Darko Bernik: Zapis je namenjen razbijanju tabujev in neresnic, ki jih lahko preberemo o tej smeri na spletu in ki marsikoga odvrnejo od vzpona.
Včeraj (bilo je 19. julija 2012) sva z Božom Družijaničem (oba sva člana AO Jesenice) zlezla Hudičev steber in bila prijetno presenečena nad izjemno lepoto smeri in še lepšo plezarijo.
Naslednji zapis je namenjen razbijanju tabujev in neresnic, ki jih lahko preberemo o tej smeri na spletu in ki marsikoga odvrnejo od vzpona. Tudi z nama je bilo podobno, saj sva na vrhu drug drugemu priznala, da je bila noč pred vzponom polna zbujanja in razni črvički so preizkušali trdnost volje.
Takoj na začetku je treba povedati tudi, da je tura resna in res ni za vsakogar. Vendar bo vsak, ki ima malo »nosu« in čuta za orientacijo in suvereno pleza petico v smeri našel pravi biser (Božo je večkrat navdušeno rekel: Župančič je bil pa res car! – in ni se motil).
In še nekaj je pomembno: dobro je, če je bilo pred vzponom vsaj par lepih, še bolje pa vetrovnih dni. Midva sva v zgornjem globokem kaminu imela res sanjske razmere, skala je bila suha kot poper.
In zdaj k stvari:
Že Mihelič piše, da orientacija ni čisto lahka. Na spletu lahko preberemo kako so se plezalci zaplezavali in da shema smeri ni natančna, da je več klinov ki vodijo v napačno smer, da je smer ena sama podrtija… itd. Ko človek vse to prebere, je še pod dodatnim pritiskom. Ko sem parkiral malo naprej od Koče na gozdu in se zagledal v steber, bi najraje kar obrnil. No, kljub temu sva smer zlezla brez enega samega zapleta. Da bo komu odločitev lažja ali v pomoč pa v nadaljevanju podajam opis, bolj zgodbo, kot ga vidim sam:
S sabo sva imela vsak štiri kline, skupaj pa še šest metuljev, enajst kompletov (ta »dolgih«), dvojno vrv, Božo pa še par zatičev. Pa seveda kramo za izdelavo sidrišč in kakšna pomožna vrvica in trak za rezervo je tudi bilo zraven. Vmesno varovanje sva delala z metulji in zatiči (tam kjer ni bilo klinov), sidriščne pa sva kar nekajkrat zabila sama. Treba je povedati, da je v večini težjih mest smer kar dobro nabita.
Od avta do vstopa sva rabila urico in 15 minut. Hanzova pot je sicer zaprta in na koncu bom tudi pojasnil zakaj. Snežišče pod Hudičevim žlebom je bilo že zelo majhno in treba je bilo le kakih 30 metrov čez sneg in malo navzgor do vstopa, ki je kakih 30 metrov desno od raza (klin v veliki luski).
Prvi raztežaj se začne levo od klina, naravnost navzgor do gladke stene, nato levo na polico. Tu naj bi bilo po shemi prvo sidrišče, ker pa klinov nisem našel, sem nadaljeval po poklini navzgor (par m zelo pokonci, nato se stena položi). V poklini sem našel dva stara klina. Raztežaj je dolg dobrih 50 metrov, sidrišče sem naredil pod streho, kjer je bil stari klin. Nasploh so nama bili originalni klini najboljša orientacija in potrditev, da nisva zgrešila referenca v celotni smeri. Poklina ima oceno IV+, skala pa taka, da zlepa ne najdeš boljše.
Drugi raztežaj gre proti desni čez strmo ploščo, ki pa se kmalu položi in naslednje sidrišče je Božo zabil pod kaminom, ki vodi proti levi – proti razu stebra (Mihelič pravi: » ta je usmerjen nekoliko proti levi in prehaja v kamin«). Ta raztežaj je krajši, del čez ploščo je ocenjen s IV+.
Tretji raztežaj sem začel ob značilnem roglju desno navzgor od sidrišča, klin je že na mestu. Nato se kot rečeno kamin obrne v levo in plezaš malo po kaminu, malo pa po razu, povsod je lahko. Rekel bi, da je vstop trojka, dalje pa dvojka. Sidrišče sem zabil na samem razu stebra (Mihelič: »dosežeš raz stebra, ki ga označujejo luskasti stolpiči…«). V Miheličevi knjigi sta v shemi označena dva raztežaja, vendar 60m vrv omogoča le enega. Pred nama je bilo prvo težje mesto, videlo se je kar nekaj ušes klinov.
Božo je ena dve splezal čez levo usmerjeno zajedo (vidna že iz doline) in izginil za robom, plezal še par m navzgor, kjer je našel sidrišče. Ker je pihal veter sva se dogovorila, da bova po potrebi delala krajše raztežaje, da se bova lažje slišala. Ta slaba petica je bila navdušujoča, hitro sem bil za njim. Tu sej je pojavila prva dilema: levo ali desno? Ko sem bolje pogledal opis je bilo jasno: desno čez ploščo.
Najin peti raztežaj (po shemi sedmi) me je torej vodil desno čez strmo in krasno izpostavljeno ploščo (našel en klin) desno rahlo navzgor do navpične zajede (višje gori v zajedi spet klin, vmesne možnosti za varovanje razen zabijanja ni). Na vrhu zajede sem našel kar štiri kline in jih seveda izkoristil. Tudi ta raztežaj je bil krajši, zgornji del zajede naj bi bil V- (v Miheliču zajeda ni označena).
Takoj nad mojim sidriščem se stena spet položi in Božo je našel naslednje sidrišče pod značilnim v desno usmerjenim kaminom. Kamin se na sredi zoži, nad kaminom pa je značilna rumena stena, vidni že iz doline (to seveda lahko rečem zdaj, ko vem, kam pogledat, zjutraj nisem imel pojma, haha). Kamin je pomembno orientacijsko mesto, saj je čezenj prehod v naslednji – krušljivi del smeri. V Miheličevem opisu piše, da kamin višje gori zapustiš desno in se vzpneš na poličko z možicem. No, kamina ni treba zapuščati, polička sicer je, možica pa nisem videl nobenega. Je pa na vrhu kamina sidrišče.
Zdaj se začne krušljivi del, ki nekaterim pokvari celo turo (ubožčki!). Božo je v naslednjem raztežaju prišel na začetek globoke zajede, ki je res podrta, vendar sprva položna in povsem lahko prehodna. Ker je spet našel staro sidrišče, ga je seveda uporabil.
Naslednji raztežaj je bil vsaj meni najtežji in najbolj nevaren, verjetno tudi zato, ker v Miheličevi knjigi ni omenjen in ne pričakuješ tako »hudega« detajla. Torej: sprva gre brez težav, zajeda je globoka, krušljiva ampak po dnu čisto lahka kakih 40 m. Potem se malo razširi, nadaljevanje je navpično v desno se odpre gredina, v levo pa je stena čisto pokonci, krušljiva kot sam hudič. Tukaj je spet pomembno orientacijsko mesto. Marsikoga zvabi gredina, nekateri se zakadijo v navpični del (klin z vrvico visi na mestu kamor jaz ne bi mogel splezat niti v sanjah!). Ampak pravilno je tam, kjer je najgrše: torej v levo, krušljivo steno zajede, nekaj metrov višje pa v levo na raz vodi polička. V krušljivi steni tiči klin, ki ga hvaležno vpnem. To je naslednjih precej metrov edino varovanje. Preplezati tisto krušljivo steno, se zbasati na poličko in par metrov proti razu po njej je bilo res težko – zame najtežje mesto v smeri. Oprimki so slabi ali jih ni, stopaš pa nagnjen navzven po robu. Sidrišče sredi poličke iz treh starih klinov vendarle potrdi, da sva na pravi poti. Tu sem se spomnil govoric starejših mačkov, da se najde tudi kakšno težje mesto, ki ga v shemah ni…..Težko je tudi, ker ne veš kam naprej. Polička se še zoži in nadaljuje proti razu – to je ena možnost, druga pa kar od sidrišča naravnost navzgor.
Ko Božo pride do mene, se nekako zdrenjava in po par zahtevnih metrih brez vmesnega varovanja pride na raz. Sporoči, da je našel klin, nadaljuje strmo navzgor kjer se svet spet položi.
Zdaj nad sabo že vidiva glavo od koder je omenjen možen izstop na Hanzovo pot. Skala je sprva še vedno precej krušljiva, tu in tam je kak star klin, po razu ali desno od njega nadaljujeva par raztežajev. Desno od naju je naenkrat manjša glava. Na rob grem pofirbcat, če je tu prehod in res je na drugi strani travnata gredina. Višje gori sva sicer ugotovila, da gre pravi izhod z večje glave, tam, kjer za začne vršni del stebra. Svet je tu povsem lahek, na večjo glavo se vzpneva z leve strani in sicer desno od velike lope par metrov navpično (klin), takoj nato pa daleč levo do stika glave z vršnim delom. Na tem delu smeri sva si dodobra ogledala zgornji del z zloglasnim globokim kaminom, kjer naj bi bile precejšnje težave plezalske, predvsem pa orientacijske. Pogled res ni vzpodbuden, ko sem se pomnil, kako mi je znanec pravil, da je celo s kladivom klesal stope v kaminu, me je kar zvijalo. Izstop na Hanzovo pot pa je tako vabil …
Kratek predah, požirek in pest rozin je moralo za malenkost dvignilo. Podal sem se v levo proti značilnemu prevrnjenemu "v" podobnemu sistemu dveh polic, ki se prav tako vidita iz doline. Do sidrišča, kjer se začne navpična zajeda ( v knjigi kamin) je točno 60 metrov, našel sem celo dva klina. Do tu je bilo povsem lahko, rekel bi da ne več kot II. Kamin pa je bil hudo pokonci ni Božo je kar zavzdihnil, ko je pogledal gor. Po par metrih pa pravi – ej stari ampak plezarija je pa noro lepa! Bom nadaljeval še naslednji cug! Tudi prav. In res je plezarija fantastična. Sidrišče je imel že na zgornji polici, jaz pa sem nadaljeval čez enako lepe plošče in vstopil v dno vršnega kamina. 20 metrov višje sem zagledal rdečo vrvico v ušesu na levi steni kamina. Čez majhno ožino sem zlezel gor, našel v dnu kamina klin, dodal še enega in počakal da je Božo priplezal do mene. Čudno, kamin se mi naenkrat ni zdel več grozen, vse je bilo suho, le iz globin je vel globok hlad. Globoko v razpokah je bil viden še sneg.
Tu sva večkrat prebrala Miheličev opis, štela previse, kar sva jih videla, iskala tisto prečnico na raz … Nekaj m nad nama je bila sumljivo zagozdena nekajstokilska skala..Na vrsti je bil Božo. Haha, če si preplezal najlepši del ti zdaj sledi še najtežji, mu pravim. Spet se kmalu izkaže, da je plezanje v kaminu prava poezija, oprimkov in stopov kolikor hočeš, mimo tiste zagozdene skale se brez težav pride po levi. V to se prepričam tudi sam. Božo je poleg drugih našel celo klin z dolgo vrvico globoko v kaminu tik pod sidriščem. Tu se tudi vidi kje prezgodaj silijo na raz po prečkah neučakani in se seveda morajo vrniti nazaj. Ko prilezem do Boža, vidim, da se kamin nadaljuje, nato ga zapre previs. V dvomih sva, ampak drugega kot nadaljevati ne kaže. Sidrišče je iz originalnih klinov, torej sva prav. Nadaljujem do previsne zapore in jo brez težav obplezam po desni (klinov je kar nekaj). Takoj nad previsom prečim par m v levo (prav na previs) in po nekaj metrih se znajdem v široki gruščnati kotanji. Tu se kamin postavi zares pokonci, na levi strani je značilna rdeča stena. Na moji levi takoj zagledam pravi izstop, par metrov naprej pa dva stara klina kjer uredim sidrišče. Zdaj je vse jasno, orientacijskih ovir ni več, olajšanje je popolno. Božo pripleza za mano in se takoj poda v izstop. Pravzaprav ne gre za prečnico. Večina si pod tem pojmom predstavlja kakšno poličko, verjetno jih nižje ta izraz zavede v neprehoden svet. Tudi na tem mestu so sledi zablod – Božo je nad sidriščem v nemogoči steni opazil jekleno vrvico od zatiča …
Že po nekaj minutah grem za Božom in ga najdem v nepreglednem razbitem svetu. Na levi strani je viden nekakšen globok usek, zraven pa nekakšen plitev kamin. O kakšni votlini ni sledu! Pa saj piše, da nas razčlenjen svet pripelje v globoko votlino! Ok, grem pogledat. Nekaj metrov nad Božovim sidriščem je naloženo kamenje, zato grem desno okoli in se z druge strani zbašem na vrh tistega kamenja. Zdaj je pa res vse jasno. Votlina ni votlina ampak gre za izredno globoko razpoko v gori, polno odlomljenih balvanov zgoraj in spodaj in prav na koncu tisti značilni trikotni izstop. Notri vidiš, da je gora počena tudi počez…res ne bi bil rad zraven, ko se je pokanje dogajalo! Sam izstop je kar štirica ampak bolj slikovit izstop iz smeri si težko zamisliš. Kasneje izvem, da je varianta izstopa tudi po plitvem kaminu, ki sem ga gledal spodaj. Božo pleza po votlini, slika, se čudi, ko pride do mene ugotoviva, da je tura res lepotica. Tako raznolikega plezanja zlepa ne doživiš, tistih nekaj metrov slabe skale je takoj pozabljenih.
In še o Hanzovi poti:
Uradno je zaprta in z vrha Hudičevega stebra se jasno vidi zakaj. Na vrhu se po navpični ferati Hanzova pot vzpne na gredino, ki ji sledi daleč v desno. Po nekaj deset metrih je jasno viden udor, ki je nekaj metrov gredine odnesel v dolino. Podobno je še na več mestih na poti, kjer so hudourniki odnesli dele poti, ki so zdaj za gornike nevarni. Brez nekoga, ki zna poskrbeti za varnost uporabo te poti vsakomur odsvetujem. V zgornjem delu torej podori, v spodnjem delu do snežišča pod Hudičevim žlebom pa hudourniške poškodbe poti. Kljub zapori pa sva med plezanjem videla nekoga, ki je brez opreme krilil čez snežišče. Upam, da se je zanj srečno končalo.
Darko Bernik