Več, 22.12.06 - Biserka Karneža Cerjak: NEVIDNI ČLOVEK
< VEČ, 22. decembra 2006
Velikonočnico ali velikega kosmatinca je
Ciril Velkovrh, upokojeni profesor matematike, ujel v fotografski objektiv na Slomškovi Ponikvi. Ko je z njo seznanil tudi mariborskega nadškofa dr.
Franca Krambergerja, se je ta lepa spomladanska, v vijolično odeta cvetica znašla celo v novem celjskem škofovskem grbu. »Vedno sem rad zahajal v hribe, ko pa sem se po jubilejnem, 25-letnem urejanju Matematične knjižnice Univerze v Ljubljani upokojil, sem odšel v hribe s fotoaparatom in iskal tolažbo za ta dogodek. Svoje delo sem namreč imel izjemno rad. Skupaj s študenti, profesorji in tedanjim predstojnikom akademskim prof. dr. Ivanom Vidavom mi je uspelo skrbno urediti kartoteke in ustvariti veliko zalogo strokovnih knjig in revij. Prav zato naša matematična knjižnica po besedah akad. prof. dr.
Sibe Mardešiča iz Zagreba slovi kot najboljša tovrstna knjižnica vse od Dunaja do Carigrada.«
Ciril Velkovrh, ki se je prvič podal na samotno, kar osemsto kilometrov dolgo planinsko pot od Maribora do Ankarana pred desetimi leti, pravi: »Ta največji naravni objekt v Sloveniji je kot kakšen Kitajski zid. Hotel sem, da bi Vodnik po Slovenski planinski poti skrbno uredil, zato sem se odločil, da celotno pot tudi fizično prehodim.« Uspelo mu je, kljub kolenski opornici, ki si jo je prislužil kot mlad, nad smučanjem in atletiko navdušen športnik: »Za vsa področja velja enako, kdor se hoče potruditi in pokaže dobro voljo, mu lahko uspe. Pomembno je samo dejanje, ne v smislu tekmovanja, temveč v smislu dogajanja.«
Da je vešč življenjskih preskokov, je dokazal sredi prvega letnika fakultete, ko se je sprva odločil, da zaradi slabih rezultatov ne bo nadaljeval študija. Takrat je ob veliki podpori mame, ki je na žalost umrla tik pred njegovim zagovorom diplomske naloge pri akad. prof. dr. Josipu Plemlju in akad. prof. dr. Ivanu Vidavu, kljub vsemu še enkrat poskusil: »Uporabne naloge so bile le v ruskih učbenikih in tako mi ni preostalo drugega, kot da najprej prevedem, kolikor sem pač znal, nato pa šele rešujem naloge. Pri opravljanju izpita sem profesorju na prvo vprašanje povedal le pet stavkov, nato pa obmolknil, saj dalje nisem znal. Potem pa naredite do konca tako, da pride prav, mi še reče profesor. Sledilo je devet težjih vprašanj, na katere sem odgovoril uspešno, in čeprav nisem znal prvega, dobil spodobno oceno.«
Nedavno je svojega profesorja, ki je zdaj dopolnil že 88 let, znova obiskal, v pogovoru pa sta se vrnila v čas Cirilovega študija: »Povedal sem mu, da je bilo kar prav, da me takrat ni vrgel na izpitu, sicer ne bi imel tako dobro urejene Matematične knjižnice. V njej smo začeli z enim samim slovenskim učbenikom, pozneje pa sem sam uredil za tiskarno skoraj 1000 matematičnih in fizikalnih publikacij in tako omogočil študentom povsem drugačne razmere za delo.« Fotografiranju rož in gora, ki se jim je posvetil na svoji prvi dolgi planinski poti, je po pogovoru s svakinjo, ki je na enem izmed diapozitivov odkrila nabožno znamenje, sledil nov izziv. Tako se je znova odpravil na to pot in na njej poiskal kar 350 verskih znamenj, cerkva, kapelic, križev, fresk in drugih znamenj, ki so vredni del naše kulturne dediščine. Njemu najljubša je Molička planina s kapelo sv. Cirila in Metoda nad Kocbekovo kočo pod Ojstrico, po anketi v Planinskem vestniku naša druga najlepša gora. Med posebne dogodke zagotovo spada prijateljev predlog, naj se skupaj z njim v navezi povzpne na Celovško špico in od blizu posname nabožno znamenje, ki je bilo na eni izmed kar 500 Cirilovih razglednic vidno le od daleč. A takšni skupni prijateljski podvigi so bili le redki: »V hribe sem šel največkrat sam, a se nisem nikoli izgubil, saj sem vedno hodil za planinsko markacijo.« Tako je bilo tudi ob pohodu na Triglav, kjer je ob nenadni siloviti nevihti z dežjem ostal na vrhu popolnoma sam. Izbire ni bilo, moral je nazaj in le nazaj. Gora se je vedno bolj oddaljevala, ostala tam, kjer je že tisoče let, Cirilu pa so ostali spomini, ujeti na razglednicah. Bogastvo drobnih utrinkov, lepota Slovenije.
Biserka Karneža Cerjak