Jutro (1932) - Pavel Kunaver: Naše krasne Kamniške planine so dobile precej redke goste: angleško družbo profesorjev in učiteljev, ki jih je poslala Le Play Society v naše kraje, da spoznajo lepoto naše domovine, naše ljudstvo in način njegovega življenja.
+ F. S. Copeland: Star angleški novinar o naših planinah
34 jih je in naselili so se v novem »Planinskem domu« v Logarjevi dolini, tja so dospeli z avtomobili preko Črnivca in Gornjega grada. Komaj so se nekoliko odpočili, je večina odšla občudovat slap Rinko ter dalje na Okrešelj. Nad 20 jih je odšlo nato na Kamniško sedlo, pogumnejši pa so jo ubrali naslednji dan celo na Planjavo, Ojstrico in po še vse premalo cenjeni stezi v Robanov kot.
Ostali, to je večina, so se z vnemo lotili svojega dela pod vodstvom Mrs. Tattonove in Mr. Daviesa. S posebno vnemo delata tudi botanika Mr. Harward in Ches. Zadnji sploh nima pogleda, za kaj drugega kakor za lepoto naše flore. Za določevanje je prinesel s seboj vrsto debelih knjig.
Vse posamezne skupine obiskujejo doline in gore, se zanimajo za posamezne visoko ležeče naselbine in njihove odnošaje do srca teh, divnih planin, Solčave. Rišejo zemljevide, hiše, načrte stavb, porabljajo stotine plošč in filmov, opisujejo vse, kar vidijo in izvedo od ljudstva in svojih od oblasti dodeljenih vodij: ge. Copelandove ter gg. Diehla, Kermaunerja in Kunaverja. Zanimiv je posebno Mr. Woodhead, ki je 75 let star, a se ne straši nobenega truda. Je lastnik nekega velikega angleškega časopisa, a tod neprestano slika. Zdaj je celo odšel na tridnevno turo preko Luč, Kranjskega Raka in Velike planine v Ljubljano.
Eden izmed najuspešnejših izletov je bil v Potočko zijalko in na Olševo. Vreme je bilo izredno ugodno, gore in planinski pašniki ter gozdovi so se kar kopali v sončni luči. Planinski svet se je bil čarobno razgrnil pred tujci, ki so se vzpenjali iz ozke Savinjske doline više in više. Že pod Sv. Duhom so ugledali visoko gori v pečinah Olševe silno odprtino Potočke zijalke in na sipini pred vhodom male pike - prof. Brodarja in njegove pomočnike. Klici so hiteli v višave in zopet nazaj. A šele pozno proti poldnevu je dolga vrsta Angležev prispela v hladno okrilje mogočne jame, kjer je goste sprejel veliki in neumorni idealist, profesor Brodar. V dveh skupinah je vodil goste po jami od zanimivosti do zanimivosti. Na novo je izkopal nekoliko krasnih lobanj jamskega medveda, katerih po njegovem računu leži še do 22.00 let pod skalami. Človeškega ogrodja iz najstarejše dobe v zadnjih dneh sicer ni izkopal, tem zanimivejša pa so bila njegova izvajanja o odkritjih in domnevah in velikih nalogah, ki ga še čakajo.
Z nami je šel g. profesor tudi na divni vrh Olševe, od koder je pač najlepši pogled na Kamniške planine in Karavanke ter na Koroško. Na povratku so šli gostje preko Klemenškove planine ter videli, kako naš kmet živi na višavah in kako si s posebnim načinom požiganja goščave napravlja nova polja na strminah.
V tem predelu pa so imeli geologi mnogo dela. Neka gospodična, ki je potovala že okoli sveta, je na koncu ture vzkliknila: »Že zaradi tega dneva je vredno, da smo prišli iz Anglije tu sem!«
Zelo prijetno je ugotoviti, da so naši ljudje, domačini kakor letoviščarji zelo dobri in vljudni z Angleži. Posebno prijetno se gostje počutijo v novem »Planinskem domu«, kjer jim je tako dobro kakor lani prvi skupini pri Sv. Janezu ob divnem Bohinjskem jezeru. V nedeljo bodo gostje odšli v Ljubljano, kjer bodo ostali do torka, nato pa pojdejo v Kranjsko goro, kjer jih čakajo nove lepote.
P. K.
Jutro, 13. avgust 1932
Star angleški novinar o naših planinah
Ljubljana. 17. avgusta 1932
Mr. E. Woodhead, novinar in lastnik angleškega časopisa, najstarejši član družbe »Le Play«, ki šteje 50 oseb in se trenutno nahaja v naših krajih, nam pošilja naslednje vrstice o svojih vtisih s pohoda od Luč preko Velike planine v Kamnik. Mr. Woodhead šteje 76 pomladi, a je vendar še izredno čil in zdrav.
»V četrtek 11. t. m. zjutraj smo z avtobusom zapustili Logarsko dolino. V Lučah smo sijajno zajtrkovali. Po zajtrku smo odkorakali (13 po številu) proti Sv. Antonu ter čez Kranjskega Raka dospeli na Veliko planino, kjer smo nameravali proučiti planšarsko življenje. Pod strokovnim vodstvom ge. F. S. Copelandove, ki je v svoji veliki ljubezni do slovenskih gora vsak čas pripravljena njihove izvanredne lepote, pokazati svojim rojakom, smo v razmeroma dobrem času opoldne prispeli na Veliko planino. V koči SPD sta oskrbnik Andrejko in njegov pomočnik tako sijajno po skrbela za telesne potrebe naše družbe, da smo se takoj udomačili.
Ostali smo skoraj dva dni na planini, kjer smo občudovali in proučevali interesantno starinsko pastirsko naselbino. Tudi naši fotoamaterji so prišli na svoj račun saj so napravili nebroj posnetkov. Nekateri člani družbe so v sočnih akvarelih ovekovečili lepote samotne planšarske idile.
Obiskovali smo planšarske koče. Posebno nas je zanimala sirarna, stara planšarska koča, kjer se s pomočjo najmodernejših naprav izdeluje prvovrstno čajno maslo in sir. (Stari g. Woodhead in nekateri člani družbe so z največjo slastjo povžili neverjetne količine medenega mleka. Opomba prevajalke.)
Občudovali smo prekrasni razgled in ljubko panoramo pastirske naselbine na prostrani gorski planoti. Četudi smo se le težko ločili od čistega zraka in nebeškega miru tihe planine, smo se v soboto dopoldne poslovili od prijazne in gostoljubne koče SPD in ubrali pot, ki pelje čez Sv. Primoža na Kamnik. Na tej poti smo zopet našli nebroj planinskih lepot. Posebno sta nas zanimali cerkvi Sv. Petra in Sv. Primoža. V zadnji, znameniti, stari gotski cerkvi so na nas zlasti učinkovale stare freske, s svojo svežo originalnostjo in posebnostjo. Ponosni smo na svojo rojakinjo, ki nam je s požrtvovalnim vodstvom omogočila na tem izletu uživati nepričakovane lepote ...«
Opomba prevajalke: Vsi člani angleške družbe »Le Play« so izvrstni turisti. Sila pohvalno so se izrazili o gostoljubnosti in dobri prehrani v vseh kočah SPD in o naših prijaznih gorskih prebivalcih. Menda ne bodo z lepa pozabili tečnega in okusnega ajdovega kruha, ki so ga dobili pri Sv. Primožu.
F. S. C.
Jutro, 19. avgust 1932