Franci Savenc 14.08.2012 07:28 1677 1

Bogaboos 2012 - 13.08.

Grmoclimb.net: Kanada 2012 - Uspešen zaključek odpravice

Za nama je še ena lepa in uspešna odprava. Če je na začetku odprave vreme malce nagajalo, je na koncu toliko bolj sodelovalo. V Bugaboojih sva se "do sitega" naplezala. Uspel nama je tudi zahteven in dolg vzpon v tamkajšnji najvišji steni - tisočmetrskem zahodnem zidu North Howser Towerja.

V vlažnem Squmishu je vse zgledalo bolj sivo, ko pa je le posijalo sonce so bile stene prepite z močo. Za povrh je "zaštekal" še moj vrat, tako da nisem mogel obrniti glave ne gor, ne levo in ne desno (EMŠO pač). Namesto da bi hitela plezat v vedno bolj sončne Bugabooje, sva postanke v mestecih ob poti podaljšala z iskanjem lokalnih kiropraktikov in počasi se je vrat le mehčal.

Prve dni v Bugaboojih sva porabila za plezanje krajših smeri in nošnjo opreme in hrane iz doline do kampa Applebee - izhodišča za plezanje v stenah. Čeprav je bilo vreme vsako jutro dokaj lepo, so se do popoldneva ali večera vedno prikradle plohe, občasno tudi prav strašljive nevihte z grmenjem, strelami in sodro. Bugabooji so znani po močnih nevihtah in izredno hitro menjajočem se vremenu!

In ravno ko sva se dodobra vplezala je napoved končno obetala nekaj (tri) popolnoma lepe dneve. Ravno prav za najbolj zahtevno steno Bugaboojev - zahodno steno North Howser Towerja. Ker že sam dostop do stene vsebuje prečenje treh sedel, ledenikov, moren in 200 metrov spust ob vrvi (ter traja kakih 5 ur) sva se odločila za taktiko bivaka sredi stene. Tako sva v dveh dneh relativno udobno opravila z dostopom, smerjo All along the Wachtower (VI, 5.12-, 1000 m) ter sestopm. Čeprav je bil najtežji raztežaj za oceno kar zahteven, pa še moker, mi je uspel prost vzpon na pogled, eden redkih oziroma morda celo prvi tovrsten vzpon v smeri. Smer in stena sta presenetili tudi z odročnostjo, resnostjo, kompleksno orientacijo v spodnjem delu, predvsem pa s svojo "čistostjo" - v smeri razen nekaj zataknjenih zatičev in v spodnjih raztežajih nekaj propadajočih sidrišč "pobeglih" navez ni prav nobene "plezalne navlake". Stena, ki se vsekakor lahko postavi ob bok najzahtevnejšim Patagonskim konicam!

Howser naju je dovolj izmučil, da je bilo slovo od znova nevihtnih Bugaboojev toliko lažje. Na tridnevni poti nazaj do Portlanda, od koder sva letela v domovino, sva se ustavila še v stencah nad krajem Index v bližini Seatla. Čeprav to "pokališče" ni pretirano poznano, gre za eno najboljših "crack climbing areas" v ZDA. Toliko težkih poči najdeš le še v Indian creeku in Yosemitih. Vredno postanka.

...08.2012