Nedeljski dnevnik - Jože Čurin: Letos mineva 234 let od prvega vzpona štirih srčnih mož na Triglav, mineva pa tudi 68 let, odkar je kulturna skupina 9. korpusa NOV 2. avgusta 1944 čez severno triglavsko steno zvrnila mejni kamen, ki sta ga tam postavili Italija in Nemčija
Davnega 26. avgusta leta 1778 so se na najvišjo slovensko goro povzpeli štirje domačini: kmet in rudar Luka Korošec s Koprivnika, rudar Matevž Kos z Jereke, lovec Štefan Rožič iz Savice - Polje in ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. Osvojitev Triglava je bil takrat gorniški podvig še posebej zato, ker so ga osvojili Bohinjci in to veliko let prej, kot so bili osvojeni mnogi drugi alpski vrhovi. Resnična zgodba o tem, kako je končal meter visok mejnik streljaj od Aljaževega stolpa bi šla skoraj v pozabo. Po zaslugi zavednih Slovencev je 2. avgusta 1944 kamnita spaka končala nekje med skalovjem severne triglavske stene. Pri tem podvigu je sodeloval tudi zdaj že pokojni dr. Lev Svetek. Mnogi se ga spominjajo kot odličnega pravnega svetovalca za naše zdomce, avtorja znamenite sicer neuradne primorske himne Vstajenje Primorske in knjige Pri svojih na svojem. Med vojno je kot partizan veliko hodil po tolminskih planinah, rad pa je prijateljeval tudi s Hermanom Srebrničem, župnikom v trentarski Soči. Za dr. Svetkom so ostali zapisani spomini na partizanska leta, ko se je vse do osvoboditve oziral s Krnskega pogorja proti Benečiji, večkrat prebredel reki Sočo pri vasi Kamno in Nadižo in se spet vračal v Gregorčičev planinski raj čez Čadrg v Baško grapo, na Cerkljansko in naprej.
Krivična rapalska pogodba
Rapalska pogodba je mirovna pogodba, ki sta jo v škodo Slovencev v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije, dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS. Ta pogodba je bila za Slovence krivična tudi zato, ker je določala mejo med tedanjo državo Italijo in kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), meja pa je potekala tudi čez sam vrh Triglava. 
V svoji dvajsetletni zgodovini se je mejnik tudi »selil«. Na razglednici iz leta 1931 je oddaljen od Aljaževega stolpa več metrov, že leta 1934 pa se je mejnik stolpu približal na doseg roke. Tam j e ostal do leta 1941, ko so ga novi gospodarji Nemci povečali in mu na naši strani dodali črko D, kar je pomenilo Deutschland. Še istega leta so izdali tudi poštno znamko, kije skupaj z žigom zagotavljala, da bo Triglav za vedno ostal nemški. Na zemljevidu Julijskih Alp, tretja popravljena izdaja, ki ga je leta 1934 izdalo in založilo Slovensko planinsko društvo v Ljubljani, je natančno označena meja čez Triglav. Enega od redkih izvodov zemljevida je zagrebški planinec Franc Mozetič leta 1990 daroval avtorju tega zapisa. K sreči je druga svetovna vojna prekrižala načrte okupatorskih vojska. Tudi meja in mejnik na vrhu Triglava sta dočakala svoj neslaven konec.
Na tem vrhu nikdar več meja!
To so besede vodja kulturne skupine IX. korpusa NOV Danila Turka - Jo- ca, ko se je s štirimi partizani in aktivistoma iz Soče na Bovškem povzpel na Triglav. Z združenimi močmi so prevrnili mejnik med Italijo in nemškim rajhom na vrhu Triglava in ga zvrnili preko severne triglavske stene v dolino Vrat. Bilo je to v sredo, 2. avgusta 1944, ob 11. uri dopoldne, ko se je ta skupina po težavnem vzponu po krušljivi, tedanji Komarjevi stezi iz Trente navzgor mimo Doliča, italijanske finančne kasarne in po južni steni povzpela na sam vrh in na Aljaževem stolpu izobesila slovensko zastavo.
Dr. Lev Svetek - Zorin pripoveduje: »Konec julija 1944 se je kultur- no-propagandna skupina IX. korpusa vračala s turneje po Beneški Sloveniji in se napotila proti Bovškemu, v odmaknjeno in zasanjano Trento. V četrtek, 27. julija 1944, smo v dolgem pohodu od beneškega Podroba ob rečici Idrijci prekoračili greben Kolovrata, prebredli ob prvem mraku pri vasici Gabrje bistro a ledeno mrzlo Sočo in se ustavili mimogrede v vasici Čadrg, kjer smo imeli dva mitinga. Zgornja soška dolina od Bovca navzgor je bila takrat svobodna in tako smo izkoristili tistih nekaj dni, ki so nam bili odrejeni za kulturno-propagandno delo med zavednimi Bovčani in Trentarji. Tako smo nekega večera, bilo je to 1. avgusta 1944, zašli tudi v gorsko dolino Zadnjice, od koder smo nenadoma zagledali očaka Triglava, ožarjenega z zadnjimi sončnimi žarki. Nismo ga še videli s te strani in zazdelo se nam je, da nas kar vabi v svoje kraljestvo. Tedaj se je v nas porodila misel, da moramo osvojiti ta vrh in v dokaz naše odločenosti na vrhu Aljaževega stolpa izobesiti slovensko zastavo.« Partizanski čas je bil čas hitrih ukrepov in tako se je zgodaj zjutraj naslednjega dne, v sredo, 2. avgusta, odpravila skupina štirih partizanov in dveh aktivistov iz vasice Soče od izhodišča Na Logu v Trenti po dolini Zadnjice proti Triglavu. V tej znameniti kulturniški skupini IX. korpusa NOV so bili Danilo Turk - Joco kot vodja skupine, Jožko Erjavec iz Novega mesta, kurir Jože Šebenik iz Grčarevca pri Logatcu, aktivistka Tilka Domevšček - Žarka iz Soče, Herman Srebrnič, župnik, prav tako iz Soče, znan tudi kot soški Trentar, in dr. Lev Svetek - Zorin. Prav Srebrnič je bil kot navdušen hribolazec hkrati vodnik skupine, saj se je do takrat že večkrat povzpel na Triglav prav s trentarske, vsem drugim še neznane smeri.
Tistega dne se Svetek takole spominja: »Da bi bili do večera, ko nas je čakal v Trenti miting za prebivalce zgornje soške doline, že nazaj, smo ubrali najkrajšo možno pot, to je po Komarjevi stezi, čeprav je takrat do Triglavskih podov vodila zložna italijanska »mulattiera«. Tako smo hitro pridobivali na višini in po slabih štirih urah smo bili že pri takratni opuščeni italijanski planinski postojanki (poznejša koča na Doliču), dobro uro pozneje pa pri prav tako opuščeni italijanski vojašnici (Caserna Morbegno). Tukaj smo se morali odločiti, kako na vrh Triglava: ali po ovinku mimo tedanje Aleksandrove koče (sedaj Planike) na Mali nato na Veliki Triglav ali po italijanski krožni poti med Velikim in Malim Triglavom ali pa naravnost po južni strani na sam vrh. Midva s Turkom, ki sva imela že kar nekaj gorskih izkušenj, sva se odločila za slednjo, četverica pa za desno krožno italijansko pot. Direktna smer po južni triglavski steni je bila takrat precej tvegana, vendar sva z Jocom uspešno premagala še to zadnjo oviro in se okoli 11. ure dopoldne sešla z drugimi člani skupine tik pod vrhom Velikega Triglava, nato smo skupaj stopili na sam vrh.«
Svobodni na svobodni zemlji
»Val nepozabnih občutkov nas je v hipu preplavil ob tem dolgo pričakovanem trenutku. Preveval nas je zanos, da nam je ta podvig uspel v težavnih razmerah in pogojih partizanskega vojskovanja, zavest, da stojimo svobodni na naši svobodni zemlji, na nikdar pokorjenem Triglavu, simbolu vsega tistega, kar nas je navdihovalo v naši neponovljivi narodnoosvobodilni vojni. V neizmernem navdušenju se nas je vseh šest objelo in iz naših grl je v čisti gorski zrak zadonela Aljaževa Oj, Triglav, moj dom! Po prvem navdušenju smo se začeli ogledovati okoli sebe in glej - prav ob Aljaževem stolpu je stala nenavadna čudna prikazen, kakšen poldrugi meter visok steber, očitno novi mejnik med obema okupatorjema, saj ga obeležujejo kratice njunih držav: na severni strani D (Deutschland), na južni strani I (Italia). Pograbila nas je sveta jeza. Spodkopali smo betonski steber na njegovi severni strani, se uprli vanj z vsemi močni in že je odfrčal v velikem loku prek severnega triglavskega ostenja navzdol in se raztreščil nekje v skalovju nad triglavskim ledenikom.«
Po tolikih letih so poti proti Triglavu postale prave romarske poti, a bati se je, da bo tudi ta planinski biser pristal v zasebnih rokah. Nekaj takega, kot si nekateri lastijo avtorske pravice do partizanskih pohodov na Triglav. A to je že druga zgodba ...
Besedilo in fotografije: Jože Čurin