Dnevnik - Anita Vošnjak: Pastirice in pastirji na Veliki planini pogrešajo pomoč in podporo občine in države, morda celo olajšave, saj krav ne pasejo in ne prodajajo mleka sredi mesta

Velika planina ni le raj za turiste, je tudi raj za krave, ki so na prostrani zeleni planjavi prav tako na počitnicah, je prepričan najmlajši pastir na planini Robert Zamljen iz Stahovice, ki letos pase šest krav, hodi vsako dopoldne na tlako, popoldne pa dela sir in druge mlečne izdelke, ki jih rad postreže tudi obiskovalcem. "Že maja, ko kakšen dan malo bolj močno posije sonce tudi v dolino, postanejo krave zelo nemirne in nestrpne. Kar čutiš, kako jih vleče na počitnice in da komaj čakajo, da gredo znova na plano in na sočne pašnike," pravi pastir Robert, ki je na svoje delo zelo ponosen. Čeprav je po poklicu pek, se je že ukvarjal z marsičem, bil strojnik v kamnolomu in opravljal najrazličnejša mizarska dela. In kot pravi, je zanj vsako delo častno in nobenemu prav nič ne škodi, če ga opravljaš z veseljem.

Veselja mu ne manjka tudi pri delu na planini, kjer je poprej desetletja pasla njegova mama. A bo kljub temu na koncu pašne sezone seštel, ali se mu bo planšarstvo sploh izšlo. Če ne, si bo naslednje leto prisiljen znova najti drugo delo, pravi in doda, da za zdaj še ni pod ničlo. Žena in otroci pa tudi radi priskočijo na pomoč brez plačila, se nasmehne. Je pa letos, ugotavlja, gostov manj, pa še ti največkrat vnaprej vprašajo, koliko stane lonček kislega mleka in po koliko je domači sir. "Pa tudi za domov ne kupujejo več po hlebček ali dva, največkrat ga moramo prerezati na pol in pred nakupom želijo sir obvezno še poskusiti..." pojasnjuje pastir Robert.

Z inšpektorji ni šale

Takšnih registriranih planšarij, kot je stan Gradiškovih, kjer lahko pastirji brezskrbno postrežejo tudi goste, je na planini vsega pet. Nekaj pastirjev in pastiric obiskovalcem kdaj pa kdaj sicer ponudi kakšno kislo mleko ali košček sira tudi kar na črno, a vselej v velikem strahu, da jih pri tem ne zalotijo nadvse dosledni in strogi inšpektorji. Ti so na planini redni gostje in kot pravijo pastirji, resnično zgledno skrbijo, da ne bi v pastirjevem žepu pristal neobdavčen evro ali celo dva. Saj je tako tudi prav, kimajo pastirji, red je red, a bi nam lahko na planini vendarle tudi kaj olajšali in dovolili občasno prodajo viškov mleka, ki jih ne moremo sami porabiti, za ureditev papirjev pa tako in tako nimamo ne znanja ne zadostnih količin mleka.

Kjer ni elektrike, tudi ni hladilnika

"Če hočeš prodati tri litre mleka, moraš izpolniti goro papirjev. Še sam ne vem, če imam vse prav izpolnjeno," ugiba pastir Robert in pristavlja, da je to prava sramota. "Vsi pravijo, da spodbujajo turizem, a o tem odločajo v udobnem zavetju svojih pisarn, kjer se jim še sanja ne, kako je videti življenje in turizem na planini. V pastirskem naselju ni elektrike, ni vode. Na eni strani nas s strogimi zahtevami po varovanju izročila omejuje spomeniško varstvo, inšpekcijske službe pa nas po drugi strani merijo s povsem enakimi vatli kot sirarje, ki delajo v dolini in jih primerjajo z gostinci, ki delajo sredi Ljubljane," se huduje pastir Robert. Dodaja, da zato, ker nima hladilnika, ne sme do naslednjega dne spraviti in prodati ne včerajšnje skute ne smetane. Prav tako nesmiselno pa se mu zdi tudi, da bi morali tisto zapleteno goro papirjev za dovoljenje za prodajo kislega mleka in sira izpolniti tudi preprosti pastirji, ki se jim o zahtevnih birokratskih obrazcih še sanja ne in so zvečine tudi že močno v letih, ko se težko spopadajo že z manjšimi težavami. "Največ pa je med nami pastiric s približno 300 evri pokojnine, ki z nekaj dodatnimi evri zagotovo ne bi obogatele," pristavi Robert in ugotovi, da planšarstvo verjetno zamira tudi zaradi tako nesmiselnih uredb. "Planšarstvo se opušča, planšarije samevajo, za turiste pa ob dobrem koncu tedna zmanjka 'uradnega' kislega mleka za prodajo, pri drugih pastirjih pa ostaja. Nositi iz bajte v bajto pa ga ne moremo, saj se med prenašanjem zaradi tresenja skvari," še potarna Robert in doda, da bi jim država lahko malo priskočila na pomoč z olajšavami in subvencijami, če bi le hotela, a je raje zakon o planšariji še bolj zaostrila kot za planinske domove, ugotavlja.

Življenje pastirja kroji vreme

Življenje pastirja na planini že leta ubira iste tirnice. Kroji ga vreme, je prepričan Robert. "Vstajam ob 4.30 zjutraj, se najprej pretegnem in pogledam, kakšno bo vreme, saj se je treba takoj odločiti, ali obuti delovne čevlje ali škornje in je poleg tega dobro že navsezgodaj vedeti, ali bo vreme prineslo ljudi in zaslužek ali pač ne. Potem je na vrsti molža. Če imaš več krav, se splača pomolsti strojno, za malo krav pa se ga ne splača umazati, meni Robert in doda, da budilke že dolgo več ne potrebuje. Po molži in zajtrku, po navadi zajtrkuje kar toplo mleko s kruhom ali žganci, se najprej odpravi na tlako. Tako pastirji imenujejo svoje vsakodnevno skupno delo v okviru pašne skupnosti. "Vsak mora za vsako kravo oddelati šest ur šihta brezplačno, za ostalo delo pa prejemamo simbolično plačilo. Pomembno je, da ohranjamo in vzdržujemo planino, da se ta ne zaraste, da jo sproti čistimo, popravimo ograje, poskrbimo za vodo, saj brez vode tudi paše ne bi bilo," opisuje svoj del delovnega dopoldneva pastir Robert. Pastirica Ivanka Močnik Trobevšek pa pristavi, da tudi življenje pastiric, ki so na planini že leta v večini, ni prav nič drugačno. "Res je, da vstanem ob 4.30, ko zvoni budilka na telefonu, a se vselej zbudim že kakšno minuto prej. Budilko pa ne izklopim, ker se na telefon ne spoznam in so mi vnuki tako naredili, da zvoni vsak dan. Zato naj kar zvoni," vdana v usodo pribije pastirica Ivanka. Dodaja, da letos svojo molznico Lisko molze kar na roke. Pika in Roža sta namreč dojilji, trimesečni telički Lino in Srno pa tudi še ni treba molsti.

Ivanka je pastirica od upokojitve. Ko je delala v podjetju Stol, je kdaj pa kdaj na planini domačim le pomagala, po upokojitvi pa samostojno pase že deseto leto. Seveda jo kdaj obiščejo otroci in cela četa vnučkov, ki tudi radi pomagajo, zlasti ko je na tlaki, saj planino redno čistijo tudi pastirice. Tako je prosta šele popoldne, ko najprej skuha kosilo. Nič neobičajnega, največkrat kaj na žlico, kot v dolini, pravi. "Saj nam vedno kdo kaj prinese iz trgovine. Enkrat gre v dolino eden, drugič drugi in vsi za vse skrbimo, le stuširati se ne moremo še za druge," se pošali Ivanka in pojasni, da na planini zares pogrešajo le pravo kopalnico s tušem. V bajti imajo za umivanje še vedno na voljo le škaf in lavor.

Ker popoldne največkrat ne dela sira, saj ji ostane le kakšne tri litre mleka na dan, za hlebček sira pa ga je treba nekajkrat več, po kosilu malo zadrema, potem pospravi, reče kakšno z drugimi pastirji, zvečer pa hodi zgodaj spat. Televizije ne pogreša, saj je itak sama politika, pravi, radiju pa rada prisluhne in zraven prebere kakšno knjigo. Ko gre k sosedom in le malo naokrog, bajte ne zaklepa, zvečer pa vendarle. "Saj nimajo kaj odnesti, denarja v bajti ni, stare cunje nihče noče, mleko pa je tudi v vsaki bajti," razmišlja Ivanka in doda, da bo morala kmalu začeti teličkom odtegovati obrok mleka in ji bo to ostajalo. Ker nima papirjev ne hladilnika, pa ne bo imela kam z njim, saj nimajo skupne mlekarne. Pa še takrat ga zaradi subvencij za dojilje tako in tako ne bi smela prodati, se spomni in doda, da ostane pa lahko. Zato si ga obiskovalcem ne upa niti "podariti", saj so predpisi strogi in nikoli ne veš, kdo je inšpektor, še pravi.

Deset litrov mleka za hlebček sira

Pastir Robert ima polne roke dela tudi po tlaki. Kadar je sam, si na hitro skuha kaj malega in že je v sirarni ali pa med obiskovalci. Za hlebček sira, pripoveduje, potrebuješ dobrih deset litrov mleka in kar precej dela je z njimi, saj moraš zasirjeno maso najprej vsaj pol ure mešati, potem pa hlebčke na pol ure še obračati. "Na dan naredim hlebček ali dva," pove in nadaljuje, da je mleka na začetku pašne sezone, ko je najmanj turistov, največ, na koncu sezone, ko je mleka vse manj, pa je vse več turistov. Narobe svet, pravi in doda, da sirotko žal zavržejo, ker nimajo kam z njo, sir pa je dober že v nekaj dneh. "Raje prodam čim bolj svežega, ga je več," razkrije svojo prodajno strategijo pastir Robert in znova potarna, da kriza dela svoje in klesti tudi kupno moč stalnih obiskovalcev planine. Tuji turisti hlebčkov sira skoraj ne kupujejo, turistične agencije pa gostov do njih največkrat sploh ne spustijo, saj se jim preveč mudi nazaj. "Naredijo le špuro od kapele do muzeja in že hitijo nazaj proti avtobusu," se huduje Robert, pastirica Ivanka pa doda, da spotoma obvezno naberejo še šopek planinskega cvetja ali pa polnijo vrečke za zdravilne čaje.

Na planini je 66 pašnih upravičencev, a je polnih le 22 bajt, kjer prav toliko pastirjev letos pase 378 krav, kar 25 več kot lani. "Če je pastir pri hiši, se kmetu splača pasti krave na planini, sicer ne," sta jasna pastirica Ivanka in pastir Robert, saj rednega mesečnega plačila za pastirja, kot pravita, ne bi prenesel noben kmet. "Potem je bolje krave kar prodati," dodaja Ivanka in pristavi, da je pastirje brez plače težko dobiti, saj vsak ne bo kidal dreka za kravami, še zlasti ne tisti, ki najbolj glasno tarnajo, kako ni nobenega dela... "Pa da ne bi mislili, da se ne najdejo tudi taki, ki pa niso od družine in pridejo na planino past krave za vse poletje zgolj za svojo dušo, brez plačila in le zato, da se naužijejo svobode, prijaznosti in mirnega okolja," nadaljuje Ivanka in našteje, da je letos med njimi vsaj šest takih. "Dobro se razumemo, vsi čutimo pripadnost stanu in se večkrat tudi skupaj poveselimo, saj imamo vendar tudi svojo skupno bajto, parlament ji rečemo. Tudi jaz bom letos sodelovala pri zabavi, saj moram nekaj dati za vnuka Anžeta, ki je sinu Boštjanu na svet privekal po šestih hčerah. Le na dež moramo počakati, pa bo spet veselo," se že veseli Ivanka.

Anita Vošnjak