Delo, Šport: ... Prišli na srednji vrh Šiše Pangme (8012 m)

Iztok Tomazin in Matej Kranjc sta prišla na srednji vrh, pri sestopu pa sta z višine 7550 m oz. 7400 m smučala do vznožja stene
V ponedeljek so se iz Himalaje vrnili člani odprave, ki je imela namen smučati z vrha Šiše Pangme (8046 m) v Tibetu po klasični smeri: Matej Kranjc (vodja, AO Kranj), Iztok Tomazin (zdravnik in namestnik vodje, AO Tržič), Drejc Karničar (AO Jezersko) in Urban Golob (AO Ljubljana-matica).
Odprava je iz Ljubljane odšla 13. septembra, do 22. 9. so zbrali manjkajočo opremo, 25. 9. pa so se pripeljali v avtomobilsko bazo pod goro, ki je še na tibetanski strani (Kitajska). Šiša Pangma je namreč edini osemtisočak, ki leži v celoti na kitajski strani. 28. 9. sta bila Karničar in Tomazin s prvo polovico tovorov v baznem taboru na višini 5500 m. Dva dni pozneje sta tja prišla še Golob in Kranjc, prva dva pa sta takrat postavila še pomožni tabor na višini 5850 m.
3. oktobra so vsi štirje postavili prvi višinski tabor (6300 m), naslednji dan so Golob, Kranjc in Tomazin prinesli del opreme do platoja na 6900 m, mesta bodočega drugega tabora, Karničar pa se je zaradi zobobola obrnil na 6600 m. Drugi, zadnji tabor so 9. oktobra postavili Golob, Karničar in Kranjc, Tomazin pa se je tedaj iz baze povzpel na prvi tabor; medtem je izginila oprema, ki so jo pred dnevi pustili na platoju. 10. oktobra so Urban Golob, Davo Karničar in Matej Kranjc dosegli sedlo v grebenu na višini 7550 metrov. Golob in Karničar sta se zaradi slabšajočih omrzlin obrnila. Karničar je smučal z višine 7400 m. Golob pa s 6900 m, smučala sta do izteka ledenika in od tam peš sestopila v bazo.
Medtem je Matej Kranjc v orkanskem vetru ob 14. uri po desetih urah vzpona iz drugega tabora dosegel centralni vrh Šiše Pangme, visok 8012 m. Glavnega vrha (8046 m), ki ga od centralnega loči nevaren greben z velikimi opastmi, pa ni dosegel; na glavni vrh s severne strani zaradi tega grebena menda že tri ali štiri leta ni nihče prišel. Smuči je Kranjc zaradi hudega vetra pustil na višini 7400 m, odkoder je potem tudi smučal do drugega tabora in naslednji dan v dolino. Ta dan, 11. oktobra, je ob istem času na centralni vrh prišel še Iztok Tomazin, ki se je bil zaradi vetra tudi prisiljen odpovedati smuku z vrha. Med njegovim sestopom se je veter še stopnjeval, pri natikanju smuči pa je na prstih rok dobil omrzline. Smučal je z višine 7550 metrov in s tem za okoli petdeset metrov izboljšal slovenski višinski rekord. Tega sta leta 1983 dosegla Matej Kranjc in Luka Karničar, ki sta smučala po Borodkinovem stebru s pamirskega vrha Pik Komunizma (7495 m).
Najtežji del smuka je bil med višino 7550 m in platojem na 6900 m. To pobočje oziroma strmo ledišče je bilo nagnjeno za 45° do 50°, ocenjen pa je z S5-. Od platoja do prvega tabora je bil naklon od 40° do 45°, od prvega tabora do depoja pa 35°. Ta del je ocenjen s S2/S3.
Odprava svojega cilja ni mogla povsem uresničiti, ker se je letos monsun močno zavlekel (do konca septembra in tako onemogočil še nekatere druge naše himalajske odprave) in v hribih povzročil obilne padavine, v pomonsumskem času pa je na gori pihal orkanski veter. Zaradi nevarnih plazov in vetra se je odprava morala odpovedati smučanju z vrha. Vodja odprave Matej Kranjc je povedal, da je bilo po virih nepalske kronistke gospe Elisabeth Hawley v letošnjem pomonsumskem obdobju relativno malo uspešnih odprav.
Na tibetanski strani Himalaje so srečali šest odprav: Špance, Katalonce, Korejce in Amerikance, ki so hoteli najprej na Ćo Oju in potem še na Šišo Pangmo, Bolgari in Italijani pa na Šišo Pangmo.
V baznem taboru so bili že konec avgusta, kar pa je bilo letos prezgodaj. Na Čo Oju so prišli Španci - Katalonci, Korejci in Amerikanci, Bolgari in Italijani pa so bili na Šiši Pangmi neuspešni in so ob prihodu naše odprave ravno zapuščali bazo. Amerikanci in Katalonci so prišli na vrh dva dni pred našimi; Katalonci so imeli tudi namen smučati z vrha, uspelo pa jim je smučati z višine 7400 m. Korejci so prišli na vrh v času, ko so naši prišli v bazo. Imeli so tri višinske tabore in en bivak pri vzponu. Pri sestopu se je en ubil, vodja je po bivaku prišel v bazo, kjer je njegove omrzline oskrbel Tomazin, tretji član pa se je po dveh nadaljnjih dneh izčrpan prebil do baze. V tem času so padavine na gori prenehale in naši so začeli z vzponom.
Med odpravo je Iztok Tomazin že napisal osnutke za nekatera poglavja knjige o tej odpravi; delo mu je močno olajšal prenosni računalnik, ki jim ga je dala firma SRC Computers. Od opreme so se pri smuku z gore odlično izkazale Elanove najnovejše turne smuči, v težkih okoliščinah pa tudi Planikina pohodna obutev.

ALEŠ BJELČEVIČ

Smrtne žrtve plazov v zimi 1992/1993
Skupno 146 smrtnih žrtev, največ v Švici (28) - Odslej enotna evropska lestvica
Preglednica smrtnih žrtev snežnih plazov v minuli zimi (1) kaže, da se je število mrtvih v plazovih spet povečalo. Po ugotovitvah Komisije za plazove IKAR je po nekaj malosnežnih zimah že doseglo dolgoletno povprečje — 150 mrtvih.
Med žrtvami prednjačijo turni smučarji in smučarji zunaj urejenih smučišč, slede gorniki brez smuči. Na urejenih smučiščih v Val Thorensu v Franciji je en sam plaz pobral 7 žrtev; smrti smučarke v Avstriji pa je bil vzrok plaz, ki ga je sprožil gost, ko je smučal v čeku nad smučiščem.
V Angliji, na Češkem, v Liechtensteinu in Sloveniji plazovi niso terjali smrtnih žrtev.
Te ugotovitve in zavest, da spričo neizogibnih zakonitosti umiranja v snežnem plazu lahko samo preprečevanje nesreč in takojšnja medsebojna pomoč zmanjšata smrtnost v plazovih, so že privedli do močnejše preventivne dejavnosti, ki se je letos odrazila s sprejetjem enotne, petstopenjske lestvice nevarnosti snežnih plazov. Ta bo v zimi 1993/94 na voljo vsem ogroženim na smučiščih in sploh v goratih predelih, vštevši Slovenijo, zato jo v osnovnih črtah navajam v jezikih glavnih evropskih smučarskih dežel, kjer vsako leto smuča in pleza tudi veliko naših državljanov.
Smučarji in gorniki, upoštevajte objave radiotelevizije, obvestila na odzivnikih in navodila vodstev smučišč! Smučanje na progah, kjer utripa rumena luč ali so kako drugače označene kot zaprte, je smrtno nevarno. Takrat se izogibajte tudi vsem vrstam smučanja zunaj urejenih smučišč.

PAVLE ŠEGULA

42. Alpinistični razgledi
Izšla je nova številka Alpinističnih razgledov in športno plezalskih razgledov, internega glasila Komisije za alpinizem pri PZS. So nekoliko tanjši, vendar toliko bolj uporabni, saj je slaba polovica ali dobra tretjina popisana s skicami in opisi smeri: letošnjega Chacraraja (Kozjek-Kresal), Artesonraja (Naglič-Semrajc-Sbrizaj), Oprešnikove Ojstrice, Planjave (Knez-Oprešnik), Dedca (Oprešnik-Bratanič), Krofičke (Oprešnik-Bratanič), Rjavčkega vrha (ista dva). Velikega Draškega vrha (Primož-Rožič in Bence-Primožič), Mangarta (Bence-Primožič) ter dopolnila k trem klasičnim smerem v Mojstrovkah in eni v Oltarju. Bine Mlač je v rubriki o Pionirjih alpinizma predstavil Piaza, Bojan Pollak in Igor Mezgec sta se lotila obeh delov spomladanske afere, Bojan Leskošek opredeljevanja izraza športno plezanje, Blaž Jereb pa poteka in rezultatov mednarodne mladinske tekme v Italiji. France Malešič je v tudi že stalni rubriki Kronika smrtnih gorskih nesreč pri nas popisal leta od 1945 do 1949. Alenka Jamnik je prispevala geološki članek o nastanku Kamniško-Savinjskih Alp, Miha Praprotnik pa dnevnik osmih dni plezanja v El Capitanu. Ne nazadnje je tu Golnarjev opis improviziranega sidrišča na glavni vrvi, en intervju s Tadejem Slabetom in nagovor pred predstavitvijo odprave K2.

ALEŠ BJELČEVIČ

Prosta ponovitev Direktne v Half Domu
Direktna smer v severozahodni steni Half Doma je bila splezana leta 1963. Takrat je veljala za zahtevno tehnično smer (5.10, A3 + , 700). Letos poleti, 30 let kasneje, pa jo je Toddu Skinnerju uspelo prosto ponoviti. Tako je ta smer spet postala pojem težavnega - tokrat prostega - plezanja.
Že spomladi sta smer poskušala preplezati Peter Croft in Dave Schultz, vendar sta odnehala v četrtem raztežaju, za katerega sta menila, da ni prosto preplezljiv. Mimogrede: Croft in Schultz sta leta 1991 opravila doslej najhitrješi vzpon prek Nosa v El Capitanu (4 ure 48 minut 10 sekund, smer pa se navadno pleza dva do štiri dni), Croft pa je na pogled preplezal tudi smer ocenjeno s 5.13c (8a+ po francoski lestvici).
Skinner je pri tem vzponu pokazal neverjetno vztrajnost. Začel je v prvi polovici junija in prebil v smeri kar 59 dni. Za ključni četrti raztezaj je porabil nekaj tednov. V tem času je zamenjal kar nekaj soplezalcev. Med njimi sta bila tudi Gallen Rowell in Paul Piana. Rowell je nesojeni avtor te smeri. S soplezalcem sta splezala prvih nekaj raztežajev in v njih napela vrvi, potem pa je moral Rowell oditi na kolidž na zaključni izpit. Medtem sta se dva druga plezalca zapodila po njunih vrveh in dokončala smer. S Piano pa je Skinner opravil prvo prosto ponovitev smeri Salathe v El Capitanu. Takrat sta potrebovala nekaj dni manj kot tokrat Skinner za Direktno v Half Domu.
Skinnerjeva ocena smeri je: štiri ali pet raztežajev 5.13, šest raztežajev 5.12 in veliko raztežajev 5.11+.
Fotografije tega podviga so se pojavile tudi v eni večjih ameriških revij Life. Očitno zna Skinner svoje vzpone tudi dobro prodajati.

MIHA PETERNEL

Posavski alpinistični klub
Da bo potrebno v statutu Planinske zveze Slovenije marsikaj prilagoditi novim razmeram (in hotenjem), vedno znova kažejo tudi dogodki na terenu. Včlanitev Alpinističnega kluba Vertikal je bila po nekaj zapletih sicer realizirana, vendar - kot nekateri pravijo - ne ravno »po črki zakona«. Toda - AKV sploh ni osamljen v taki organiziranosti! Razlika je le, da so se drugi »prestrukturirali« na tiho in poslujejo po svoje. Sicer je pa res vprašanje, če je smiselno pustiti, da se v Planinsko zvezo Slovenije lahko včlanjujejo le PD in da vsi opravljajo vse.
Pred dobrim mesecem (16. septembra) je bil v Armeškem ustanovni občni zbor Posavskega alpinističnega kluba. Pripravili so ga v skladu z Zakonom o društvih, občinski sekretariat ga je že vpisal v register občine Krško in - pred dnevi so na PZS poslali prošnjo za sprejem. V njej so zapisali, da so PAK ustanovili predvsem zato, da bi »omogočili razvoj, napredek in popularizacijo alpinizma ter športnega plezanja na področju Zasavja, s tem, da bi aktivno sodelovali tudi pri vzgoji in izobraževanju svojih in članov drugih zainteresiranih društev ...«.
Prav gotovo so možnosti za razvoj te dejavnosti tudi v Posavju toda - najbrže res le v povezavi vseh zainteresiranih, ne razdrobljeno, parcialno. Vezati se na eno samo PD (kot odsek ali sekcija), pa se je žal že premnogo kje (ne le v Posavju), pokazalo kot neperspektivno; preprosto ni mogoče več uskladiti interesov vseh.
Priložnost, da razčistijo vsaj osnovna stališča (predvsem ta so pomembna, zakaj še nekaj jih je, ki čakajo podobnih načrtov), bo že 6. novembra, ko bo v Ljubljani 16. seja UO PZS. In na dnevnem redu je celo razprava o statutarnih spremembah.

FRANCI SAVENC