Delo, Šport: ... Nove smeri in rekordi v Centralnih Alpah

Slabo vreme je povzročilo nekaj nesreč, veterana Gabarrou in Alison Hargreaves pa sta splezala odlične smeri v Franciji in Švici
Letošnja sezona v Centralnih Alpah je bila po mnenju urednika revije Mountain Magazine Eda Douglasa zaradi nestalnega vremena menda med najslabšimi v mnogih letih. Med uspešnejšimi je bil v gorah Chamonixa veteran Patrick Gabarrou
Z enaindvajsetletnim Benôitom Robertom sta v severni steni Grandes Jorasses splezala novo smer: začela sta desno od Walkerja in zaključila v Whymperjevem stebru. Šlo je za strmo ledno plezanje, skale so bile pokrite z globokim snegom, izstopna stena pa je bila zaledenela. Mesta za bivak so bila skromna, pa še slabo vreme ju je drugi dan prisililo, da sta plezala vso noč in izstopila tretjega dne. Smer sta imenovala Alexis v spomin na dolgoletnega Gabarroujevega soplezalca Alexisa Longa, ki se je ponesrečil lansko leto. To je že tretja Gabarroujeva prvenstvena v tej steni; leta 1986 in 1992 je s Hervéjem Bouvardom in Christianom Apertetom splezal nove smeri v Walkerjevem in Margheritinem stebru.
Angležinja Alison Hargreaves (31) je poleti presolirala šest klasičnih smeri v severnih stenah Alp. To so Schmidova v Matterhornu, Mrtvaški prt v Jorassih, v Eigerju je splezala novo varianto Lauperjeve smeri v SV steni, nato je opravila s Cassinovo smerjo v Piz Badille, v Druju pa je splezala Allainovo smer. Svojo turnejo je Hargreavesova, sicer mati dveh otrok, zaključila z vzponom čez Comicija v Veliki Cini. Zloglasne severne stene Eigerja tokrat ni preplezala, saj je to naredila že leta 1988, ko je bila v šestem mesecu nosečnosti. Po zadnjih informacijah pa je 10. novembra solirala Croza v Jorassih in za to potrebovala le šest ur.
Manj prijazne pa so novice o nekaterih resnih nesrečah v Alpah. Pri padcu v Visokih Savojah se je 16. oktobra smrtno ponesrečil Romain Vogler, poleg Gabarrouja in Piole avtor največjih smeri v montblanški skupini v zadnjih desetih letih. Živel je v Ženevi in delal kot gorski vodnik in sodelavec revije Vertical. Eden njegovih največjih dosežkov je bil vzpon čez severozahodno steno Half Doma in čez Nos v El Capitanu v samo 27 urah, ki ga je opravil že leta 1984. V Grand Capucinu pa se je ponesrečil Fred Vimal, ko je sam poskušal preplezati smer L'Elixir d'Astaroth. Nase je opozoril pred dvema letoma s tem, da je v nekaj urah presoliral Walkerja v Jorassih, s padalom poletel v Courmayer in v kratkem času opravil še s Peuterejskim grebenom v Mt. Blancu. Lani pozimi pa je s soplezalcem preplezal novo težko smer v Les Droites desno od Jacksona. Ponesrečil se je tudi vodnik Alain Moroni, verjetno v plazu, ko je poskušal s surfom presmučati severno steno Auguille du Plan, osem gornikov pa se je ponesrečilo na Grandes Jorases, o čemer smo že poročali.
Popraviti pa bo treba tudi v AN objavljen podatek o najhitrejšem vzponu po Nosu v El Capu. Pred dvema letoma sta Peter Croft in »najhitrejši človek v skali« Hans Florine za pol ure zboljšala rekord, ko sta za vzpon potrebovala 4 ure in 22 minut.

URBAN GOLOB, ALEŠ BJELČEVIČ

Mlajše kategorije za naslove in za pokal
Državno prvenstvo v športnem plezanju v Tržiču lepo uspelo - Četrta, zadnja tekma za pokal
TRŽIČ — Pred dnevi, 19. decembra, je bilo v Tržiču v organizaciji tamkajšnjega športno-plezalskega odseka državno prvenstvo v športnem plezanju za mlajše kategorije. Hkrati je bila to četrta, zadnja letošnja tekma za slovenski pokal.
Na državnem prvenstvu je pri cicibankah zmagala Metka Bogataj (SPO Idrija), druga je bila Špela Žula (ŠPO Radovljica), tretja pa Žana Jereb (AO Žiri). Pri cicibanih so si prvo mesto delili Blaž Rant (PK Škofja Loka), Klemen Bečan in Tomaž Valjavec (ŠPO Tržič), za njimi pa sta se uvrstila Aleš Česen in Anže Štremfelj (oba ŠK Škofja Loka). Med mlajšimi deklicami je prvakinja postala Katarina Štremfelj (PK Škofja Loka), druga je bila Urška Šeliga (Šaleški AO), tret[a pa Blažka Klemenčič (PK Škofja Loka). Pri mlajših dečkih je zmagal Boštjan Potočnik (AO Impol), drugi je bil Matjaž Jeran (AO Matica), tretji pa Tine Župan (ŠPO Tržič).
Končni vrstni red v slovenskem pokalu za leto 1993 pa je takle. Cicibanke: 1. Žana Jereb (AO Žiri, 65 točk), 2. Metka Bogataj (ŠPO Idrija, 54,3), 3. Špela Žula (ŠPO Radovljica, 48). Cicibani: 1. Blaž Rant (81,7), 2. Aleš Česen (65), 3. Anže Štremfelj (48) - vsi PK
Škofja Loka; mlajše deklice: 1. Katarina Štremfelj {ŠK Škofja Loka, 90), 2. Urška Šeliga (Šaleški AO, 54,5), 3. Blažka Klemenčič (PK Škofja Loka, 48,5); mlajši dečki: 1. Boštjan Potočnik (AO Impol, 64), 2. Rok Perčič (PK Škofja Loka, 52), 3. Uroš Grilc (ŠPO Radovljica, 46).

Predmonsumska Himalaja
V nepalski Himalaji je bil ob 40-letnici prvega vzpona najbolj oblegan Everest, na katerega je hotela polovica od tridesetih odprav v Nepal. Nanj je spomladi prišlo več ljudi, kot v šestindvajsetih letih po prvem pristopu. 10. maja jih je bilo na vrhu štirideset (40), kar je več, kot med leti 1953 in 1975. Med drugim je bilo na vrhu štirinajst žensk. Med zanimivejšimi vzponi je bilo prečenje Everesta iz severa na jug, ki sta ga opravila Korejec Heo-Young Ho in Šerpa Ngati.
Po mnenju Mountain review je bil najuspešnejši spomladanski vzpon prvenstvena po sredini severne stene na Dhaulagiri I (8167 m). Splezali so jo Rusi pod vodstvom Sergeja Efimova, brez pomoči šerp in brez uporabe kisikovih bomb. Fiksirali so le 300 metrov vrvi. Na vrhu je bilo šest Rusov in en Britanec, Rick Allen.

(AB)

Razstava bo še potovala
Na razstavi o 100-letnici organiziranega planinstva na Slovenskem, ki je na Dunaju vzbudila izjemno pozornost, je bilo slišati tudi, da so bolj ali manj že zaključeni dogovori, da bi postavitev šla še v Bern (Švico), pa v Italijo, v München (Nemčijo), v Celovec in - ne nazadnje — tudi v Šoštanj oziroma Velenje. Na vprašanje »Kaj pa Ljubljana, jo bo videla?« pa še ne vemo odgovora.
Avtorica razstave (znana planinska delavka) Slavica Tovšak je na Dunaju vsa srečna povedala: »Ko sem letos februarja razstavo pripravljala, na ogled je bila v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, nisem pričakovala, da bo doživela tolikšno odmevnost, da bo naš, slovenski narod na tak način zaživel v evropskih mestih.« In Hubert Sabelko, predsednik gostiteljice dunajske sekcije AV (ta šteje kar 16.500 članov, vsa njihova organizacija pa 235.000): »Za nas je novost, da šteje planinska organizacija v Sloveniji kar 96.000 članov. Prav tako sem presenečen, da je vaša zveza tako aktivna in dosega tolikšne uspehe. V našem domu smo priredili že veliko razstav, toda vaša me je resnično navdušila. Za mnoge Dunajčane pa tudi planince od drugod bo izjemno zanimiva.

(F. S.)

ALPINISTIČNE NOVICE

Problemi informiranja v alpinizmu
Novi načelnik Komisije za alpinizem Matjaž Wiegele je 14. 12. povabil Francija Savenca, Bineta Mlača in Aleša Bjelčeviča na pogovor o informiranju (pogovora se nista mogla udeležiti Tomo Česen in Tone Golnar). Eden izmed vodilnih motivov je bil problem prostovoljnega dela in širjenja zanesljivih sodelavcev na tem področju: delo urednika Alpinističnih razgledov zahteva n. pr. 120 do 150 ur za vsako številko, precej dela zahteva zbiranje podatkov za informiranje o tekočih dogajanjih za alpinistične novice in pošiljanje informacij tujim revijam. Bine Mlač je povedal, da bodo po novem letu, po 43. številki Alpinističnih razgledov, le-ti na voljo samo s prednaročilom, neplačniki pa jih ne bodo več dobivah. Razgledi se že nekaj časa ne imenujejo le alpinistični, ampak so alpinistični in športno-plezalni; za prispevke o športnem plezanju je namenjenih kar deset strani, piscev pa ni. Urednik zato vabi k sodelovanju vse športne plezalce.
Aleš Bjelčevič je menil, da je treba razširiti krog dopisnikov za Alpinistične novice, s čimer bi se razširilo tudi obzorje novic in povečala objektivnost poročanja. (Do konca januarja pa bo treba najti tudi zamenjavo za osrednjega poročevalca Bjelčeviča, ker bo v naslednjem polletju zaradi študija večinoma izven Ljubljane).
Franci Savenc pa je opisal svoje dosedanje informiranje tujine in omenil nekaj problemov v zvezi s pripravo plezalnih vodnikov za Steno in Tamar in gorniškega leksikona. Zaradi širšega razgovora o omenjenih rečeh in o možnostih založniške alpinistične dejavnosti (novi vodniki ipd.) ter nezadovoljstva z urejanjem Alpinističnih novic bo treba čimprej pripraviti okroglo mizo na temo informiranja.

ALEŠ BJELČEVIČ

CAB Anuario 1992
Čeprav Zbornik Cluba Andino Bariloche izhaja le na dve (pa tudi več) leti, nudi najpomembnejši pregled nad dogajanji v argentinskem alpinizmu in je tudi nepogrešljiv vir podatkov vseh, ki se hočejo seznaniti z dogajanji v patagonskih gorah. Za nas pa je zanimiv tudi zato, ker izhaja v »naših« Bariločah, ker je v teh zbornikih vedno prisoten tudi slovenski človek.
Tudi zadnjo številko (z letnico 1992) je - kot že prejšnji dve - uredil Tonček Arko, sin znanega kronista slovenskega andionizma in duše Slovenskega planinskega društva v Argentini Vojka Arka. Zadnji zbornik je pripravljen še posebej skrbno. Vsebuje praktično vse, kar se je zadnja leta zgodilo (alpinistično in smučarsko) pomembnega. Ni le poročila o prečenju patagonskega ledu in prvem argentinskem vzponu na Šiša Pangmo, toda oboje se je zgodilo že med tiskom.
Slovenska imena je zaslediti takorekoč v vsakem pomembnejšem članku. Najpomembnejši za nas pa je vsekakor V. Arka »Los Alpinistas eslovenos en los Andes Australes« z ilustracijami vseh pomembnejših prvenstvenih smeri po 1982. In teh ni malo, saj je Patagonija ob Himalaji območje, kjer so naši alpinisti dosegli največ, so v vrhu svetovnega dogajanja.

FRANCI SAVENC

Dobre razmere v Storžiču
Slavko Rožič poroča, da so bile v minulih tednih razmere v severni steni Storžiča plezalsko ugodne. Največkrat so Tržičani preplezali Kramarjevo in Peto žrelo. Slavko Rožič je splezal Severovzhodni raz (IV, 200 m), sestopil po Kramarjevi (III, 600 m), splezal Mladinsko grapo (III-IV, 600 m), Cankarjevo grapo (III-IV, 300 nad bivakom) in severozahodni greben Storžiča (II). Poleg tega je v dobrih razmerah smučal po Petem žrelu (III, mesta S4).
5. decembra so člani Gorske reševalne službe Tržič preizkusili pripravljenost na prihajajočo zimo. Vaja v reševanju ponesrečenca je potekala po 600-metrski grapi s povprečnim naklon 35° v univerzalnih nosilih UT 2000.
Koča pod Storžičem je zaprta, bivak v Storžičevi steni pa je vedno odprt in delno oskrbovan (pet ležišč, plinski kuhalnik, nekaj hrane...).

ALEŠ BJELČEVIČ

Mladi aktivni
MENGEŠ - Delegati Mladinskih odsekov PDS so na zboru v Mengeški koči največ razpravljali o organiziranosti mladinske dejavnosti v PZS in o sodelovanju med MO - PD - PZS. Popisali bodo aktivne MO, da bi lažje pridobili začasen status nacionalne mladinske organizacije, za katerega je MK že zaprosila, a je MSS prošnjo že odklonil. Beseda je tekla tudi o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, propadajočem VIC Bavščice in finančnem stanju MK pri PZS. Predsedniku MK PZS Borutu Peršolji so podaljšali mandat do skupščine PZS. Sicer so ugotovili vsestransko aktivnost in množičnost akcij MK.

Planinska sezona na Peci
Planinska sezona na Peci, znana po legendi Kralja Matjaža, traja vse leto
Na letošnjem festivalu športnih in turističnih filmov v Trentu je prejel eno izmed nagrad tudi slovenski film o Peci (2126 m). Ta »vzhodni mejni kamen visokogorskega alpskega sveta na Slovenskem«, kot pravi Tine Mihelič, je zaradi oddaljenosti plezalsko manj oblegan, čeprav ponuja južna stena Kordeževe glave menda kar lepo plezanje. Sicer pa je Peca bolj znana hribovcem, nam vsem pa predvsem po legendi o Kralju Matjažu, katerega kip je pred precej leti izdelal akademski slikar in alpinist Marjan Keršič-Belač in je postavljen v opuščenem rudniškem rovu male Pece. Planinska sezona traja na Peci vse leto, za kar poskrbita Dom na Peci (1665 m) in okrepčevalnica Matjaž v Podpeci. Slednja prireja vsako leto na 1. januarja pohod Od Matjaža do Matjaža. PD Mežica pa z meddruštve-nima odboroma in ob sodelovanju GRS Prevalje Matjažev pohod iz Mežice na Peco. Ta bo letos že šesti in bo v soboto, 19. februarja 1994. Tako je mogoče naše visoke gore pozimi, ki se je nedavno začela, približati tudi manj ambicioznim planincem.

(AB)

Gore in ljudje
(TV Slovenija, torek)
Idilične predstavitve gora so vedno našle hvaležen odmev, oddaje s tem naslovom zavzeto profesionalno pripravlja Alenka Keršičeva in se včasih napoti v iskanje teh veličin tudi kam drugam. Na primer kar v Azijo in kljub veličastni lepoti vršacev je idile kar kmalu konec. Gora pač ni nora in norci, ki rinejo gor, se morajo zavedati, kakšne pasti jim nastavljajo te visoke nedosegljivosti. Nova smer na Anapurno I jih je na široko razprla, kar so na svoji koži občutili naši alpinisti, saj se je eden povsem po naključju izvlekel iz objema smrti. Nenavadno, da je bila kamera ravno takrat tam. Tam je bil tudi mož, ki si je pred četrt stoletja zamislil treking, lepo si ga je zamislil, danes pa to hudo hojo po gorah uporabljajo le v turistično komercialne namene. Tudi Gore niso več, kar so bile, zdaj bodo na sporedu v zabavnem sobotnem večeru.