Gorenjski glas - Miha Naglič: Počitnice 2012 so tu, sezona dopustov prav tako. Ob tem se vprašam, kateri bi bil za Gorenjce in Gorenjke najbolj sonaravni način počitnikovanja in dopustovanja? Tisti vendar, ki nas vodi v gore, pod katerimi živimo in so v tem letnem času človeku najbolj prijazne.
Hoja v gore pa je v tem času in v teh letih primerna tudi zato, ker je razmeroma poceni, vsekakor cenejša od poti na morje ali na razna »sanjska potovanja«. In ne nazadnje: planinstvo je zdravo, je rekreativno. To je spoznal tudi pred 50 leti umrli slovenski pisatelj in gorenjski rojak Franc S. Finžgar. V spominski knjigi Leta mojega popotovanja (1957) je med drugim opisal tudi, kako si je v gorah nad svojo rojstno Deželo omislil planinsko bajto Murko.
»Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih obmorskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: 'Prav nič niste bolni. Toda za na morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.' Druge počitnice sem šel v gore. Toda od moje mladosti se je mnogo spremenilo. Po kočah so se začeli zbirati mnogi fantini, ki so hodili tja zaradi mode. Po kočah nemir, tudi ponoči, razne surovosti in nevšečnosti. To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Gozd za hrbtom me je varoval vetrov, razgled na Bled in po vseh gorah do vrha Triglava res imeniten. Tam sem se ugnezdil (1934). Nisem bil samotar. Prijatelji in domačini so me naglo usledili in me obiskovali. Posebno veliko je bilo dijaštva. Sorodniki pa so si izbrali god sv. Ane. Ta dan so radi praznovali pri Murki. Krog petdeset jih je bilo: staršev in otrok.«
V to svojo bajto na Zabreški planini je torej zahajal pisatelj zadnjih sedem let pred vojno. Med vojno pa ne več, vrh tega je bila Murka »prvega majnika 1944« požgana … Ko navajam Finžgarjevo skušnjo z dopustovanjem v gorah, ne mislim, da bi si moral zdaj vsak od nas na njih postaviti svojo bajto. Bog ne daj, naše gore takšne bajtarske polucije ne bi prenesle. Še v planinskih kočah, ki so zgrajene prav zato, da bi nudile planincem zavetje, nas vse manj prenočuje. Obiskujemo jih med svojimi enodnevnimi turami, nekaj pojemo in popijemo, prenočujemo vse redkeje. Tako je pač, a to ni bistveno, planinarjenje ima v vsakem obdobju svoje posebnosti. Važno je, da v gore še zahajamo, da to počnemo telesno in duhovno in ne le na sodobni e-način. Si predstavljate, da bi planinarili le po spletu?! To bi bilo nekaj podobnega, kot če bi tudi seksali samo še virtualno …
V Finžgarjevem času in še donedavna smo v gore predvsem hodili ali nanje plezali. V zadnjih letih se je uveljavilo tudi gorsko kolesarjenje. Za večino je še vedno najbolj primeren način hoja po markiranih poteh, pod zanesljivim vodstvom Knafelčeve markacije. Za tiste, ki bi radi v ta standardni način vnesli malo avanture, se ponuja možnost hoje po brezpotju, najbolje s pomočjo živega ali knjižnega vodnika. A tudi po hoji po brezpotju se najbolj prileže zavetje v planinski postojanki. Ne vem, koliko je v njih še tistega, kar izpostavlja že Finžgar: »Po kočah nemir, tudi ponoči, razne surovosti in nevšečnosti.« Najbrž še kaj, a ne v kritičnih količinah. Spodbudno je tudi, da se vse več planincev obnaša gorskemu okolju prijazno. To, da konzerve in plastenke spravimo v nahrbtnik in odnesemo nazaj v dolino, je pri večini že samoumevno. Kar je pri tem početju vredno največ, pa je tako ali tako to, da z gora prinesemo čim več dobre volje in počutja. In željo, da gremo kmalu spet gor - v gore.
Miha Naglič
foto: arhiv GG