Nazaj več ne gremo (roman iz leta 1941/42) - Jože Razor: Dne 27. junija 1934 so razširili nekateri turisti hotelu sv. Duha ob Bohinjskem jezeru novico, da že tri dni pogrešajo študenta filozofije Milana Pogačarja.

Pot v slepo

Milan Pogačar se je vračal z njihovo skupino s Triglava. Sredi poti se je ločil od njih, ker je bil preutrujen. Zatrjeval je, da se bo že sam vrnil v hotel sv. Janeza, kjer ima najeto sobo. Pot ni bila nikakor več nevarna, zato so ga ostali turisti mirno pustili samega. Toda od takrat so minili že trije dnevi in Pogačarja še vedno ni v hotelu sv. Janeza, kjer ima spravljene svoje reči. Ker je postala vsa zadeva nekoliko sumljiva, bi bilo prav, da bi se odpravila v planine reševalna odprava, morda je Pogačar kje zašel na strmine in potrebuje pomoči, ali pa je celo kam padel in se ponesrečil.

France Grašič, mlad, komaj doštudiran zdravnik, ter Stanko Brodnik, profesor verouka iz Ljubljane, sta bila takoj pripravljena, da se pridružita reševalni odpravi. Odrinili so še isti popoldan, prespali noč na Uskovnici ter zgodaj zjutraj šli na delo, da poiščejo izgubljenega turista, šele tretji dan je opazil fant iz Srednje vasi nekaj belega globoko spodaj v grapi, ki je padala skoraj navpično kakih 80 metrov ob stezi navzdol.

Po truda polnem delu se je reševalcem posrečilo priplezati v prepad. Na ozki, s travo pokriti planotici je ležalo truplo mladega fanta, ki so ga tovariši takoj prepoznali. Bil je Milan Pogačar, študent filozofije. Grašič mu je naglici odstranil okrvavljeno srajco ter prisluhnil: mrtev. Telo je bilo že hladno. Obraz mrliča je bil nepoškodovan. Razodeval je neko milino in vdanost. Hrbet je bil ves okrvavljen in obtolčen. Po kratkem pregledu je mladi zdravnik mogel ugotoviti, da je hrbtenica zlomljena. Tudi roke so bile okrvavljene. V svoje presenečenje Grašič opazil, da sta obe roki prerezani blizu zapestja na približno enakem mestu. V začetku se mu je zdelo to nekam sumljivo. Pozneje pa je sklepal, da je ponesrečenec ob padcu zadel z obema rokama na kak oster skalni rob in si tako prerezal roki. Zopet pa ga je presenetilo, ko je potegnil izmed palca in kazalca desne roke košček svetlosivega blaga, kakor ga rabijo za srajce. Pogačar ima belo srajco. Torej je ta kakih devet kvadratnih centimetrov velik košček svetlosivega blaga last nekoga drugega?

Gre torej za zločin in ne za navadno nesrečo? Nekdo je navalil na nič hudega slutečega Pogačarja ter ga pahnil v prepad. Pogačar se je v zadnjem hipu oprijel kakšne skale, toda napadalec ni odnehal ter ga je rinil v prepad. Ker ga ni mogel odtrgati od skale, mu je prerezal roko v zapestju. Pogačar se je v skrajni sili prijel z drugo roko njegovega levega rokava. Toda napadalec je prerezal še zapestje druge roke, istočasno pa se je pod preveliko tezo iztrgal kos srajce, za katero se je kot za zadnjo bilko lovil Pogačar in ubogi študent je s koščkom v rokah padel v globino ter se ubil.
Toda ta košček svetlosivega blaga je lahko tudi raztrgan žepni robec! Da, to je najbolj verjetno. Po padcu si je ponesrečenec hotel pomagati, vzel je robec, ga raztrgal, toda že sredi tega dela je padel v nezavest in kmalu nato izdihnil. En kos mu je ostal v rokah, drugo je odnesel veter. Ta razlaga je najbolj stvarna. Kljub temu je Grašič vtaknil v žep košček svetlosivega platna ter ga pozneje spravil v listnico.
»Škoda mladega življenja!« je žalostno spregovoril profesor Brodnik. »Kadar berem o nesreči mladega človeka v planinah, vedno občutim, kakor da tudi sam nosim krivdo pri tem, ker s svojim planinstvom podpiram in dajem potuho drugim ter jih tako vodim v nevarnost.«
Vzel je mrtvemu študentu jopič izza nahrbtnika ter potipal po žepih. Iz notranjega žepa je Potegnil koledarček.
»Milan Pogačar, stud. phil., Obrtna ulica 13, Ljubljana«, je bral iz njega. Pod tem napisom le on izpolnjen običajni formular: Če se ponesrečim, obvestite takoj mojo mater Pogačar Marijo, Rožni dol 13«. Od zadaj je bilo zapisanih nekaj francoskih pregovorov, za njimi pa z debelimi črkami in podčrtano opozorilo: 24. junija zanesljivo udeležba sestanka. Najbrž je bilo to lastno opozorilo za važen sestanek kakšnega društva. Zraven je bil pripis: »V kratkem bo končano. Moj Bog! Koliko truda in trpljenja. Da je le vse končano. Hvala Bogu!«
»Fantje, zdaj pa kar na delo, da ga spravimo v vas!« odloči dr. Grašič.
Bog ve, ali si je ponesrečeni Pogačar sploh kaj predstavljal pred nekaj dnevi, kaj ga bo doletelo. Nekateri pravijo, da ima človek slutnje pred važnejšimi dogodki ali pred nesrečami. Verjamem le v toliko, v kolikor te slutnje počivajo v predhodnem razumskem sklepanju ali ugibanju, kar pa potem ni nobena slutnja v našem pomenu besede, ampak le navadno sklepanje iz učinka na vzrok ali iz vzroka na učinek. Možne pa so končno slutnje v zgolj duševnem svetu. Tam je še mnogo neznanega. Mnogokrat človek občuti neko tesnobo, neko trpljenje, o katerem no more dognati, od kod bi naj bilo. Takrat morda trpi kdo, ki je njemu drag in v svojem trpljenju išče pomoči in utehe. Po nekih tajnih, toda resničnih hodnikih se to trpljenje preliva v dušo drugega, ki ga občuti, toda ga ne more izraziti. Morda se bo kdaj znanosti posrečilo, da bo bolj prodrla v skrivnostni svet duševnosti ter nam odkrila vse njene zakone. Isto moremo reči o drugih duševnih pojavih, zlasti o ljubezni in sovraštvu. Kolikokrat ima človek o kaki osebi občutek, da ga ta sovražil Ali je ta občutek brez vsake podlage? Ne more biti. In ljubezen? Ali je ne doživlja človek na razdalje? No veš zakaj, pa si srečen, kakor da bi počivale na tebi ljubeče oči tvoje drage. Morda misli takrat nate tvoja zvesta deklica, morda pa sklepa v vroči molitvi svoje suhe in žuljave roke tvoja mati in privablja nate z nepremagljivo silo svoje molitve roso božjega blagoslova. Prepričan sem, da je mati nesrečnega Pogačarja v usodnem trenutku občutila nesrečo svojega sina.«
Pri tem se je dr. Grašič ustavil ter se zazrl v nižino, kjer se je odprl prekrasen pogled na Bohinjsko jezero. Hodila sta sama, on in profesor Brodnik. Reševalna odprava je zaostala, ker je nosila truplo ponesrečenca.
»Tudi jaz sem mnenja, da se za slutnjami skriva nekaj stvarnega, kar je nam še neznano. Vendar je pa tudi res, da so slutnje že tolikokrat varale. Morda odloča pri tem duševni ustroj posameznika. Znano je, da so zlasti rahločutne osebe zelo dostopne za take pojave. Zato nič čudnega, če mati sluti nesrečo svojega sina, ali če zaročenka ve za nezvestobo svojega ženina, ker ji pravi to slutnja.«
»Mene trenutno obdaja močna slutnja, da se za Pogačarjevo nesrečo skriva zločin. To slutnjo mi potrjujejo tudi nekateri znaki. Vendar je le slutnja.«
»Mislim,« pravi profesor, »da bo eden izmed teh znakov v koledarčku. Besede, ki so tukaj napisane, niso tako običajne.«
Potegnil je koledarček iz žepa in bral: »24. Junija zanesljiva udeležba sestanka. — V kratkem bo končano. Moj Bog! Koliko truda in trpljenja. Da je le vse končano. Hvala Bogu!«
»Čuden je namreč datum sestanka. Sestanek je bil zanesljivo obvezen, pa vendar je bil prav ta dan Pogačar v planinah. Torej je moral biti sestanek v planinah. 24. junij je dan, ko se je vračal Pogačar skupaj z mladimi turisti ter se nato sredi poti ločil od njih. Vsekakor so okoliščine zelo čudne.«
Grašič je vzel koledarček In ga natančneje pogledal. Brez dvoma, okoliščine Pogačarjeve smrti so sumljive. Kos sivega platna, prerezana zapestja, sestanek v planinah! Kljub temu so to premajhni znaki, da bi človek mogel narediti dokončen sklep. Na vsak način bo pa treba ustreči želji ponesrečenca in obvestiti mater.
»Jutri odpotujem,« pravi Grašič, »in mimogrede stopim v Rožni dol k družini ponesrečenca, da primerno obvestim mater o smrti sina.« »Tedaj odpotujem tudi jaz. In mislim, da je prav, če greva oba v Rožni dol, da tako vsaj nekoliko olajšava trpljenje, ki bo prizadejalo mater.«

Pot se je vlekla že po pobočju debeloglavega, zelenega Studorja navzdol proti jezeru. Narava se je že nagibala k večernemu razpoloženju. Od jezera sem je bilo slišati lahno zvončkanje kravjih zvoncev. Vmes je padla in se gugala po jezeru čolnarjeva pesem: »Po jezeru, bliz' Triglava«, ki so jo tu pa tam prevpili zvoki harmonike. Po jezeru je plavalo nekaj čolnov, v daljavi proti Ukancu je blestela jadrnica. Drugače je bilo vse mirno. Oba turista sta uživala lepoto kraja molče ter srkala vase svež planinski zrak, ki je prijetno dehtel po jagodah.
»Zdi se, da je Bog posebej blagoslovil ta kraj, ker je tako lep. Lep je Bled, toda Bohinj ima svoje čare, svojo romantiko, svoj mir, svojo mistiko, ki jih Bled ne premore. Kadar blodim po gozdovih njegovih pobočij, doživljam nekaj, kar me vedno spominja na skrivnost trpljenja. Ne vem, zakaj mi prihaja ta občutek, toda gozd v vsej svoji senci, v hladu in zelenju, odet v skrivnostno vzdihovanje dreves ter klice svojih prebivalcev mi je podoba duše, ki trpi. Ko pa veslam po svetli gladini jezera, mi je kakor da bi se po dolgem trpljenju vrnil v tiho srečo domačega krova, kjer je vse jasno, mirno, prijetno.«
»Tudi jaz ljubim naravo, morda manj vroče, manj predano kakor ti, vendar zelo, zelo. Ti si tudi v drugih okoliščinah. Tvoj duhovniški poklic ti prikazuje naravo in njene lepote v vse drugačni luči, kakor jih more prikazovati poklic, ves zakopan v snov, ki vidi le obliko, ne more pa videti vsebine. Poleg tega te tvoj celibat sili, da najdeš v lepoti narave to, česar si se odpovedal zaradi višjih nagibov, ki so lastni tvojemu duhovniškemu poklicu. Mislim tukaj odpoved od ženske ljubezni, odpoved od družinske sreče; stvari, ki so sicer za človeka nenadomestljive, toda vendarle jih je mogoče zamenjati z vrednotami druge vrste. Ne smeš misliti, da sem jaz izmed števila onih norcev, ki vidijo v duhovniškem celibatu neko protinaravno ustanovo. Nikakor ne. Dobro vem tudi za vse ogromne prednosti in za pomen, ki ga ima celibat za moč katoliške Cerkve. Hočem reči samo to, da so različna sredstva, kako duhovnik svoj celibat čimbolj učinkovito varuje. Eno izmed teh sredstev, o drugih ne govorim, je brez dvoma ljubezen do narave, življenje z naravo, dejal bi, neka notranja povezanost z naravo.«
»Strinjam se v tem, kar praviš. Ti kot zdravnik pač dobro poznaš zakon o preusmerjanju energije. V ostalem pa sem mnenja, da je treba sodobnega človeka spet pritegniti k življenju z naravo. Narava je naša učiteljica. Trda, neizprosna, toda stvarna. In stvarnosti manjka sodobnemu človeku. Kako je n. pr. oddaljilo moderno mestno in uradniško življenje naše izobražene kroge od kmečkega in delavskega prebivalstva! Saj to sta dva svetova, ki se med sabo več ne poznata! Ljudstvo se vedno bolj kolje v dva sloja, ki si stojita sovražno nasproti: eden prezira in zaničuje, drugi sovraži in hlepi po maščevanju. Oh, ko bi se našel človek, velmož, ki bi združil obe skupini v eno samo, življenjsko celoto, v eno samo telo, ki bi imelo isto voljo, po katerem bi lila enotna, vroča narodna kri. Nazaj k stvarnosti, nazaj k naravi, nazaj k resničnemu narodovemu življenju, to je klic, ki mora danes razgibati in razpihati gnilo ozračje med narodu odtujenim izobraženstvom.«

V takih pogovorih sta prišla k obali jezera ter kmalu nato v hotel sv. Duha na vzhodni strani Bohinjskega jezera. Bilo je že pozno zvečer. V hotelu je bilo nekaj novih gostov, ki so po večini sedeli ob mizah na dvorišču. Zanimali so se vsi za izid reševalne odprave ter pomilovali nesrečnega mladeniča.
»Skoraj bi pozabil, gospod doktor! Čestitati ti moram!« pripomni neki znanec in proži roko Grašiču.
»Čestitati? Čemu?«
»Kaj še ne veš? Seveda, bil si tri dni na planinah. Torej ti naznanjam, da si postavljen na mesto banovinskega zdravnika v Rožnem dolu.«
»Znano mi ni, preseneča me pa tudi ne, ker sem se za podobno službo že precej časa potegoval.
Kje praviš je to?«
»V Rožnem dolu. Lep kraj, na pol industrijski, na pol kmečki. Ljudje so razboriti, skladno s tvojo naravo, ki ljubi romantiko in zapetljaje.«
»Ali si to bral že v časopisih?«
»Prosim, izvoli!« pravi prijatelj ter mu ponudi »Slovenca«.
Grašič je bral: »Na mesto banovinskega zdravnika je postavljen dr. Grašič France ...«
»Čudno, ravno v Rožnem dolu!« se obrne Grašič proti Brodniku.
»Nekoliko nenavadno!« pritrdi ta. »Si bova pa obenem ogledala tvoje bodoče mesto.«
K mizi je prisedel mlad človek bledega, suhega obraza, ter živahnih, sivozelenih oči. Bil je športno napravljen, kar mu je je povečalo videz neke mačje gibčnosti in okretnosti. Lase je imel kostanjeve, spredaj lahno valovite. Usta so bila nenavadno, skoraj žensko pravilno izoblikovana ter bi izražala neko milino, če ne bi na obeh koncih prehajala v potezo, o kateri nisi vedel, ali je znamenje skrajnega cinizma, ali erotično razgibanih čustev, ali velikega usmiljenja in dobrosrčnosti ali pa skrajne hudobije in zatajenega sovraštva. Visoko čelo je razodevalo neko samozavestno razumnost, ki ni vajena kloniti pred drugim. Bil je že na prvi pogled krasen človek, lepotec, po katerem bi moglo zahrepeneti žensko srce. Čeprav elegantno napravljen, je vendar izkazoval prikupno domačnost in neprisiljeno prijaznost, ki je osvajala navzoče goste. Ne vem, kateremu bi dal prednost: ali Grašiču, ali pa temu človeku, ki je tudi vzor moške lepote.« Tako je premišljeval profesor Brodnik ter primerjal oba mladeniča.
»Oprostite, gospodje, slišal sem o imenovanju novega zdravnika v Rožnem dolu. Ker sem jaz iz tega kraja, boste oprostili moji nevljudnosti, če se za to stvar bolj zanimam.«
»Kot se zdi, sem jaz novoimenovani zdravnik v Rožnem dolu. Moje ime je dr. France Grašič.«
»Inženir Rudolf Vagner, pomočnik ravnatelja livarne v Rožnem dolu!« se je predstavil mladi mož ter se rahlo priklonil.
»Veseli me zelo, da se spoznam z našim novim zdravnikom še pred nastopom njegove službe. Veselilo me bo tudi, če me boste obiskali v moji vili v Rožnem dolu, čim boste prišli.«
»Žal, moram iti v Rožni dol že jutri ter nesti tja zelo žalostno novico.«
Inženir Vagner je z velikim zanimanjem prisluhnil.
»Ponesrečeni turist se piše namreč Milan Pogačar, študent filozofije, doma iz Rožnega dola. V žepnem koledarčku je izrazil željo, naj bo v primeru nesreče takoj obveščena njegova mati. To željo bom izpolnil.«
»Kaj? Milan Pogačar? Za vraga, saj to ni mogoče!« Na inženirja Vagnerja je novica silovito učinkovala. Z razširjenimi očmi je strmel v Grašiča, kakor da bi pričakoval izjave o pomoti glede imena.
»Da, Milan Pogačar mu je ime. Očitno ste prišli šele danes k Sv. Duhu ter ne veste, da smo ga iskali že tri dni v planinah. Našli smo ga v globoki grapi z zlomljeno hrbtenico, mrtvega. Upam, da so se ta čas nosači že vrnili z njegovim truplom v hotel sv. Janeza.«
Inženir Vagner je molčal, toda njegove oči so izražale nekaj nenavadnega. »Bil mi je velik in iskren prijatelj,« je končno iztisnil iz sebe. »Uboga mati, uboga sestra!« Površen človek bi videl v vedenju inženirja Vagnerja veliko potrtost in prizadetost, ostremu očesu dr. Grašiča pa ni ušlo, da je v njegovi potrtosti marsikaj nepristnega.
»Res je sicer,« je nadaljeval Vagner, »da je konec koncev vseeno, kje in kdaj končaš življenje, ki itak mine, in z življenjem vse drugo, vendar ... vendar je lepše živeti kot pa sploh ne biti, zlasti, če je človek mlad, in zlasti, če ve, da potem ni ničesar več.«
»Mislim, da so poleg teh razlogov za življenje še drugi, globlji in važnejši, drugače življenje res ne bi bilo vredno življenja.«
»So,« je z zelo ljubeznivim posmehom odgovoril inženir, »toda le v toliko, kolikor dajejo večjo ali manjšo tolažbo človeku. Človek ne živi namreč same resnice, ampak tudi od lepih utvar in laži. In zakaj ne bi? Saj potem je pa itak vseeno.«
»Z drugo besedo, vi mislite kakor tisti, ki je rekel: pustimo nebesa vrabcem in angelom.«
»Morda je oblika tega izreka preveč surova, toda vsebina je pravilna.«
Vagner je govoril domače, vljudno, toplo, naravnost prikupno, čeprav ni mogel popolnoma skrili potez na ustih, ki so izražale neko pritajeno čustvo. Grašič je dobil vtis, da je ta človek nevaren, ker je prikupen, razumen in vsega sposoben. Slutil je, da bo imel z njim še posla. Ni pa slutil, da bo velik del njegovega življenja povezan z lepim, zagonetnim mladeničem, ki se je vljudno smehljal njemu nasproti ter skrival v svojih sivozelenih očeh temno bodočnost mladega zdravnika.
Profesor Brodnik, ki se je še pred začetkom razgovora odstranil, se je zdaj vrnil. Elegantno in ljubeznivo se je inženir Vagner poklonil m se poslovil:
»Veseli me, da sem Vas spoznal. Slutim, da bo najino življenje precej povezano.«
»Enak občutek imam jaz. Upam pa, da bo ta povezanost enakih misli in enakega hotenja.«
Gostje so se že razhajali. Brodnik in Gradič sta naročila za naslednji dan zjutraj avto ter odšla počivat.
Zunaj je bila mesečina in se igrala z jezersko gladino. Precej niže doli je donela pesem tabornikov ob stražnem ognju. Drugače je vladal mir. Le ob obali je bilo slišati rahlo pljuskanje vesel. Mlad moški je v čolnu zaveslal proti sredini jezera. Preko ustnic mu je zdaj pa zdaj šinil smeh, ki mu je bila primešana zloba.
»Vendar enkrat konec te sitne zadeve!« je zamrmral.
Ustavil je čoln, potegnil k sebi vesla, vzel nekaj svetlega izpod sedeža na kljun čolna, zavil v to debel, težak kamen, vse skupaj prevezal z močnim motvozom ter spustil v vodo. Naglo je vse izginilo v jezerski globini.
»Tako, opravljeno! Zdaj pa le pojdimo pogledat tega nesrečnega fanta, ki je bil tako nepreviden in se ponesrečil. Jutri bo treba tolažiti žalostno sestro in še bolj žalostno mater. Pot je zdaj prosta.«
Mož, ki je v mesečini veslal po Bohinjskem jezeru in vrgel v globino skrivnostni zavoj, je bil inženir Rudolf Vagner, pomočnik ravnatelja tovarne v Rožnem dolu. Njegov čoln je odbrzel od sredine jezera proti hotelu sv. Janeza, kjer je na zasilnem odru počivalo prezgodaj strto telo Milana Pogačarja. ...

Besedilo je del romana objavljenega v Domoljubu od junija 1941 do januarja 1942. Celoten roman Nazaj več ne gremo je postavljen v Wikiviru