Delo, Šport: ... Zakaj pa ne tek na Everest!?

Nič še ni mogoče reči, kako se bo še končalo to leto v Himalaji. Iz raznih izjav pred odhodom v Nepal pa je potrebno omeniti zamisel Anatolija Bukrejeva, ki se je s tovariši odločil, da bo skušal izboljšati rekord Marka Batarda - 22 ur in 30 minut za vzpon na Everest.
Sponzorirala sta ga domača firma Krosna (500.000 rubljev) in Ruska živinska borza, italijanska tovarna Do­lomit mu je dala specialne čevlje, povabila pa ga je tudi na počitek po vzponu, takso za vrh pa je plačala firma Alpinist iz Sankt Peterburga, v kateri dela Baliberdin, ki se bo tudi preizkusil z rekordom; Baliberdin je tudi »zakupil« vrh pred letom dni, tedaj še za povsem klasičen alpinisti­čen vzpon.
Sedaj pa k izjavam. Kot je izjavil Bukrejev, imajo čisto športne cilje. »Preprosto: rad bi uresničil eno od svojih ambicij.« Na pripombo o tvega­nju pa je dodal: »In kakšne so nevar­nosti v hitrostnih preskušnjah na dir­kah formule 1?! Tudi to je šport! Tudi mi znamo oceniti svoje sposobnosti in poskrbeti, da zmanjšamo tveganje na minimum ...« In o prihodnosti tovrst­nih poskusov: »Vse smo trezno premi­slili. Poskušali bomo, da bi taki vzpo­ni postali tradicionalni in bili zanimivi tudi za gledalce, zanje se že zanima tudi televizija. Everest je šele naš prvi korak!«
Anatolij Bukrejev ni neznanka. Bil je med tistimi, ki so v enem prečili vse štiri osemtisočake Kangčendzenge, le­tos pa tudi že med udeleženci prvenstvenega vzpona prek zahodne stene Daulagirija, da njegovih vzponov v sovjetskih gorah niti ne omenjam. Zrastel pa je v povsem drugačnem okolju in v organizaciji, ki je solo vzpone celo prepovedala. Res pa je, poznali so tekme: v okviru alpiniad so se skušali v velikih stenah, kot skalolazi pa v nizkih. Sedaj, ko se jim je odprl veliki svet in jih je v Katamanduju vse več in več, pa se morajo seveda uveljaviti še pred sponzorji; če bodo marketinški strokovnjaki oceni­li, da so take »predstave« medijsko dovolj zanimive, jih bo menda spon­zorirala kar Pepsi cola. Le kam plovemo?

FRANCI SAVENC

Tadeju Slabetu točke svetovnega pokala
Po tekmi za svetovni pokal v šport­nem plezanju v Innsbrucku so štiri tekmovalce, ki se niso odzvali vabilu na oder, da bi prejeli nagrado za dru­go mesto, diskvalificirali. Tako se je Tadej Slabe, ki je bil na tej tekmi 16. Uvrstil na 12. mesto in osvojil štiri točke svetovnega pokala. Naš najbolj­ši tekmovalec v svetovnem pokalu je sedaj v skupni uvrstitvi na 28. mestu in ima pred zadnjo tekmo v Angliji še lepe možnosti za dobro uvrstitev.

Zmage, razočaranja in smrt v himalajski pomladi 1991
Josef Nyka je napisal obsežen pregled letošnjih dogajanj v Himalaji - Visoka ocena za dosežek naših - Prijetno irsko presenečenje
LJUBLJANA - Urednik poljske alpinistične revije Taternik in sodelavec večine najpomembnejših alpinističnih revij z vsega sveta, Jožef Nyka, je že nekaj let tudi eden najpristojnejših kronistov dogajanj v Himalaji. Njegove ocene so kompleksne in realne, tudi zato, ker ima okoli sebe veliko odličnih poznavalcev gorskih masi­vov Azije, tesno pa sodeluje tako z ekspedicijsko kot informacijsko komisijo mednarodne zveze UIAA.
Prvo kompleksnejšo oceno le­tošnje spomladanske himalajske sezone je objavil v bolgarskem časopisu EHO; štirikolonski podlistek, ki so mu dali naslov »Zmaga razočaranja in smrti«, se razteza od prve do zadnje (če­trte) strani.
V uvodu povzema osnovno statistiko: Nepalsko ministrstvo je izdalo dovoljenja 40 odpra­vam iz 20 držav, če upoštevamo še mejne vrhove proti Sikimu in Tibetu, pa njih število naraste že na 52. In le 25 je bilo uspešnih.
Najbolj oblegan je bil spet Everest, od 15 odprav jih je uspelo 9. Čo Oju je obiskalo se­dem odprav in vse so si izbrale Klasično smer (v različnih variantah). Uspelo jih je pet. Na Kangčendzengo sta poskušali dve odpravi in obe uspeli. Enak obisk je imel tudi Daulagiri. Na Manasluju je uspela ena, dve pa sta odnehali. Anapurna in Makalu sta odbila vse poskuse. K vsemu temu pa bi bilo potreb­no (ob manj znanih vrhovih) do­dati še 10-15 odprav, ki so štartale iz Lasse in so si za cilj izbrale Šiša Pangmo.
Zanimiv je njegov pregled ne­doseženih ciljev; kaže si jih za­pomniti, še bo slišati o njih. Francoz M. Batard je že tretjič zaman poskušal opraviti povezavo Everest-Lotse s tem, da bi prespal na Južnem sedlu. Italiljani pod vodstvom Ferarija so načrtovali vzpon prek zahodne stene Makaluja, indijsko-japonska odprava pa prek vzhodne stene Kangčendzenge. Slovenka Marija Frantar je želela biti prva ženska na Kangčendzengi, Wandi Rutkiewicz pa naj bi bil ta vrh sedmi osemtisočak. Močna ukra­jinska odprava je bila v vzhodni steni Manasluja, ki je problem že od leta 1987. Šiniči Hirano pa je s tovariši poskušal v desnem delu vzhodne stene Everesta. Niti eden od teh ambicioznih na­črtov ni bil uresničen, čeprav to ne zanika trditev, da je bila sezona sila zanimiva.
S podnaslovom »Tužnata ra­dost na Slovencite« je na prvo mesto med najpomembnejšimi dejanji postavil dosežke naših: »Nesporno največ v sezoni je do­segla slovenska odprava na Kangčendzengo (vodja Tone Škarja) ...« Sledi seznam vseh vzponov z datumi in imeni, po­sebej pa še podatki o nedokončanem vzponu Furlana in Počkarja v vzhodni steni Vzhod­ne Kumbakarne.
Poseben poudarek je namenil še alpinistom SZ. Poskus vzpona prek V stene Manasluja se je sprevrgel v prvo prečenje vrha, ki ga je na alpski način opravila ukrajinska trojka. In naprej: »Drugi veliki uspeh te sezone pripada sovjetskim alpinistom. Cilj močne odprave iz Kazahstana je bila zahodna stena Daula­girija, po novi smeri... V dveh sunkih se je na vrh povzpelo 10 ljudi. Nova smer je med najzah­tevnejšimi na to goro.«
Sovjetski alpinisti so sicer na­črtovali več odprav v spomla­danski sezoni, toda del so jih preložili na jesen, ko v Himalaji lahko pričakujemo pravo sovjet­sko invazijo.
Kot prijetno presenečenje je omenil prvo samostojno irsko srečanje s Himalajo. M. Murfy se je povzpel na Ama Dablam v solo vzponu, vrh vsega še v slabem vremenu (dosežek pa je plačal s hudimi ozeblinami).
Seveda pa ni šlo brez nesreč. Neugodne vremenske razmere so botrovale številnim ozeblinam. Nove razprave bo verjetno sprožil »primer« Fausto De Stefani. Italijan, ki se je doslej, povzpel že na devet osemtisočakov (v obdobju 1983-90), je od­povedal na višini 8300 m (med poskusom preplezati »Via integrale« - severni greben s Hornbainovim ozebnikom - na vrh Everesta, kar so potem tudi uresničili, o čemer smo že poro­čali) in njegovo reševanje je trajalo kar pet dni.
Smrtnih primerov je bilo spo­mladi v Himalaji osem. Še predobro nam je v spominu nesreča Mariče Frantar in Jožeta Rozmana pod vrhom Kangčendzen­ge. Na drugi strani je 17. maja omahnil Pasang Šerpa iz indijsko-japonske odprave, potem ko je bil že tik pred vrhom. Med sestopom s Čo Oja je umrl 52-letni Nemec Horst Wassmann (vsi ti nesrečni primeri imajo skupni imenovalec - popolna iz­črpanost organizma na veliki višini.) Drugi Nemec, 34-letni Rudiger Lang, ni preživel bivaka pod vrhom Everesta; na enak način kot Batard je želel povezati Everest in Lotse. O drami Južnotirolske trojke na Manasluju pa smo že poročali. Najprej je omahnil Karl Grossrubatscher, nato pa je strela ubila še Friedlija Mutschlechnerja. V bazo se je vrnil le Hans Kammerlander.

FRANCI SAVENC

70 let Zorana Komaca
Izhaja iz generacije, ki jo še ni zajela »športna ihta« v alpinizmu. Tudi s Himalajo se ne more ponašati. Pre­plezal pa je nekaj smeri v Zahodnih Alpah, predvsem pa so redke sloven­ske stene, ki jih Zoran Komac ni okusil v pravem pomenu besede. Vedno dobre volje in z zavidljivo kondicijo še danes pleza v lastno zadovoljstvo. V mlajših letih je plezaril s prenekaterim našim vrhunskim alpinistom.
Zato je še v svojih zrelih letih, pre­plezal večkrat vse težje klasične smeri v Triglavski steni. Čopov steber še s 57 leti, Zajedo v Šitah, Rumeno zajedo v Koglu, Herletovo v Ojstrici in še marsikaj, skupaj nad 400 smeri in blizu 300 zimskih pristopov.
Dandanašnji mu kot soplezalec že deseto leto največkrat dela družbo podpisani. Njegov korak do vstopa v steno je premišljen, ko pa se »spo­prime« s skalo, oživi, kot da mu je nekaj desetletij manj.
Kar nerodno je ob človeku, ki ga pozna vsak drugi mimoidoči, bodisi kot planinca, alpinista ali pa v Big Band orkestru s klarinetom in sakso­fonom. Zoran ima svoj ritem. Na za­četku sezone ogrevanje v Planjavi, Brani, Štruci, potem pa zares. Letos so za nama med drugim Brojanov raz v Stenarju, Nemška s Zimmer-Jahnovim (še lani Dolga Nemška), zaplezala sva se in izplezala v njegovi smeri v steni Cmira in podobno.
Tega sestavka nisem napisal zgolj zaradi Zorana, čeprav upam, da mu bo po godu, napisal sem ga zaradi mlade generacije, ne le alpinistov, za­radi mladih, ki jim iz kakršnih koli razlogov ni bilo (ali še ni) dano, da bi vzljubili gorski svet in stene in zato, da bi v teh za Slovence težkih časih oblikovanja samostojne države, iskali in doživeli v gorah sprostitev in moral­no oporo za svoje delo, da bi se nauči­li vztrajati, kot vztraja »večni mlade­nič«. Če se bo le kdo od mlajših odlo­čil posnemati njegov vzor, bom štel, da je bil moj namen dosežen.

Dr. MILAN NAPRUDNIK

ALPINISTIČNE NOVICE

Miranda Ortar preplezala Preobrazbo
25 m visoka, močno previsna smer v Mišji peči je 2. novembra doživela prvo slovensko ponovitev. Preplezala jo je Miranda Ortar, štiriindvajsetletna plezalka iz Mosta na Soči. Preo­brazba je prva smer v Mišji peči, ki je bila preplezana prosto. Zaradi močne previsnosti je pred nekaj leti postala nekakšna testna smer za vse plezalce. Le malo deklet jo je poskušalo preplezati prvi pa je uspelo Francozinji Corine Labrune med lanskim obiskom Slovenije. S tem dosežkom Miranda Ortar nekako izenačuje rezultat Mari­je Štremfelj, ki je letos preplezala Adrio v Bohinjski Beli. Obe smeri sta namreč ocenjeni z IX/IX + , to pa je tudi najtežje, kar so do danes splezala naša dekleta. Ortarjeva je uspešna tu­di v plezanju na pogled. Na ta način je v Verdu pri Vrhniki zmogla smer Grifon z oceno VIII. Pa še ena novica iz športnega plezanja: Matej Grilc je v Mišji peči ponovil Sonce v očeh (X-).

Prvenstvo Slovenije za mlade plezalce
Tudi domžalski prireditelji plezal­nih tekmovanj so se odločili za organi­zacijo tekme za mlade plezalce. Prvenstvo Slovenije za mlade plezalce bo 30. novembra v Hali komunalnega centra v Domžalah, s pričetkom ob 9. uri. Tekme se lahko udeležijo vsi os­novnošolci, ki poznajo osnove pleza­nja in imajo potrebno plezalno opre­mo. Tekmovalo se bo v treh kategori­jah in po enakih pravilih kot na tek­mah za pokal Slovenije. Prijave spre­jema Silvo Karo, na naslov: Simona Jenka 10, 61230 Domžale do 25. no­vembra, s štartnino (150 SLT) na žiro račun PD Domžale številka: 50120-678-55312.

Dve v steni Spodnjega Rokava
Urban Golob (AO Matica) in Iztok Tomazin (AO Tržič) sta v septembru in oktobru dvakrat obiskala stene Spodnjega Rokava, stene, kamor ple­zalci zaidejo bolj poredko. Najprej sta 22. septembra splezala prvenstveno Krokarjevo smer (VI-/V, 600 m, 5 ur), ki poteka v območju JZ stebra Spodnjega Rokava.
V južni steni sta 5. oktobra splezala še eno novo smer in jo posvetila ne­davno umrli dr. Miri Zaman. Mirina smer je visoka 500 metrov, plezala sta jo 6 ur, ocena težav pa je VI+/V+ Za obe smeri je značilno lepo plezanje v odlični skali.
Teden dni kasneje pa sta prosto ponovila še Golo sonce (VII/V+) v južni steni Skute.

Izpopolnjevalni seminar
Letošnjega izpopolnjevalnega semi­narja za alpinistične inštruktorje, ki je bil v organizaciji podkomisije za vzgo­jo pri KA PZS v Kamniški Bistrici, se je udeležilo 44 članov iz 15 alpinističnih odsekov. V okviru teoretičnih predavanj so predavali Iztok Tomazin o aklimatizaciji, višinski bolezni in novostih v prvi pomoči. Tone Golnar o pedagogiki, Peter Markič o uporabi psihologije v alpinizmu in Bine Mlač o izvedbi alpinistične ture. Med pogovorom o problematiki vzgoje v alpi­nizmu so se dotaknili predloga o novi kategorizaciji vodnikov v okviru PZS, centralnih izpitov za sprejem med al­piniste in novih tem pri izpitih za Al. Pri izvedbi praktičnega dela jim je sicer nagajalo slabo vreme, vendar so kljub temu prikazali trening varovanja z avtomobilom, varovanje in reševa­nje padlega soplezalca, improvizacijo vlek s smučmi in nekaj praktičnih nasvetov pri izvedbi ledeniškega tečaja.

T.Č.

Ob rumenem stolpu
Franc Knez se je z Maticem Joštom v začetku meseca za dva dni preselil pod južno steno Planjave. V njenem skrajno levem delu sta 2. septembra preplezala smer Bolečina, ki vodi ob značilnem rumenem stolpu; ocena VII+ , 250 m. Naslednji dan pa sta preplezala še Grapo ob rumenem stol­pu, seveda prav tako prvenstveno smer. ki sta jo ocenila s VI+ , 400 m. Knez je za to smer posebej poudaril, da je skala (za grapo) naravnost odlič­na. Bilo pa je že precej mrzlo in v senčnih predelih sta se morala »boriti že z ledenimi svečami in podobno nadlogo«.

F. S.

Katalog knjižnice SAC
Švicarski alpinistični klub ima eno najpomembnejših planinskih knjižnic in od nedavno tudi izjemen katalog njenih polic. Kakšno delo je Katalog der Zentralbibliothek des SAC, naj­lepše ilustrira podatek, da knjiga (for­mat 21 cm x 29,5 cm) tehta kar dva kilograma. Pripravi jo je Johann Georg Kohl in ima 622 strani.

Kelseyev vodnik tretjič
Tudi pri nas dobro znani svetovni planinski vodnik »Climbers and Hikers Guide to the Worlds Mountains« Michaela R. Kelseya je doživel že tretjo izdajo. Ima kar 928 strani, za to kar nudi, pa pravzaprav niti ni draga, stane 19,95 USD (založba Kelsey Publishing, 456, E, 100 N., Provo, UTAH 84606, USA). V vodniku je obdelanih kar 447 vrhov, gora oziro­ma gorskih območij, od Everesta, do Gibraltarske skale. Je tudi bogato ilu­striran, ima vrsto preglednih kart in shematskih prikazov... Za nekoga, ki ga ne zanimajo le domače gore, temveč si želi z gorniškimi cilji po svetu, je to skorajda že enciklopedija, po urejenosti in vsebini.

F. S.

Pavle Kozjek v Domu španskih borcev
LJUBLJANA -Znani alpinist in poznavalec južnoameriških gora Pavle Kozjek bo predaval v sredo. 13. t. m., v Domu španskih borcev. Predstavil bo (in z diapozitivi in glasbo obogatil) gorovja v Argentini, Čilu in Peruju. Začetek predavanja bo ob 20. uri, vstopnice pa bodo na voljo pri bla­gajni.