Jutro (1932): Koprivnik, 5. avgusta.
Mnogo se piše v novinah o naših gorenjskih letoviščih, predvsem o Bledu, Bohinju, Kranjski Gori in Mojstrani, zelo malo, ali nič pa čitamo iz ostalih krajev, ki so z Bledom, Bohinjem in Mojstrano v posredni zvezi. Radi priznavamo prvenstvo med letovišči našemu divnemu Bledu, ki nudi res luksus, udobnost in zabavo, precej drugačno življenje pa je v Kranjski gori, Mojstrani im Bohinju, kamor vlečejo tujce v prvi vrsti zdravo gorsko podnebje in romantična pogorja z divjimi soteskami, kjer najdejo sveži zrak in mir.
Neposredno zvezo med Bledom in Bohinjem tvori visoka gorska planota Pokljuka, v katere predgorju ležita idilični planinski vasici Koprivnik in Gorjuša, s krasnimi in prostranimi senožetmi in nepredirnimi gozdovi, ki segajo v osrčje triglavskega pogorja.
Izstopiš na postaji Nomenju, zadnji pred Bohinjsko Bistrico. Hodiš kako poldrugo uro, po precej dobro urejenih potih, nakar se pred teboj odpre velika planinska ravan. ob katere robovih se skrivajo številne hiše, ki tvorijo idilično planinsko vas Koprivnik. Kamor pogledaš, povsod vidiš, da je zadnji košček zemlje skrbno obdelan. Ravnina ni naseljena, pač pa so vsi obronki gričev posejani z belimi kmetskimi hišami, ki se skrivajo med holmci in drevjem, sredi med njimi pa de lična cerkvica, v kateri je pred 120 leti maševal Valentin Vodnik.
Vsa ta prelepa vasica je podobna ptičjemu gnezdu, katerega prej me vidiš, preden ne prideš na vrh. V poletnih mesecih vlada v vasi sami precejšnje mrtvilo. Doma so ostale le starejše žene, ki kuhajo kosilo, krmijo živimo in belijo platno, razgrnjeno skoraj pred sleherno hišo. Zato pa je mnogo več življenja na planinah, ki se daleč naokrog razprostirajo in segajo proti triglavskemu pogorju. Tu vidiš kako marljivo kmetsko ljudstvo opravlja svoja dela. Fantje in možje z zavihanimi rokavi kosijo od jutra do večera, med njimi pa so brhka dekleta, ki grabijo seno in ga spravljajo na kupe. Tu na zelenih tratah ne slišiš tarnanja o slabih časih, o krizi, lakoti in brezposelnosti, tu čuješ le smeh, petje in vrisk. Tu je nešteto planinskih stanov, ki predstavljajo brezkončno planinsko vas. Okoli njih so zvečer zbrani možje, fantje in dekleta, srečni in zadovoljni po izvršenem delu.
V ta planinski raj radi prihajajo letoviščarji z Bleda in Bohinja, ki hodijo preko teh planin z Bleda v Bohinj ali obratno. Ne morejo se načuditi krasoti gorske pokrajin, ki jo tvorijo brezkončne senožeti in ogromni smrekovi gozdovi, v katerih se lahko izgubiš, če jih nisi vajen. Krasni so ti tereni za letovanje; vse je tu: dobra voda, gorski hlad, prijetem vonj gozdov in edinstveni razgledi na Triglavsko pogorje z Ogorelka in Grajske planine. Tu si lahko 14 dni na počitnicah, pa lahko napraviš vsak dan izlet v drugo smer, a vendar hodiš vedno skoraj le po ravnini. Tu so seveda tudi najlepši tereni za zimski šport, tu so dani najboljši pogoji za razmah našega turizma in hotelske industrije.
Toda naš kmet je skromen. On živi v sreči in zadovoljstvu, če preživlja sebe in družino iz dneva v dan v svoji skromni vasici. Ko je izvršeno delo na planini, se vrnejo fantje, možje in dekleta spet domov, da pospravijo poljske pridelke pod streho. Moški kosijo tu že otavo, žene in dekleta pa režejo bujno žitno klasje v snope in jih postavljajo v piramide, ki se vrste druga za drugo. Tam je spet nebroj kozolcev polnih zlatega žitnega zrna
Prelep je Koprivnik s svojo pristno planinsko idilo. »Ima vse pogoje za razvoj v planinsko letovišče, ki bi vezalo Bled z Bohinjem. Zlasti lepo je tu zvečer, ko tone sonce daleč gori za Triglavskim pogorjem, ko zadoni iz cerkvice Zdrava Marija ter se pogrezava narava v mrak in ko v tiho poletno moč zazveni na vasi pesem: »Ko so fantje proti vasi šli ...« Nepozabne so take ure lepih poletnih večerov v prijazni vasici pod Triglavom.
Jutro, 7. avgust 1932