Delo, Šport: ... Lenarčičeva Zgornja Savinjska vnovič odlična monografija

Poudarek na barvnih fotografijah - Ob slovenskem še angleški in nemški tekst — V knjigi ne manjkajo tudi strokovna dopolnila
LJUBLJANA - Najnovejšo planinsko monografijo je mogoče spoznati po čudovitem barvnem ovitku zjasnim napisom Zgornja Savinjska dolina in imeni avtorjev. Poudarek pa je na fotografijah, katerih avtor je Matevž Lenarčič, ki je napisal tudi podpise k njim. Uvodnik je prispeval dr. Anton Žunter, Aleksander Videčnik pa je opisal Zgornjo Savinjsko dolino skozi njene ljudi med preteklostjo in sedanjostjo. Kratko študijo o krajini in zgradbah, nastanku in razvoju, je pripravil dr. Anton Ramovš. Nekaj o flori in vegetaciji doline je izpod peresa dr. Ljerke Godici. Jože Svetličič pa nam predstavlja živalski svet.
»Knjiga je ljubezniv zapis o ljudeh, ki jim je Bog darežljivo odmeril življenjske možnosti. Obdaril jih je z bogatimi polji v nižinah in obsežnimi gozdovi v višjih legah, oboje pa zaokrožil z eno samo potezo drznega arhitekta — z vencem divjih in težko prehodnih gora, kot da bi svojemu stvarjenju želel dodati nek globlji smisel in pomen«, je v uvodu zapisal domačin dr. Žunter. »Pred nami je čudovita knjiga o prelepi dolini in srčnih ljudeh. V bralcu, ki tega sveta ne pozna, bo gotovo vzbudila zanimanje in občudovanje, tisti pa, ki je Zgornjo Savinjsko dolino že obiskal, se bo z nostalgijo sprehodil po spominih in si zaželel ponovno snidenje z njo.«
Pa še nekaj: tudi kdor to dolino pozna, jo bo s to knjigo in Lenarčičevimi fotografijami vedno znova odkrival. Avtor namreč velik del pokrajine prikazuje v drugačni luči in drugačnih kompozicijah, kot smo jih bili vajeni doslej. Celo na posnetkih, za katere se nam na prvi pogled zdi, da smo jih nekje že videli, je kaj značilnega zanj. In nekateri podpisi so že del pripovedi o dolini in ljudeh v njej.
In ne na koncu pesmi Jožeta Vršnika - Robana, ki jih je dal na razpolago Etnografski inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Oktober, Slovo iz kota 1954 ter Pastir. Ilustrativne so tudi reprodukcije starih litografij, ki jih je prispeval Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Celju.
O ljudeh, o tem, kaj je znanega o njihovem življenju po 12. stoletju, ko je Zgornja Savinjska dolina prešla iz posesti družine Chageri na oglejskega patriarha, piše Aleksander Videčnik. Tudi o spravilu in predelavi lesa, pa splavarjenju, »furanju« in drugih opravilih, s katerimi so se preživljali.
Sorazmerno obsežen je zapis dr. Antona Ramovša »Krajina, zgradba, nastanek in razvoj«. O delitvi Zgornje Savinjske doline, o njeni geologiji in spremembah, pa o posameznih območjih in »objektih«, od južnih Karavank in Olševe, do Logarske doline.
Pisanje dr. Ljerke Godici je deloma »urejeno« po območjih, deloma po združbah. Poudarek pa je na travnikih in gozdovih, čeprav tudi pregleda redkosti in endemitov ne manjka. Podobno je z živalskim svetom, ki ga je predstavil Jože Svetličič. Od življenja v gozdu in nad gozdno mejo, do tistega v vodotokih in ob njih. Pisano je, bolj, kot si navadno mislimo. Čisto na koncu pa so še povzetki v angleškem in nemškem jeziku teh tekstov (podpisi so trojezični ves čas) ter kratka predstavitev avtorjev.

Za konec je prav, da povemo še založnika. To je mlado podjetje EPSI, ekološko propagandno fotografsko športni inženiring, d. o. o., Novi dom 26a, 61420 Trbovlje, 0601/22-630, kjer je mogoče edicijo tudi naročiti. Cena v prednaročilu je bila 590, do 31. decembra je 600, po novem letu pa bo 790 din.

FRANCI SAVENC

 

ALPINISTIČNE NOVICE

Wandini načrti
Wanda Rutkiewicz se je 16. julija letos povzpela na šesti osemtisočak, 8068 m visoki Gašerbrum 1 v Karakorumu. Bil je to lep uspeh male, dvočlanske
(povsem ženske) odprave, brez višinskih nosačev in Wanda se je dokončno odločila, da se povzpne še na preostalih osem. Že februarja bo poskušala priti na Anapurno in spomladi še na Kangčendzengo (najverjetneje celo z našo odpravo, v kateri bo tudi naša Mariča Frantar; vrh še nima ženskega pristopa!)

Nataša Stritih in Tadej Slabe prvaka
Pravijo, da v škofjeloško športno dvorano Poden še noben dogodek ni privabil toliko ljudi kot prvo odprto prvenstvo Slovenije v športnem plezanju. Tekmovanja se je udeležilo pet plezalk in 29 plezalcev iz Slovenije, Hrvaške, Italije in Avstrije, pomerili pa so se v atraktivni, 13,5 m visoki in 5 m široki umetni steni s skoraj pet-metrsko streho.
Največ gledalcev je sicer privabil finale, tekmovanja pa so trajala ves dan. Dopoldanski finale tekmovalcev, ki niso bili izbrani v finalno skupino, se je končal z zanimivimi izidi. V smeri z oceno IX-/IX je prepričljivo zmagal Srečo Rehberger, ki je tekmoval prvič. Kot edini ta dan je steno preplezal do vrha, v finalu pa ni imel sreče in je zdrsnil že takoj na začetku smeri. Tudi Matej Mejovšek je plezal odlično - dosegel je rob strehe, Luka Zaplotnik pa jo je zmogel do sredine. Tretjina plezalcev je izpadla že takoj na začetku smeri, vzrok za to pa je bil verjetno malo pretežak vstop in neogretost plezalcev. V finale se je poleg že izbranih sedmih tekmovalcev uvrstilo še devet najboljših polfinalistov.
Med tekmama članov je podjetje Montana iz Škofje Loke priredilo prvenstvo gorenjskih osnovnošolcev. Po predhodnih tekmovanjih v posameznih občinah, ki se jih je udeležila množica mladih, so bili v ekipe izbrani po trije tekmovalci. Ekipo občine so tako sestavljali plezalci različnih starostnih skupin, za rezultat pa so se seštevale njihove dosežene višine. Osnovnošolci so plezali varovani od zgoraj in dokazali, da odlično obvladajo gibanje v vertikali. Najboljši rezultat med učenci nižjih razredov so dosegli kar štirje izmed šestih tekmovalcev. Med njimi je bila tudi Blažka Klemenčič iz Škofje Loke, edina deklica, ki je splezala tako visoko. V drugi skupini (5. in 6. razred) so bili sami fantje, najbolje pa se je odrezal Sašo Prešeren iz Radovljice. Vrh smeri sta dosegla le dva plezalca iz naj starejše skupine (7. in 8. razred): Gorazd Križnar iz Tržiča in Anže Šanca iz Radovljice. Pohvalo zasluži tudi Martina Čufar iz Jesenic, ki se je enakovredno kosala s fanti in zasedla tretje mesto.
Ekipno so zmagali Radovljičani pred Tržičani in Jeseničani (Ï). Sledijo: Škofja Loka, Jesenice II in Kranj, izven konkurence pa so z nepopolno ekipo tekmovali tudi žirovski osnovnošolci.
Finale odprtega prvenstva Slovenije so začela dekleta. Pet se jih je pomerilo v smeri z oceno VIII+ , ki je potekala po navpični plošči, prek manjše strešice do roba velike pa po njej proti vrhu. Roba večje strehe ni dosegla nobena iz enega samega razloga. Prav vse so po besedah postavljalca smeri Toma Česna zgrešile pravo kombinacijo oprimkov. Tako jim je prehitro zmanjkalo moči in vseh pet se je zvrstilo v enem metru. Slovenska prvakinja je postala Nataša Stritih (AO Tržič), 2. je bila Damjana Hudolin (PK Škofja Loka), 3. Miranda Ortar (AO Tolmin), 4. Slavica Stojakovič (AO Velebit), 5. Romana Tomšič (AO Novo mesto).
Moška smer je že na pogled dala slutiti svojo oceno (IX+). Stena je bila namreč zelo redko posejana z oprimki. Najboljši — Tadej Slabe je po velikih težavah v spodnjem delu z lahkoto opravil s petmetrsko streho in dosegel njen rob, tam pa mu je zmanjkalo moči. Drugouvrščeni, Italijan Arci Vernerin je za Slabetom zaostal pol metra. Luka Zaplotnik kot tretji pa je le za 17 cm presegel četrto uvrščenega Židana. Najboljši tekmovalec iz Avstrije - Mack Valentin je zasedel šesto mesto. Prvak Slovenije za letošnje leto je tako postal Tadej Slabe (AO Matica), 2. Luka Zaplotnik (AO Kranj), 3. Stanko Židan (AO Matica), 4. Aleš Jenstrle (PK Škofja Loka) 5. Matej Mejovšek (Šaleški AO).

NUŠA ROMIH

Svetloba višin 1991
Planinska zveza Slovenije je tudi letos pripravila dvoje atraktivnih stenskih koledarjev; s posnetki gora seveda. Že prvi natis je bil velik in večina je bila prepričana, da bo nekaj koledarjev celo ostalo. V resnici je bilo potrebno koledar »Kjer tišina šepeta« z motivi iz naših gora še dötisniti, kljub temu pa ga že nekaj časa ni na voljo.
Na zalogi pa je še nekaj »odpravarskega« koledarja z naslovom Svetloba višin 1991. Na njem so čudoviti posnetki najbolj znanih tujih gora, od Čogolise v Karakorumu, vrha, na katerem se je ponesrečil Herman Buhi, do Šiša Pangme (8046 m) v Tibetu, v katere ostenju je Slovenski steber, Kinabaluja na Borneu, Jungfrau v bernskih Alpah idr.
Koledarje, ki so tudi primerno novoletno darilo, je mogoče kupiti v ekonomatu PZS (312-553), na Dvoržakovi 9 v Ljubljani po ceni 50 din; za večje nakupe (nad 20 izvodov) pa je 20 odstotkov po¬pusta.

Slaba propaganda za športno plezanje
V soboto, 22. decembra je bila v organizaciji PD LJ Matica tekma najboljših športnih plezalcev. V telovadnici osnovne šole Nove Jarše se je zbralo kar nekaj ljubiteljev športnega plezanja, a na žalost še zdaleč ne toliko, kot bi jih takšna prireditev pravzaprav zaslužila.
Najprej so se pomerili veterani, stari nad 40 let in prav veselje je bilo pogledati stare mačke, ki kot za šalo zmagujejo previse. Edini, ki je smer preplezal do vrha, je bil Marjan Mafreda - Marjon, ki še vedno veliko pleza, zadnje čase pa mu je v največje veselje letanje s padalom. Za njim so se zvrstili: Janez Golob, Zoran Bešlin, Milenko Armevšek-Prle, Stane Balek-Šrauf, Borut Slapernik-Pretepač in Boris Kofol.
Sledil je dolg premor za postavitev ženske smeri. Po nastopu vseh šestih deklet je bilo jasno, da smer ni bila dobro postavljena. Takorekoč vse so dosegle isto točko, le dve od njih sta s skokom dosegli oprimek višje. Tako je Ortarjevo in Stritihovo čakal še superfinale. Posebne ženske superfinalne smeri ni bilo, zato sta se pomerili v moški smeri. Ortarjeva je bila za malenkost boljša, tako da je končni vrsti red naslednji: 1. Miranda Ortar,2. Nataša Stritih, 3. Slavica Stojakovič, Jelka Tajnik in Damjana Klemenčič, 6. Renata Tomič.Tekmovanje fantov se je vleklo predvsem zaradi počasnega čiščenja oprimkov in zaradi dolgega ogledovanja smeri. V strehi je bila, podobno kot pri ženskah, pretežka postavitev oprimkov in spet sta dva najboljša dosegla isto točko.
Za končni vrsti red se superfinalista zaradi nesrečnih okoliščin nista borila. Vrstni red pa je: 1. Tadej Slabe in Arci Vernerin, 3. Bojan Leskovšek, Matej Mejovšek in Igor Jamnikar, 6. Stanko Židan, 7. Luka Zaplotnik, 8. Rok Žakelj , 9. Dragan Todorovič, 10. Dorian Šuc.
Tekma je bila resnično slaba propaganda za športno plezanje. Kdo je kriv za to, bi težko rekli. Glavni organizator je namreč ves čas sedel v izolacijski coni, ker je tekmoval (a to se v zgodovini naših tekem ni zgodilo prvič). Marsikaj bi lahko rekli tudi o ozvočenju, pa o postavitvi smeri. Upajmo, da bo drugič bolje.

NUŠA ROMIH

Umetna stena tudi na Jesenicah
Ob otvoritvi novih prostorov OŠ s prilagojenim programom Polde Stražišar Jesenice so v jeseniški občini v petek dobili tudi prvo umetno steno za športno plezanje. Manjša telovadnica ima namreč tudi betonsko steno z oprimki, ki so jo s pomočjo Železarne in šole uredili člani alpinističnega odseka PD Jesenice. Ob predstavitvi stene sta sodelovala tudi Silvo Karo in Srečo Rehberger.
Najvišja točka stene je 9,5 m visoko, kljub temu pa ima veliko plezalno površino. Oprimke je moč poljubno menjati in obračati, steno pa nameravajo še dodatno opremiti. Tako bo moč sestaviti različne smeri. Medtem ko za mednarodna tekmovanja ne ustreza, je primerna za turnirje oziroma tekme na republiški ravni. Na Jesenicah pričakujejo, da bo zaradi stene delo v AO mnogo bolj zaživelo, sicer pa imajo letos v alpinistični šoli kar 13 tečajnikov. V prihodnje bodo prirejali tudi šolo športnega plezanja.

VLASTA FELC

Tudi drugi odseki v Loki
Člani PK Škofja Loka sporočajo, da bo za plezalce iz drugih odsekov njihova umetna stena od 7. 1. prihodnjega leta odprta vsak ponedeljek in četrtek od 14. -15.30 ure. Vstopnina je 50 din.

Novice iz Zagreba
V drugi polovici novembra je B. Čujič v Libojah ponovil smer Levitacija (IX/IX+), D. Vlatkovič pa Srebrno streho (7b), nato pa je večja skupina plezalcev obiskala italijanski plezalni center Braulins. Nad ureditvijo centra so bili razočarani, smeri so težke, prezkusili pa so se le v dveh. Čujič je plezal tudi v Lijaku pri Novici Gorici. Na pogled mu je uspela, Minotaura (VlIl). Zagrebčani so letos poleg tekme Art Rock izpeljali tudi prvenstvo Zagreba, organizirali pa so tudi športno plezalno šolo, ki sta jo vodila Gujič in Slavica Stojakovič. Šolo je obiskovalo 11 tečajnikov, obiskovali pa so tudi slovenska plezalna centra Liboje in Osp. Za naslednje leto načrtujejo organizacijo prvenstva Hrvaške, v marcu ali aprilu pa spet Art Rock..

N. R.

Festivalske nagrade za alpiniste
Mednarodna žirija 13. festivala športnih in turističnih filmov, ki je bil od 10. do 14. decembra v Novi Gorici (v žiriji je bil tudi alpinist Viki Grošelj), je pregledala in ocenila 33 filmov iz 16 držav, ki so se uvrstili v tekmovalni program letošnjega festivala. Srebrni Triglav, po vrednosti drugo festivalsko nagrado, je prisodila jugoslovanskemu filmu »Cerro Torre - južna stena« režiserja Boštjana Korbarja v produkciji Silva Kara in TV Slovenije iz Ljubljane. V obrazložitvi je zapisano, da so »pri tem filmu avtorji tudi sami športniki. V težavnih razmerah so s profesionalno zavzetostjo in mirnostjo realizirali film in dvignili gledalca v svet svojih vrhunskih dosežkov. Filmu dajejo še poseben čar avtentični, mojstrski posnetki, ki so nastali v steni in ga s tem dvigujejo nad druge športne filme.« Zlati Triglav, veliko nagrado festivala, je žirija prisodila avstrijskemu turističnemu filmu »Vienna Winter Love«. »Corro Torre« je bil edini gorniški film, ki je na tem festivalu dobil kakršnokoli nagrado.
V okviru festivala športnih in turističnih filmov, ki je bienalna prireditev in ki so ga letos prenesli iz Kranja v Novo Gorico, že nekaj let podeljujejo tudi Nejčeve nagrade za najboljšo gorniško knjigo, izdano pri nas med dvema festivaloma, in za najboljši planinski alpinistični spis. Nejčevo nagrado, imenovano po pokojnem kranjskem alpinistu Nejcu Zaplotniku, je letos dobil Marjan Manfreda za knjigo »Ledeno srce« (knjiga je izšla letos v Prešernovi družbi). Nejčevo nagrado za planinski spis pa je dobi Peter Čižmek za dva prispevka, objavljena v Planiškem vestniku.

N. R.

Sij gora je po 650 din
Pred tednom dni je bilo objavljeno, da ima naj novejša knjiga v založbi Franceta Steleta naslov Sij gora ceno 530 din. Toda žal je bila to le cena za večje kupce in v prednaročilu. V knjigarnah (ali direktno pri založniku, F. Stele, Gora 2, 61218 Komenda) jo je mogoče kupiti le po (enotni) ceni 650 din. Pa je delo alpinista-fotografa Pe-tra Janežiča, v kateremu je tekst prspeval dr. Matjaž Kmecel, vredno tudi tega denarja.
Drugo dopolnilo se nanaša na besedico »najnovejša«. Najnovejša knjiga iz te založbe namreč že od dneva objave članka ni več Sij gora temveč Večne lipe. Ta pa je povsem nekaj drugega in je uglašena na »današnji trenutek«, njena recenzija pa spada na kako drugo stran.

Smučanje malo drugače
Mladinska komisija PZS prireja med 9. in 16. februarjem 1991 teden turne smuke na Komni. Program obeta organizirane lažje in težje turne smuke ter visokogorske ture, pa tudi učenje osnov turnega smučanja, seznanitev v osnovami zimske alpinistke ... teden dni vsestranske rekreacije v visokogorju torej. Bivanje je rezervirano na Planini na kraju, kjer bodo udeleženci deležni popolne sedemdnevne oskrbe. Za to in strokovno vodstvo, pa bodo morali plačati le 1500 din. Za akcijo je še nekaj prostih mest (informacije na (061) 312-533).

Na Prehodavcih najprijetnejše
Decembrski Planinski vestnik o akciji »Iščemo najprijetnejše planinske koče« — Podrobnejša predstavitev odprave Alpe-Adria
LJUBLJANA — Kot je navada, naše osrednje planinsko glasilo ob odmevnejših himalajskih vzponih naših alpinistov, tak uspeh (največkrat kar v uvodu) tudi podrobneje predstavi. Tokrat lahko preberemo zapis o zmagoviti odpravi Alpe-Adria na naj višji vrh sveta, Mount Everest. Uspešni so bili: Marija Šremfelj, ki je tako dosegla »streho sveta« kot prava Slovenka; njen mož Andrej (že drugič) in Janez Jeglič. Zakonca Štremfelj sta hkrati tudi prvi zakonski par, ki je dosegel naj višji vrh na Svetu.
»Najprijetnejše letošnje planinsko domovanje je bila Zasavska koča na Prehodavcih, ki jo upravlja PD Radeče ...« Tak je rezultat letošnje akcije, ki jo je spremljal Nedeljski dnevnik (pobudo zanjo je dala PZS) in jo v zadnji letošnji številki povzema PV. To je prvo takšno tekmovanje za najbolj urejeno in prijazno planinsko domovanje pri nas. Koristno pa bi bilo to akcijo še izpopolniti, na primer s kakšnimi nenajavljenimi in neznanimi »inšpektorji«, ki bi predlagalo oceno za planinsko postojanke in njihove oskrbnike. Pobudnik akcije se priporoča za dodatne predloge, da bi akcijo čim uspešneje nadaljevali.
Opozoriti je treba na še eno zamisel, ki jo v tej številki predstavlja Vestnik. Takole piše v uredniškem komentarju: »V krogih planinske organizacije obstaja predlog, da bo moral že v bližnji prihodnosti stroške reševanja v gorah sam plačevati tisti, ki bo šel na gorsko turo neprimerno opremljen, telesno in duševno nepripravljen s tem povzročil nesrečo. Predlog je na prvi pogled sicer precej neprijeten in za nekatere do neke meje precej nehuman, toda na žalost je v ljudeh še premalo razvita zavest o poznavanju sposobnosti, tako da je z nepremišljenimi dejanji ogrožajo življenje sebi in drugim.
Vestniku gre zahvala, da veliko pozornost posveča ohranjanju gorske, narave, saj praktično ni številke, v kateri ne bi dobršen del prostora namenil strokovnim ekološkim člankom. Tokrat velja posebej omeniti prispevek Igorja Maherja, ki tudi sicer s svojimi pogostimi zapisi v PV prispeva k naravovarstvenem osveščanju planincev. Avtor (ki je hkrati tudi novi predsednik komisije za varstvo gorske narave pri PZS) tokrat namenja svoje razmišljanje o škodljivemu vplivu množičnega turnega smučanja na občutljivo ekološko ravnotežje v naših gorah. Med drugim tudi izvemo, da so bila za najlepša gorska območja v naših Julijcih in Kamniških (Triglavsko pogorje, Velo polje, Komno, Krn, Kanin, Vršič, Korošico, Jezersko) predvidena obsežna zimskošportna turistična središča, vendar je le zmagal razum in teh načrtov niso uresničili. V nadaljevanju navede nekaj škodljivih posledic turne smuke na favno in floro; npr. mehanske poškodbe na travni ruši, grmičevju in mladem drevju, vdor v bivalno okolje nekaterih gorskih živali in s tem podiranje njihovega bioritma ... Morda se komu ko razmišljanje zdi »malenkostno« toda spričo množičnega vdiranja ljubiteljev bele opojnosti v neokrnjeno naravo, postajajo te »malenkosti« iz dneva v dar bolj žgoče.
»Skupaj se moramo zavzemati za to, da se posegi turističnega gospodarstva v ta prostor čimbolj omejijo. Tud turizem bi moral spoznati prednosti ki ji nudijo ohranjene naravne danosti. Povsem jasno je, da razvoja ne moremo in ne želimo zaustaviti; potrebno je le prisluhniti potrebam i željam zainteresiranih in prizadetih, končuje Maher svoje razmišljanje.

MATEJ ŠURC

Zavriskaj in zapoj
Te dni bo izšla popravljena in do polnjena »planinska pesmarica« V njej bodo besedila kar 300 planinskih pesmi, oziroma pesmi, ki se naj več pojejo v planinskih postojankah Za ljubitelje petja, torej kot nalašč.
Pesmarico, ki ima naslov zavriska in zapoj je uredil in za tisk priprav France Malešič, v ekonomatu PZ (Dvoržakova 9, Ljubljana, 312-553) pa bo naprodaj že pred novim letom.

Odprave iz Tibeta neuspešne ( SR /12-90, dopisano s svičnikom )
Pomembno dejanje je opravila velika sovjetska odprava z najbolj direktno in najtežjo smerjo v južni steni Lotseja - Šest taborov.
LJUBLJANA — V jesenski sezoni je bilo v nepalski Himalaji 81 alpinisitičnih odprav z nepalske strani in 8 s tibetanske. Najbolj so oblegali Everest in večina od devetih odprav iz Nepala je bila uspešna, a nobena od treh iz Tibeta. Očitno je jesen premrzla, pa tudi »šerp tam ni toliko na voljo«, je komentirala katmandujska kronistka Elisabeth Hawley.
Zares pomembno dejanje je opravila velika sovjetska odprava z najbolj direktno in najtežjo smerjo v južni steni Lotseja. Bazni tabor so postavili 9. septembra, vrh pa sta 16. oktobra dosegla Beršov in Karatajev v zelo slabih razmerah. Odprava je bila klasična s 6 višinskimi tabori in bivakom. Do skalnega skoka »daljnogled« (6000 m) so sledili Jugoslovanski smeri 1981, nato pa so se usmerili v izrazito skalno zajedo med velikim previsom na levi in južnim razom na desni, višje zgoraj pa so se držali raza, ki pelje naravnost na glavni vrh. Tehnične težave so bile izredne, skala razmeroma nezanesljiva, vreme zadnjih 10 dni izrazito slabo. Napeli so 4 km vrvi. Drugi poskus 19. oktobra ni uspel, odnehali so le 4 raztežaje pod vrhom, kajti vreme se je dokončno poslabšalo. Obe vršni navezi sta se vrnili s poškodbami zaradi mraza. To je doslej najtežja smer na kak osemtisočak in obenem najlepša mogoča linija v južni steni Lotseja. Vendar je v Lotseju prvi uspel Česen in njegova smer bo zgodovinski mejnik pri plezanju najtežjih himalajskih sten.
Z južne strani se je Lotseja lotila tudi francoska naveza Cristophe Proffit in Pierre Beghin. Vstopila sta 6. oktobra v vpadnico velikega kuloarja med Lotsejem in Lotse Šarom, 9. 10. pa zavila levo k razu, vendar pred ruskim taborom 5 (7350 m) obrnila, ker nista hotela v njihovo opremljeno smer. Drugič sta vstopila 16. oktobra in 19. oktobra odnehala nekaj višje, le precej bolj desno. Zaradi strašnega vetra in plazov sta se nadaljnim poskusom odpovedala.

Čo Oju (8201 m)
Na čisti alpski način je v dneh od 19. do 21. septembra 2500 m visoko zahodno steno Čo Oja prva preplezala mednarodna naveza treh znanih alpinistov. Odpravico je vodil in vse do 8150 m plezal naprej Poljak Wojciech Kurtyjka, z njim sta bila še Švicar Erhard Loretan ter švicarsko kanadski državljan Jean Troillet. Tako je bila preplezana ena zadnjih sten osemtisočakov. Mi smo jo imeli že dolgo v načrtu, leta 1988 naj bi preplezali severno in zahodno steno, vendar se je Česen že pripravljal na težjo Kumbakarno in se je odpravi tik pred odhodom odpovedal. Robasova odprava je prva preplezala severno steno, zahodna pa je še naprej ostala brez smeri — do te jeseni. Stena je zelo strma, večina smeri poteka v območju centralnega kuloarja, pa tudi zgoraj je kombinacija ledu in dobre skale omogočila prosto plezanje. Vreme so imeli lepo, brez vetra, objektivnih nevarnosti ni bilo. Stena je bila takšna, kakršno smo predvidevali tudi mi: težka, a še bolj lepa.
Teden dni pozneje sta Loretan in Troillet na enak način preplezala še četrto smer v JZ steni Šiše Pangme: levi kuloar.

Zima 90/91
Med 11 odpravami, ki poskušajo z zimskimi vzponi na himalajske vrhove, je imela največji cilj zagrebška odprava Darka Berljaka, oziroma v njenem okviru Slavko Svetičič, ki je nameraval sam preplezati novo, najbolj direktno smer v zahodni steni Anapurne. Te dni pa smo zvedeli, da je zagrebška odprava dosegla največjo višino 6.500 m, nato pa obrnila in se bo 2. januarja že vrnila domov.

Leto 1991
Ko slovenski alpinisti govorimo, da smo v svetovnem vrhu, se to sliši zelo statično, kot enkrat za vselej. Vendar je že iz prej naštetih primerov vidno, kako usodne so lahko že majhne časovne razlike, kakšen velik vpliv imajo opustitve, prestavitve in pravočasne odločitve na tisto, kar pozneje ocenjujemo kot večji ali manjši uspeh. Naj se zgodi karkoli, svet in čas se neusmiljeno vrtita naprej. Niti ene zamujene sekunde, kaj šele priložnosti, ni mogoče nadomestiti.
V Katmanduju smo dokončno potrdili štiri odprave in za prvo plačali tudi takso. Pri spomladanski odpravi na Kangčendzengo ( 8586 m ) ne gre le za vzpon na tretjo najvišjo goro sveta, pač pa tudi za prvi vzpon po južnem razu na njen južni vrh, prvi ženski vzpon na glavni vrh, za prvi vzpon po vzhodni steni Kumbakarne (Džamija) in za prvi vzpon na njen vzhodni vrh. Kangčendzenga tudi še manjka pri Grošljevi akciji 8000 + . Ker gre za glavno slovensko odpravo prihodnjega leta, bomo objavili poseben natečaj za opremljanje in podporo te pomembne, a drage akcije.
Tomo Česen ima prijavljen solo vzpon v zahodni steni Anapurne za pomlad 91.
Tretja je odprava AO Šmarna gora, ki se bo jeseni 1991 poskusila z južnim razom Čo Oju. Ta še ni preplezan, ker se prav v zgornjem delu dvigne v navpičen skalni steber.
Kot četrti je prijavljen vzpon Pavleta Kozjeka, ki namerava sam in pozimi preplezati direktno smer v južni steni Daulagirijà. Desno poteka Slovenska smer 1981, levo nekaj poznejša poljska, srednji del pa je še brez. Uspel bo lahko le, kdor bo vrhunsko pripravljen ter bo imel ugodne snežne razmere in precej sreče.
V Tibetu bo jeseni 91 žepna odpravica pod vodstvom Andreja Štremflja poskusila prvi vzpon na Menlungtse.

TONE ŠKARJA

»Zgornje savinjska dolina« ( in njena angleščina ) ( SR 3/1-91, dopisano s svinčnikom)
Pričakujem, da se bo na »Zgornjo Savinjsko dolino« {avtor Matevž Lenarčič et al., predstavljena tudi v Delu, 24. 12. 1990 na str. 16) z vseh strani usul plaz pohval, ki se bodo zgostile v en sam občudujoč in hvaležen vzklik: »Fantastično!« Knjiga je zares čudovita v vseh pogledih — razen v enem: v svoji angleščini. Ta je do kraja zavržena. Nanjo se bo, žal, usul plaz obtožb, ki se bodo na koncu zgostile v en sam usodni odklonilni vzklik: »Pošastno!«

Kako je mogoče, bi vprašal Jože Javoršek. Mogoče je:
1. Ker je avtor (urednik, založnik...?) slepo zaupal znanju (obeh v knjigi navedenih) prevajalcev in prevoda ni dal pred natisom preveriti.
2. Ker prevajalca o angleščini nimata pojma. Že prvi stavki na samem začetku (str. 12) so taki, da bi vsak srednješolec, kaj šele študent anglistike, pridelal zanje trikrat podčrtan cvek s primernim nasvetom. Priče smo prevajalskemu rock’n rollu, ki huligansko lomasti skozi knjigo, da ostane za njim samo divje razdejanje. Če se že kak stavek posreči, je to slej ko prej po pravilu o zrnu in slepi kuri. Ta »zlata jama« jezikovne katastrofe je tako bogata, da bi si njeno angleško besedilo lahko razdelili med sabo vsaj trije študenti anglistike za teme diplomskih nalog, da bi napake z obrazložitvijo zavrnili in napisali pravilen prevod.
Primerov katastrofe ne navajam, ker Delo ni strokoven časopis, pa tudi urednik ne bo dovolil, da mu čez celo stran razobesim slovensko-angleške prevajalske kljuke. Čutim pa, da moram opozoriti avtorje, založnika in slovensko javnost, da tukajšnja angleščina knjigi ne odpira vrat v široki svet, prej obratno: sramoti domovino pred svetom. Opozorilo pa hočem objaviti v istem časopisu, kjer je bila knjiga tako pohvalno predstavljena. (Kot že rečeno, upravičeno. Tisti članek se z njeno angleščino ne ukvarja. Za domačo rabo knjiga tudi res ni maček v Žaklju. Le lektura bi bila lahko malo bolj slovenska.)
3. Ker sta metoda poučevanja angleščine in kriterij ocenjevanja na mnogih šolah, posebej pa na fakulteti, zgrešena. To naj povem v opravičilo naročnika našega prevoda in obeh prevajalcev. Toda kljub šoli in njenemu zavajanju (ki je v prikrivanju neznanjà z naivno visokimi ocenami in izdajanju na fiktivnem znanju temelječih diplom) bi bili morali ohraniti nekaj zdrave presoje, in predvsem prevajalca bi bila morala spoznati, da nalogi nista kos.
Vendar moram med prevajalcema narediti razliko. Moški del dvoosebne ekipe je prevedel le geološki sestavek dr. Antona Ramovša, za katerega je kot poklicni geolog strokovno usposobljen. Za prevod tega sestavka velja, da je napisan v jeziku, ki ga uporabljajo geologi v svojih mednarodnih stikih, torej v nekakšnem posredniškem jeziku (»lingua franca«), ki svoje besedno gradivo jemlje iz angleščine, slovnična plat pa ostaja čudno »mednarodna«, z nadihom slovenske tipike v odnosu do angleščine, torej neangleška. To je zlasti očitno v zgradbi stavkov in rabi členov, delno v frazeološki idiomatiki. Lepo bi bilo tudi, ko bi se prevajalec pozanimal, kako vključujemo slovenska zemljepisna imena v angleška besedila, saj smo v tem pogledu na ljubljanski anglistiki nekaj naredili, in lahko bi bil malo bolj dosleden in ne preskakoval v presledku nekaj vrstic s »Savinjska Valley« na »Savinja Valley«. Te stvari so za geologe, ki so usmerjeni v vsebino in ne v obliko sporočila, seveda postranske in zato »znosne«. Toda ko se pojavijo v domovinsko zanosni in reprezentančni knjigi, zadostuje za sklep, da je prevajalčeva angleščina vendarle precej »kosmata« (ko že ni »polomljena«) in bi ji malo kozmetike ne škodilo (ko že ne potrebuje ortopedije).
Takih prevodov pa, kot ga je izgotovil ženski del ekipe, to pa je okoli 90% angleščine v knjigi, smo vajeni na enodnevniških turističnih prospektih, ki se jim An¬gleži vljudno čudijo in za lep vtis ob slikah tu in tam kaj vprašajo. Potem jih spustijo v koš ali pustijo na klopci, da jih odnese veter.

Je bila ta knjiga mišljena za koš? Ali da jo odnese veter?
Mar ni bila mišljena kot kulturna poslanka slovenskega naroda, kot ambasadorka dobre volje vedrega slovenskega neba, pa četudi samo tistega nad Savinjsko dolino? Bo pričala v svetu, da biva tod omikano ljudstvo, ki zasluži, da s svojo civilizirano državo stopi med omikane in suverene evropske narode?

CRY, THE BELOVED COUNTRY!
STANKO KLINAR