja. Dobri markaciji sledeč dospemo kmalu v Gornjo Žetino, ki je Tavčarjevo »Jelovo brdo« v »Cvetju v jeseni«. Prvo posestvo je županovo, kjer smo že večkrat našli sladek počitek na mehkem senu, kadar smo hoteli zarana naskočiti vrh.
Odtod se po skoro ravni stezi vedno bolj bližamo našemu očaku, ki je tudi v poletnem času redko brez megle, in pridemo na Kal, sedlo med Blegošem in Koprivnikom. Ne pozabi, oskrbeti se z izvrstno hladno vodo, ki jo daje studenec nekoliko nižje onkraj sedla, zakaj odtod dalje nimaš pitne vode. Tukaj sta počivala Izidor Kalan in hlapec Lukež, ki sta šla v »Visoški kroniki« snubit k Wulffingovim v Davčo. Tukaj sta tudi opazovala takoimenovano kače in tresače. O tej sekti, ki se je pojavila pri nas koncem 16. stoletja, nam obširnejše pripovedujeta naš domači zgodovinar Dimitz in literarni zgodovinar dr. I. Prijatelj. Predstavnika te sekte sta bila neki Jerom Stopistran iz Koroške Bele in neka Maruša. Jerom je šel na prižnico, odlagal oblačila, drugo za drugim in pri vsakem vprašal, čigavo je. Navzoči so odgovarjali: »Našiga milostiviga Jezusa!« Pri neki taki priliki se je prikazal v cerkvi črn kozel. Seveda je bilo to kot nalašč voditelju sekte, ki je imel tako priložnost, izganjati hudiča. Sekta se je branila plačevanja davkov. Proti njej je nastopala oblast z vso silo in strogostjo, a je dolgo časa ni mogla zatreti.
Na Kalu sta počivala tudi Janez in Meta v »Cvetju v jeseni«. Meta je tolkla lešnike in zobala jedrca, Janez se je pa boril sam s seboj, kako bi ji razodel svojo ljubezen do nje.
Izidor in Lukež sta jo ubrala navzdol v grapo in sta strme opazovala, kako sta doma razgrajala Marks in Othinrich, da ju je moral krotiti Jeremija Wulffing z brezovko, Margareta pa je podala ob slovesu Izidorju facoleteljček, rekoč: »Nemi, nemi!« Dolgo časa se je vzdržala v teh krajih mešana slovensko-nemška govorica nemških bavarskih kolonistov. Že Valvasor navaja kot vzgled te mešanice: »Nimm Du Mresha ich die Busha wemer titscha fangen«.
Mi pa krenemo po precejšnji strmini skozi bukovo senco v ključih navzgor. Tik pod vrhom se gozd odpre in prikažejo se cele poljane cvetočega rododendrona; dr. Tavčar ga imenuje »hudičele«. Pastirji trdijo, da je redko kako leto tako bujen in živobarven kakor baš letos. Kmalu nas obdaja tudi opojni duh murk in druge planinske flore. Ako ti je ta bližnja pot prestrma, dospeš lahko na vrh s Kal a tudi po položni poti očaku za hrbtom čez Mali Blegoš. Seveda je ta pot nekoliko daljša, prvo pa prehodiš v dobri uri.
Ne bomo opisovali veličastnega in obsežnega razgleda z vrha Blegoša. V bližini proti zahodu poteka državna meja. Sedeč na vrhu dobro in globoko razumemo Tavčarjeve besede: »Eno je glavno - naša zemlja se nam ne sme vzeti, in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo!«
Lemoj, pridi sem gor, in če si bil enkrat na Blegošu, pojdeš še večkrat!
Jáde! R. D.
Jutro, 4. september 1932