Poštni razgledi november-december 2007 – Bruno Fras: Napisal si svoj prvi roman
Poštni razgledi, november-december 2007
Dušanov Nanga Parbat
»Si za domače branje?« me je pred meseci vprašala urednica našega glasila. Po elektronski pošti mi je poslala roman, ki ga je spisal poštar. To pa utegne biti zanimivo, sem pomislil najprej, saj se ne zgodi ravno pogosto, da bi poštarji pisali romane. Kratke zgodbe, potopise, pesmice - to že, a roman je vendar nekaj drugega. Toda ko sem prebral ime avtorja, sem takoj vedel, da to ne more biti muha enodnevnica. Štiridesetletni Dušan Škodič, ki dela kot tehnolog na izmenjalni pošti v Ljubljani - med drugim je pomagal pri uvedbi belgijskega programa prenosa mednarodnih pošiljk WorkTrace -, sicer že vrsto let piše za Poštne razglede, veliko objavlja tudi v Planinskem vestniku, sodeluje v uredništvu lokalnega radia in še kaj bi se našlo.
Dušan je resnično mojster slovenske besede. Izjemno zanimivo in s hudomušnim, včasih malce zafrkljivim in ironičnim pridihom opisuje prigode in doživetja v gorah, zelo rad tudi razčlenjuje odnose med ljudmi, zlasti med mladimi. In to je tudi rdeča nit njegovega romana Devet dni v avgustu. Naslov nas sicer opozori na devetdnevno Humarjevo trpljenje v strašni steni gore Nanga Parbat in dramatično reševanje našega alpinista, toda ta dogodek je v Dušanovem romanu ves čas v ozadju, V ospredju so glavni lik, študent in občasno zaposleni, in njegovi mladi prijatelji, s katerimi se druži, veseli, včasih tudi malce spre zaradi kakšne malenkosti. Vse to pa prekrivajo duhoviti stavki, hudomušne dogodivščine in dogodki iz vsakdanjega življenja, ki bralca pritegnejo in spravljajo v dobro voljo. Ni čudno, da sem roman prebral v dveh dneh. Dušan pa nam pove, kako je nastal.
Dušan, napisal si svoj prvi roman. Prepričan sem, da bo uspešen. Toda kdaj si začutil željo po pisanju?
V bistvu se mi je nekaj literarnega talenta izkazovalo le skozi pisanje odličnih šolskih spisov, sicer pa posebne želje po pisanju sploh nisem čutil. Na maturi sem napisal najboljši esej na šoli in bilo je videti, da bo to tudi največ, kar me bo doletelo na področju pisanja. Približno deset let po tem sem nekega dne pospravljal knjižne police in naletel na takrat prejeto knjigo s posvetilom in pohvalo ravnatelja ter se vprašal, če je to res vse in če zaradi tega nečesa ne zamujam. Naslednjega dne sem v službi, kar med malico, napisal kratko zgodbico in jo poslal reviji Planinski vestnik, Ko je bila objavljena, sem takoj vedel, da ne bo zadnja,
Torej se ukvarjaš tudi s planinstvom?
To je bilo v družini, že oče in stric sta bila v mladosti alpinista, V srednji šoli sem postal načelnik mladinskega odseka, opravil sem letni in zimski vodniški tečaj, tečaj za inštruktorja planinske vzgoje, nekaj let sem tudi plezal v alpinističnem odseku. Vendar me to ni posebej potegnilo, raje sem se vrnil k prvinskemu gorništvu, v mislih imam predvsem obiskovanje gora, na katere ne vodijo označene poti.
Kako je prišlo do zamisli, da bi se lotil pisanja romana? Je dlje časa tlelo?
Pri reviji Planinski vestnik so bili nad mojimi vedno obsežnejšimi in včasih precej drznimi in tematsko zelo različnimi prispevki, dostikrat nabitimi s humorjem, sicer zelo zadovoljni, vendar so me lansko pomlad povabili na sestanek uredništva in mi izrekli pohvalo, zraven pa so me tudi dobrohotno okregali, da sem že za dvesto odstotkov presegel vse dolžinske omejitve prispevkov v reviji. Nekaj so jih morali celo smiselno prepoloviti in jih objaviti kot dve samostojni zgodbi. Ponudili so mi tudi pisanje kakšnega uvodnika ali intervju z znanimi ljudmi s področja, povezanega z gorami. Ideji o pisanju romana, ki so mi jo predlagali, pa sem se najprej samo smejal, a se je že kmalu izkazalo, da sem si postregel z zarečenim kruhom,
Zanimiva je ideja - Devet dni v avgustu. Kako se je utrnila?
Pred dobrim letom se nam je zgodil Tomaž Humar, njemu pa Nanga Parbat in njegovo, po vsem svetu odmevno reševanje s helikopterjem, Sam podvig je bil izjemno medijsko podprt, v bistvu je Humar s svojimi zadnjimi himalajskimi podvigi postavil temelje tako imenovanemu medijskemu alpinizmu. Ko se je začela njegova epopeja, ki je v celoti trajala devet dni, so o tem govorili vsi, od branjevk na tržnici do poslancev v državnem zboru, vmešano je bilo tudi zunanje ministrstvo, celo predsednik države, Skratka, tudi ljudje, ki jih gore v življenju sploh nikoli niso zanimale. Vsi smo vedeli vse in vsak je imel svoje mnenje, kaj bi bilo treba storiti v nastali situaciji. Mnenja so bila dostikrat protislovna, nekateri bi alpinista celo pustili, kjer je, drugi bi ga rešili, a bi moral prej podpisati, da se bo nehal ukvarjati s plezanjem, dosti jih je tudi vpilo, kdo bo kril vse nastale stroške. Meni pa se je nekaj tednov po dogodku, ko se je vihar že polegel, utrnila ideja, da bi bilo tistih devet dni v avgustu pravzaprav zelo dober naslov romana. Ne govori pa samo o Humarjevem vzponu in reševanju, gre za prvoosebno zgodbo in dogajanje, ki je polno nepričakovanih zapletov in preobratov, zabeljenih z veliko humorja in slengovskega jezika. Napisal sem ga v manj kot treh mesecih, nato sem se lotil iskanja založnika.
In to verjetno ni bila lahka naloga?
Izjemno težavna je. Ko sem se zanimal za to, sem se zgrozil, saj sem videl, da celo ugledni strokovnjaki ali pisci, ki so izdali že več knjig, dostikrat najdejo edino možnost za objavo le v samozaložbi. To se mi ni zdelo v redu, ker moraš biti v takem primeru sam čisto za vse, od dogovarjanja s tiskarji do iskanja lektorja, oblikovalca naslovnice, do same distribucije, promocije in prodaje. Če pa tega nočeš, ti praktično povsod, kjer so pripravljeni tiskati tvoj izdelek, rečejo, da moraš najprej prinesti vsaj tri tisoč evrov svojega ali sponzorskega denarja, šele nato so se pripravljeni pogovarjati naprej. Sam sem imel veliko srečo, da sem naletel na založnika, ki je bil prepričan, da je dobil v roke uspešnico, Vse stroške je prevzel nase.
Imaš morda še kakšne literarne načrte v prihodnosti?
Glede na to, da sem se že zarekel, na to vprašanje ne bom več odgovarjal z da ali ne. Trenutno me dodatno okupira tudi redna tematska radijska oddaja na Radiu Dur, ki ga poslušajo v ljubljanski in gorenjski regiji. Gre za oddajo z naslovom Nad meglo, govori pa o prostočasnih aktivnostih, predvsem o vsem, kar je povezano z gorami. Trenutno mi je to in pisanje za planinsko revijo popolnoma dovolj.
Bruno Fras
Odlomek iz Dušanovega romana
Devet dni v avgustu
Trgovina je bila prazna. Punca, ki je predstavljala prodajalko, se mi je nalepila na pete in kljub temu, da sem ji rekel, da sem prišel samo malo pogledat, sem jo moral šlepati med policami in obešalniki, na katerih so visele vetrovke najbolj znanih znamk.
»Lahko kaj pomagam? Poglej,« je bila z menoj že takoj na ti, po hribovsko, in kazala nekam v kot, kjer so viseli res krasni anoraki, »tole je najnovejša roba, ki trenutno obstaja na trgu,« Takoj sem ugotovil, da tudi najdražja, saj bi moral več kot dva tedna delati, da bi si lahko kupil primerek,
»Tri leta garancije dajemo, na vodotesnost in paropropustnost« je rekla, ko je opazila, kako se mi je povesila spodnja čeljust ob pogledu na etiketo s ceno,
»Aha, to sta torej dve različni stvari?« sem jo malo testiral.
»Ja valjda, vodotesnaje lahko vsaka polivinilna pelerina, resnična paropropustnost pa je lastnost zgolj vrhunskih Hribo-Texovih materialov«
»Tudi če ga bom nosil v hribe?«
»Jo šur, saj za tja je pa namenjen. Kar poglej, še celo Messner ga nosi,« je pokazala na stenski plakat, iz katerega se je smejal sam alpinistični polbog Reinhold, Oblečen v tisto firmo, slikan nekje sredi ledeniških razpok in oprhan s snegom, ki se mu je ujel v brado, ves pokončen kot s soncem obsijan indijanski totem,
»Za denar, ki gaje on dobil za to reklamo, bi jaz reklamiral električni stol!«
»Kako prosim?«
»Pravim, da če se človek slika v reklamne namene, še ni nujno, da tisto tudi uporablja v vsakodnevnem življenju. Tudi Michael Jackson je delal reklamo za Pepsi, pil pa je menda nI nikoli, sploh ne po tistem, ko mu je med snemanjem reklamnega spota odneslo pol nosu, ostale dele obraza pa mu je pošteno razmajalo.«
»Kako prosim?« je ponovila še enkrat. Sploh ji ni bilo jasno, kaj imata skupnega električni stol in Jacksonov nos.