Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nujni prevozi v KC tudi s helikopterjem

Delo: Cmok o helikopterjih bi zlahka pogoltnil, če ne bi bilo zadnjega stavka, ki pove, da bo stala ura takega prevoza 1000 nemških mark in bodo stroške krili iz obveznega zavarovanja.

Ne poznam zdravnikov, ki bi bili prepričani, da so ti prevozi kar na splošno potrebni. Slovenija je namreč tako gosto posejana z bolnišnicami in prometno povezana, »saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika«, kot je znal povedati že Levstik v Martinu Krpanu, da ni kraja, od koder bi trajala vožnja z reševalnim avtomobilom v najbližjo bolnišnico več kot eno uro. Helikopter se zato obnese samo za prevoze iz regionalnih bolnišnic v centralno (nedonošenčki, opečenci, prevoz organov za transplantacijo) in s krajev, kamor avto ne pride, predvsem z gora.

Pa tudi reševanje v gorah mora biti premišljeno, saj so se helikopterski piloti izrodili v taksiste, ki prevažajo planince z zvitimi gležnji ali sončarico. Pred leti sem se ob koncu tedna spuščal s Kočne na Kokrško sedlo, ko se je pojavil helikopter. Skoraj eno uro je ropotal po ozkem prostoru med Kočno in Grintovcem. Črede gamsov so bežale pred njim kot ponorele z enega konca na drugega. Nazadnje je pilot spoznal, da z zraka ne bo opravil nič, in se je spustil z letalom na jaso blizu Suhadolnikove domačije. Naslednje dni sem bral v časopisu, da je iskal ponesrečenca, ki se je zagozdil med skalami. Reveža so prenesli do omenjene kmetije, od tam naprej pa z rešilcem. Letalo je odletelo prazno.

Drugo srečanje z njim se je končalo bolj tragično. Približno pred 25 leti zgodaj spomladi je bila vaja gorske reševalne službe na Krvavcu. Kot častni gost se je udeležil tudi republiški sekretar za notranje zadeve Furlan. Ko je bila glavna vaja končana, se je spustil po strmini in zaletel v enega od stebrov sedežnice. Udaril se je v trebuh in kmalu so se začeli kazati znaki za resno notranjo krvavitev. Kasneje so ugotovili, da je krvavel iz mezenterijskih (črevesnih) žil. Običajnega zemljana bi naložili v čoln, odpeljali do gondolske postaje in v 5 minutah bi bil v dolini. Spodaj je že čakal reševalni avtomobil, saj vaje še ni bilo čisto konec. Od nezgode do prihoda v bolnišnico bi minila slaba ura. Med prevozom bi poškodovanec dobival koloidne nadomestke plazme, kisik, imel bi dvignjeno vznožje in velike možnosti, da preživi. Ker pa je bila to vaja, so seveda izkoristili helikopter, ki je bil že tam. Ranjenca so s čolnom pripeljali do spodnje postaje sedežnice, ga posedli nanjo in v tem položaju je dospel na zgornjo postajo, kjer je imel helikopter svoje domovanje. Tudi med prevozom v Ljubljano je moral ranjeni sedeti, saj za ležišče ni bilo prostora. Tam so iskali prostor za pristanek in izbrali centralni stadion. Reševalci, ki so jih pravočasno poklicali, so presenečeni spoznali, da z avtom ne morejo na igrišče, ker so bila vsa vrata zaklenjena. Poškodovanca so ponovno naložili in leteli z njim na bližnje igrišče Jama. Rezultat vsega truda je bil jalov. Poškodovanca so pripeljali v bolnišnico še živega, žal v zadnjih zdihljajih.

Vemo, da fantje radi letajo, da morajo imeti toliko in toliko ur vožnje, če hočejo ostati v formi, in bi bilo imenitno, če bi obenem reševali življenja. Vendar je v času, ko pride na mesto nezgode zdravnik, ki odloča, kakšen prevoz je potreben in nudi zdravniško prvo pomoč, tam že rešilni avtomobil. Prevoz s helikopterjem, ki ga je treba šele klicati, je izguba časa in nesmisel. Nočem naštevati, kako je vožnja s helikopterjem nevarna celo v ugodnih vremenskih razmerah, saj imamo s temi nesrečami Slovenci bogate izkušnje in smo verjetno v njih prvaki, kaj šele, če se kaj zatakne (noč, dež, megla).
Če silijo v nesrečo, pa naj jo imajo! Moti me, da hočejo stroške naprtiti fondu za zdravstveno varstvo. Če se letalci že hočejo igrati s to nevarno igračo, naj jo plačuje Ivan Bizjak in ne Franc Košir!

Tine Velikonja, Ljubljana (SP 11.12.93)



PREJELI SMO
Helikopterski prevozi ponesrečencev

19.12.93: Zlasti tisti, ki jim je helikopterski prevoz rešil življenje ali zmanjšal bolečine, so bili gotovo začudeni nad radikalnim razmišljanjem in brezprizivnim tonom dr. Tineta Velikonje (Delo, 11. 12. 1993) o nesmiselnosti helikopterskih prevozov v klinični center. Prepričani smo, da tudi manj prizadeta javnost pozna trud vseh tistih, ki rešujejo v gorah, in tistih, ki morajo s strokovnim delom kar se da hitro pomagati bolnikom oziroma poškodovancem. Pri tem delu je nezamenljiva tudi vloga helikopterske enote policije.
Njeni piloti so v 28 letih opravili 444 gorskih reševalnih akcij, v bolnišnice so prepeljali 520 huje ali laže poškodovanih, žal pa tudi 152 oseb, ki so umrle za ranami. Za to so leteli 1034 ur. V vseh teh letih so s helikopterjem prevažali tudi dojenčke v inkubatorjih. Zdravniki so tisti, ki odločajo, koga je treba prepeljati, policisti piloti pa tudi tukaj uresničujejo eno izmed temeljnih zahtev svojega poklica - pomagati ljudem. Pri tem so pripravljeni tudi tvegati, nikakor pa se igrati z lastnimi ali tujimi življenji.
Piloti radi letijo, radi imajo svoj poklic, vendar helikopterjev nimajo za igrače. Helikopterji so tehnično sredstvo, s katerim lahko bistveno prej kot po cesti pripeljemo ranjenca oziroma bolnika v bolnišnico. Za primer navajamo, da je v letu 1993 reševalna akcija trajala od poziva do zaključka le 1,25 ure.
Končna sodba o smiselnosti helikopterskih prevozov je sicer stvar zdravnikov, mogoče tudi nekaterih ekonomističnih pogledov na vrednost človekovega življenja in zdravja, ministrstvo za notranje zadeve in piloti pa bodo naredili vse, da bi pomagali človeku v stiski.

Ivo Trbovc, ministrstvo za notranje zadeve, služba za stike z javnostjo
 

11.12.1993


Žurnal 24 (2010)/G-L: "Na goro šel brez opreme"

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti