Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Wolfgang Güllich (1960 - 1992)

20.08.12, 07:06


en.Wikipedia: Wolfgang Güllich
                  (24.10.1960 - 31.08.1992)

Wolfgang Güllich - Training theory

petek, 31. avgust 2012, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 3560

Friko/Kolumna - Urban Golob: Iz Frankovske Jure prihaja vse več novic o »zeleni piki« - Ob 20-letnici smrti

To ni kakšna nova pogruntavščina Ljubljanske mestne občine, ki bi Ljubljančanom olajšala to ali ono. Zadeva je – kakor tudi »rdeča pika« - povezana s plezanjem in gre preprosto za to, da pri vzponu v neki športnoplezalni smeri za varovanje ne uporabljamo že nameščenih svedrovcev, pač pa za varnost uporabimo le bolj naravna sredstva kot so zatiči, metulji in njim podobne odstranljive pripomočke – Američani bi temu rekli »trad climbing«.
Na takšen način je Heiko Queitsch, trenutno glavni akter tovrstnega plezanja v Nemčiji, v zadnjem času preplezal dve legendarni smeri v Frankenjuri, eni izmed zibelk športnega plezanja. Prva od teh dveh smeri je Magnet, ki jo je pokojni Kurt Albert prvi preplezal že leta 1982 in je takrat z oceno 7c pomenila eno najtežjih smeri na svetu, druga pa je Fight Gravity, ki ima oceno 7a+. Mnogi plezalci z malo daljšim stažem – in mogoče že malo pobeljenimi lasmi – se še spomnijo legendarne fotografije, ko njen avtor – ponovno Kurt Albert – v tej smeri pozira oziroma solira v irhastih hlačah, s klobukom in očali ter kriglom piva v roki. Toda ideja plezati športnoplezalne smeri brez uporabe svedrovcev v Evropi ni nova in pravzaprav sega tja v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. In avtor zelene pike ni nihče drug kot najboljši prijatelj očeta »rotpunkta« Kurta Alberta - legendarni Wolfgang Güllich. Nemec, ki je v svojem času veljal za daleč najmočnejšega in kljub svoji skromnosti tudi morda za najbolj karizmatičnega plezalca, je že takrat na takšen način preplezal smer v domači Frankenjuri, ki se imenuje Welzenbach gedenk Weg in ima oceno 7c+.

Toda zelena pika še zdaleč ni edini Güllichov prispevek k plezanju. Redko kdo je v plezalski zgodovini tako močno zaznamoval neko obdobje in številne generacije kot prav Güllich. Pionirski časi športnega plezanja so bili kot nalašč za človeka, ki je s svojo karizmo izstopal od drugih akterjev nekega čudnega športa, v katerem so plezalci v očeh nepoznavalcev plezali po čisto gladkih stenah, alpinisti pa so jim večkrat malo zajedlivo rekli, da se ukvarjajo s »salonskim alpinizmom«. In Wolfgang Güllich je bil tisti, ki je meje takrat mogočega premikal navzgor skoraj desetletje. Ne samo v Frankenjuri in Nemčiji ampak v svetovnem merilu. Leta 1984 je tako za svoj 24. rojstni dan preplezal smer Kanal im Ruecken, prvo 8b na svetu (ki jo je kasneje ponovil tudi Marko Lukić). Leto kasneje je v Avstraliji zlezel Punks In The Gym, prvo 8b+, leta 1987 je sledil Wallstreet v Frankenjuri, ki je veljala za prvo 8c na svetu in leta 1991 je po obdobju specialnega treninga uspel še v legendarni Action Directe, prvi uradni 9a. Pri tem seveda ne gre spregledati tudi prvega solo prostega vzpona čez znamenito Separate Reality v Yosemitih (1986), zagonetno in dolgo časa neponovljeno Southern Comfort na otočku v zalivu pred Rio de Janeirom in prvo ponovitev (1982) smeri Grand Ilusion (7c+) v ZDA, ki je takrat sodila ne samo med peščico najtežjih poči na svetu ampak med najtežje plezanje na svetu sploh. Tudi druge ponovitve Ribe v Marmoladi (1984), ko je veljala še za nekaj najtežjega v gorskih kopnih stenah na stari celini, verjetno ne gre spregledati...

In kot se pogosto zgodi, je na začetku razvoja nekega športa poleg športnih dosežkov dovolj prostora tudi za filozofijo, na kateri šport lahko sloni. Tudi tukaj se je znašel Wolfgang Güllich ob pravem času na pravem mestu in s svojo inteligenco ter karizmo potegnil za seboj marsikoga. Ne samo nas, ki smo zaradi njegovega plakata iz smeri Papi On Sight (Verdon), Catch 22 (Nemčija) ali iz angleške Reveletion šparali denar, da smo si lahko kupili legendarne borealove »firejke« ampak tudi tako znane plezalce, kot so bili npr. Anglež Jerry Moffat, Američan Ron Kauk in drugi. Danes bi sicer lahko rekli, da je Güllich v vsej svoji karieri preplezal toliko 8b-jev in težje ocenjenih smeri, kot jih Ondra podela v dveh, treh dneh, toda treba je razumeti, da je šlo za premikanje človeških zmožnosti pred dvajsetimi do tridesetimi leti, za raziskovanje metod treninga – prav Güllichova pogruntavščina je lesena plošča z letvicami, ki se ji je prijelo ime »Campus« - fiziologije nove športne panoge itd. In tudi pri tem je Wolfgang Güllich izstopal. Anekdota (iz knjige Leben in Senkrechten) pravi, da so nekoč testirali najboljše nemške plezalce. Vsi so se prijeli za enake, nekaj centimetrov velike oprimke, okoli pasu pa so jim dodajali obtežitev. Počasi – ali pa kar hitro? – so padali eden za drugim in na koncu se je na tistih grifih držal le še Güllich. Dodajali so mu nove in nove obremenitve, a se je držal kot klop. Ko se ni spustil niti pri 175 dodanih kilogramih, je poskus propadel. Več uteži laboranti namreč niso imeli pripravljenih...

Toda skromni in dobrodušni Nemec ni dvigal meje mogočega v plezališčih in laboratorijih. Loteval se je tudi velikih sten, predvsem v navezi s svojim velikim prijateljem Kurtom Albertom. Če se omejimo le na odlične vzpone v tujih gorstvih, moramo vsekakor omeniti prvenstveno smer v Trangu Eternal Flame (del smeri je preplezal z zlomljenim gležnjem), prvo prosto ponovitev Slovenske smeri v isti steni in seveda Riders On the Storm (IX-, 1200 m) v Centralnem stolpu skupine Paine v Patagoniji.

Brati njegove knjige, članke v starih revijah, intervjuje ali pa kakšno delo o njem, je nekaj najboljšega za vsakega, ki ga zanima razvoj plezalnega športa, njegova filozofija ali pa le to, kako (in v kakšnih pajkicah;) so plezali včasih. Güllich je veliko razmišljal, nekaj od tega tudi povedal in napisal, svojo filozofijo pa je tudi živel. No, včasih ga je kakor vsakega tudi malo zaneslo in večkrat se menda šalil iz svojega nastopa na prvi tekmi v plezanju sploh (če izvzamemo tekmovanja v takratni Sovjetski zvezi), ki je bilo leta 1986 v italijanski Bardonechii. Večer pred tekmo je malo preveč podlegel čarom italijanskega vina in naslednji dan v steni gladko »popušil«.

Ampak tudi takšne sproščene stvari sodijo zraven in zato ni težko razumeti govora, ki ga na njegovem grobu imel Jerry Moffat in ga končal z besedami:
What is so ispiring about Wolfgang was his attitude towards the way he lived his life. He vasted no time, saw his goals and went about getting them in an honest fair way. He was a gentleman, generous with his money (for which he cared little) and his compliments to others.
... thank you for showing us how to lead a good life
.

Wolfgang Güllich je umrl za posledicami prometne nesreče natančno pred 20 leti, 31. avgusta 1992.

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker