Jutro (1932): Planica, v avgustu.
Divna belopeška jezera s svojim romantičnim vele gorskim ozadjem, so bila pred vojno zelo idealna in privlačna točka vsakega turista in prijatelja prirode. Zelene senožeti, bajna smaragdnozelena jezera, bistri potok, ki ves razpenjen hiti v dolino, obširni smrekovi gozdovi, za njimi pa skalnati velegorski aristokrati z divjimi soteskami in grapami, vse to je vabilo slehernega prijatelja prirode v njeno naročje. Ta košček zemlje je res veličasten. Na tem delu Julijskih Alp je izražena vsa krasota narave, tu je čist zrak, mir, krasni razgledi na planine, prijeten hlad, lepi izprehodi.
Da je ta pokrajina v okviru naših državnih meja bi bila poleg Bleda, Kranjske gore, Bohinja in Mojstrane, najbolj privlačna točka turistov in letoviščarjev. Pod Italijo pa ta prelepi gorski svet sameva. Ni obiskovalcev.
Italija ima zelo dolgo morsko obalo z neštetimi kopališči in zdravilišči, na severu države, na mejah Tirolske in Švice, pa močno razvit turizem. Zato tu sem med tednom le redko kdo prihaja, v nedeljah pa pride po nekaj desetin izletnikov iz srednjih in nižjih slojev, ki kampirajo med grmovjem in uživajo s seboj prinešeni skromni provijaint. V vsem okolišu je en sam buffet, postrežba slaba, čakati moraš dolgo časa, preden kaj dobiš. Prijazni pozdravi, vljudnost in druge čednosti so tu nepoznane. O snažnosti ni govora, prazne konservne škatlice, papirji in ostanki jedil leže daleč naokrog. Mize nepogrnjene in nepobrisanu, buffetni prostori v zelo slabem stanja, tako da nudijo sliko delavske kantine v kaki večji opekarni.
Ko prestopiš našo mejo, prideš v dveh minutah do italijanske stražnice, kjer te italijanski obmejni organi dokaj vljudno izprašajo in ti preiščejo prtljago, če nimaš morda s seboj tobaka, fotoaparata ali orožja.
Hodiš skoraj eno uro po lepi cesti ali po prostrani senožeti, ne da bi srečal civilista. Tu prevladujejo le uniforme orožnikov, financarjev in vojakov.
Postaja Fusine Laghi (Rateče) je sicer v zelo lepo urejenem stanju, manjka pa ji življenja, kakor je običajno na naših kolodvorih. Tu na postaji zlepa ne vidiš človeka, ne opaziš premikovanja voz, ne klicev premikačev, ne škripanja zavor, ne piskanja lokomotiv. Sicer pa pokrajina zgovorno priča, da biva tu slovenski živelj.
Lepe bele, z nageljni in rožmarinom na oknih in linah okrašene hiše, govorica ljudi v hišah, petje in vriskanje pastirjev, oglarjev in drvarjev gori na planinah in gozdovih ... Na prometnejših žilah ob jezerih čuješ med civilisti večinoma nemško, med uniformiranci pa le italijansko govorico.
Preteklo nedeljo so imeli pri buffetu ob jezeru dopolavoristi svoj dan. Zbralo se je par desetin italijanašev, a tudi nekaj Nemcev, da pokažejo svetu, da so oni tu gospodarji. Dopoldne so mirno sedeli v senci dreves in jedli s seboj prinešene stvari, popoldne pa jih je dobro vino ter grmenje topov in raglanje strojnih pušk tam za Mangartom, Jalovcem in Poncami silno razgrelo. Čuli so se navdušeni govori, ki so poveličevali Italijo, fašizem in ducea, kar je fasciniralo navzoče, da so burno ploskali in dali duška z vzklikanjem: »Eja, eja, alala« ... Popoldne so se začele zbirati nepregledne kolone vojakov, mladih fantov pa tudi rezervistov raznih vrst orožja. Večinoma golobradci ali pa s tipično brado a la Dino Grandi. Brezhibno oblečeni oficirji so neprestano gledali skozi daljnoglede, proučevali karte in teren, vojaki pa so priganjali navkreber težko otovorjene konje in mule: Avanti! Vse ozemlje je sličilo vojnemu taborišču, grmenje topov in ropotanje strojnic tam od Soške doline pa je bobnelo kakor ob generalnih ofenzivah v času svetovne vojne ...
Kako vse drugače je tu pri nas, komaj pol ure stran od meje, v Ratečah, ali nižje doli,v Podkorenu in v Kranjski gori! Tu je uniforma zelo redek pojav, pač pa vidiš na stotine letoviščarjev, ki jih je letos tu vse polno. Razgibano življenje dokazuje velikanski napredek tujskega prometa v naših krajih. Pred petnajstimi leti je bila Kranjska gora še dolgočasna planinska vas. Še mnogi Gorenjci niso vedeli drugega o njej, kakor da ima sodišče, jetnišnico, o Podkorenu ta Planici pa sploh ni bilo kaj reči. A danes! Lepota pokrajine, dobra klima, mir, vljudna postrežba in uspešna propaganda, vse to je privabilo pod naša velegorja letoviščarje iz vseh delov države in postajajo vsakoletni gostje. Še posebej pa velja to za krasno gorsko dolino Planico s Slatno in Tamarjem, ki je obkrožena s skalnatimi vrhovi Mojstrovke, Jalovca in visokih Ponc. Pred leti je bila tu še divja samota, čulo se je le petje pastirjev, mukanje krav in zvonjenje kravjih zvoncev.
Danes pa poje tu živahno življenje, povsod petje, vrisk in smeh. Tu stoji Smučarski dom SK Ilirije, na zumaj krasna stavba, poleg je moderno kopališče. Znotraj je smučarski dom sila lepo, okusno in praktično urejen. Tu fina, hitra, dobra in poceni postrežba, tam za mejo pa čakanje, nevludnost, nesnaga, draga in slaba postrežba. Res sta oba kraja drug lepša od drugega. Toda kar daje narava sama, to ljudje lahko pokvarijo ali izboljšajo.
Jutro, 14. avgust 1932