Idrijske Novice - Tinka Gantar: Sem šla na Grintovec ali Grintavec, na Bavškega ali na Grintovec nad Predelom ali na najvišji vrh Kamniško–Savinjskih Alp (nekateri jih imenujejo tudi Grintovci), Grintovec 2558 m?
V Slovenskem pravopisu piše da je: grintavec; rastlina, grintavec; snov, dolomit, Grintovec; gora v Kamniško–Savinjskih Alpah, Grintovci; Kamniško–Savinjske Alpe.
Poimenovanje mi ni delalo skrbi. Ni redko, da gora ali gorovje nosi več imen, odvisno na kateri strani gore živiš. Za Savinjčane so najverjetneje Savinjske, za Kamničane Kamniške, Kranjčani jim bolj na kratko Grintovci rečejo. J. V. Valvasor jih je v Slavi vojvodine Kranjske imenoval Snežniki (Schneegebirge), B. Hacquet pa jih je krstil v Steiner Alpen (Kamniške Alpe). Tudi Scopoli jih je odkrival že davnega 1759. leta.
Ko sem se odločala za smer vzpona, sem ugotovila, da mi ne glede na izhodišče velika višinska razlika ne uide. Ker sem pa iz Kamniške Bistrice (601 m) že lezla gor, sem tokrat izbrala dolino Kokre, kmetijo Suhadolnik (896 m). 300 m višje, to pomeni skoraj uro hoda manj! Uro in pol vožnje z avtom, okoli 80 km, od Preddvora naprej sem ustavljala pred vsakim odcepom v desno, da sem končno le dobila pravega: Jezerska in Kokrska Kočna, Kokrsko sedlo, Grintovec, je pisalo na tablah. Nato še slabe 3 km strme, deloma še makadamske ceste in nato pot pod noge. Kljub delavniku in zgodnji uri je bilo na parkirišču že nekaj avtomobilov, kaže, da mi družbe ne bo manjkalo. Lepo so si Suhadolniki uredili pašnike. Na lepo zelenih in sočnih je zvončkljalo in mukalo, nekaj skrbi mi je delalo zateglo oglašanje bika. Upam, da je električni pastir vklopljen, me je prešinilo in s pospešenim korakom sem tolkla cesto med ograjenimi travniki. Krave so radovedno privzdignile glave in me prežvekujoč od daleč opazovale. Pot je zavila s ceste v gozd, dobro označena mi je ponudila izbiro. Po stari poti v desno ali čez Taško levo? Po levi gor in po ta stari dol, sem se pametno odločila. Čez Taško so ravnokar popravljene stopnice, lojtre in zajle pomagale premagati skalno stopnjo in že sem bila v dolinici, kjer je v sredini 19. stoletja stala prva skromna kočica v Kamniško–Savinjskih Alpah, ki jo je na Suhadolnikovem svetu dal postaviti J. Frischauf, ki je prvi s pomočjo domačinov poiskal primerne pristope na gore s te strani. Z rumeno in modro cvetočimi preobjedami bogato cvetočo trato počasi prerašča drevje in jo zasipa kamenje, ki se vali s strmih pobočij Kalške gore in Grintovca ter obeh Kočen. Tu je tudi odcep poti na Kočni čez Dolce. Tja čez pa kdaj drugič, sem si rekla in zadovoljno gledala naravnost proti vzhodu , kamor je še vedno v senci, peljala moja pot. Ob suhi razdrti strugi (Suhi dol, prav res!) in med skalami ter ruševjem se je vila bela stezica, vmes so vabile bogate zaplate rdečega sleča, modre Zoisove, rušnate, trebušaste in še kakšne zvončice so se pozibavale v sapicah, ki so pihljale dol od Zoisove koče. Bele velese so že odcvitale, smiljke in rožnato nadahnjene perle ter haljice so trepetaje čakale, da sonce popije roso z njihovih ljubkih drobnih cvetov. Temno vijolične črnoglavke so v nizkih gostih blazinicah rasle vsepovsod, tudi na stezi in vabile s svojimi žametnimi cvetovi. Kako močne in čvrste so in barva, veliko lepša od tiste v dolinah. Ker so pred menoj to stezo prehodile tudi ovce, je bil pogled usmerjen v tla. Le sem in tja sem pogledala nazaj, kjer je špičasto bodel v nebo Storžič, pred njim so temno zeleneli dolgi Stegovnik, zaobljena Zaplata in se nižali proti kranjskemu in sorškemu polju, ki sta migljala v dopoldanskem mrču. Nad belimi skalami Kalške gore in Grintovcem pa se je bočilo modro nebo brez oblačka. Sami lepi občutki so me prevevali med vzpenjanjem in kar nepričakovano je nad menoj zrasla siva gmota Zoisove koče na Kokrskem sedlu (1791 m), ki sprejema planince že od 1897. leta.
Sonce mi je z vso močjo udarilo v oči, živahno vrvenje okoli koče je razbilo očaranost od samotne, s cvetjem olepšane poti. Kar naenkrat toliko kozlov – na steklenicah piva seveda! Pa vabljivi vonj kave, o, to pa je razkošje!
Strmo in zagruščeno se je spuščala steza s Kokrškega sedla na drugo stran v Kamniško Bistrico (601 m), po njej so počasi, majčkeni kot mravljinci, lezli planinci. Kar grem, sem se odločila, da ne bo na vrhu drena. Izračunala sem, da me od vrha loči še 767 m ali dobri dve uri. Lepa piramida Grintovca mi bo vseskozi pred očmi. Najprej je pot razgibana, malo navzgor, malo skoraj po ravnem, nato povprek na Grintovčevo Streho. Na mehkih travicah se je zlato lesketalo velecvetno sončece, iz skalnih razpok so bingljali cvetovi Clusijevega prstnika, belega sorodnika triglavske rože. Prav nikjer še nisem videla cveteti tako številnih blazinic. Na gosto so iz špranj kukali sinje zeleni in nasršeni kamnokreči ter nežne črvinke. Zadovoljno sem opazovala, kako majčkena je že Zoisova koča na sedlu in kako se iznad Kalškega grebena kažejo smučišča na Krvavcu ter čez dolino stanovi na Veliki planini. Potem so cvetlice postajale vse redkejše, zrak pa najbrž tudi, kajti vedno teže sem se vzdigovala in ko sem zagledala na pobočju proti vrhu človečke, tako neznatne, mi je kar oči zavilo. Joj, toliko je še vzpona! A počasi se daleč pride in tudi na ta vrh sem prišla. Na njem je bilo nemogoče sedeti, kajti ovce so si tudi tega ( kdo ve zakaj imajo tako rade ravno vrh gore) izbrale za stranišče. Piskali smo si torej vsak svoj prostorček pod vrhom in se pozdravljali z (že) osvojenimi in ostalimi vrhovi. Jezersko, obdano s Košutami, Babami, Kočnami, je bilo kot na dlani, Koroška v mrču je bila le slutnja. A pokončne in drzne gore: dve Kočni, Skuta, vse tri Rinke, Brana, Planjava, Ojstrica, so se nizale kot kamnita ogrlica druga za drugo, povezovale so jih vijugaste poti, ki so se vile po dolih med njimi. Nad nami so krožile kavke, sedale v bližino in spretno lovile grižljaje ter spet poletele in s krakanjem vabile še ostale na obed. Vrh se je polnil, nanj so prihajali planinci tudi z jezerske strani, pogovor se je sukal o prejšnjih in nameravanih vzponih, tudi o potovanjih po svetu, le jamranja in negodovanja nad…saj veste kom, tega ni bilo. Tu, nad 2000 m, so pogovori veseli, spodbudni, prijazni, polni smo lepih vtisov in ... preprosto srečno utrujeni.
Na vrh je prispelo šest fantov, ki so z rumenim trakom označili traso poti za nedeljski 14. tek na Grintovec. Prav neverjetno je, kaj vse zmore človek z veliko volje in vaje. Razmišljala sem koliko časa je potrebnega, da zmoreš 2000m višinske razlike in to v teku!? Letošnji rezultat 1 ura 17 minut in 27 sekund je bil za minuto pod rekordom prejšnjih let. Dosegel ga je Eritrejec Teklay Azerya, skupaj z njim je teklo 321 gorskih tekačev.
Malo primerjave: Isto pot iz Kamniške Bistrice do vrha Grintovca po planinskih merilih prehodite v slabih 6 urah. Od parkirišča pod Suhadolnikom pa do vrha Grintovca sem s počitki in fotografiranjem in zevanjem na vse strani porabila slabih 5 ur in še enkrat toliko,da sem z Razpotja zagledala belo cerkvico Marije na Skalci.
Tinka Gantar