Idrijske Novice - Tinka Gantar: Ko planinke umolknejo!
Tudi novica, da avtobus ne more do planine in nas čaka nekaj kilometrov nižje, nas po 12 urah vzponov in spustov ni preveč ganila.
Ko sem s ceste proti Bovcu, pred vasjo Žaga prvič zagledala Kaninsko pogorje, sem z občudovanjem in hrepenenjem zrla v bele, meni takrat še neznane vrhove. Z vsakim naslednjim obiskom so mi bile bolj znana in tudi bolj zaželene. Najbolj pa so me privlačile planine nad Žago. Kako je mogoče, da so v takih strminah? Koliko truda so predniki vložili vanje.
Naglas sem si zaželela, da bi šla od ene planine do druge. »Za to boš pa morala dobiti drugega norca,« sem dobila odgovor in še dodatek: »Upam pa, da imaš toliko pameti, da ne boš sama rinila gor.« Vedno kadar naju je pot zanesla proti Bovcu, sem vzdihnila: »Kar kmalu bo treba po tej poti, dokler je še telo voljno …«
In leta so tekla. Vrh Kanina sem že stala, zrla skozi Prestreljenikovo okno v Zahodne Julijce, vozila moped pod Babanjskim Škednjem (tako so prisotni komentirali smrčanje med počitkom), trpela žejo na pregretih kaninskih podih. Planine, iz leta v leto bolj zaraščene, pa so me še vedno mikale.
Kar privzdignilo me je, ko sem prebrala, da nameravajo celjski planinci iz Žage po planinah na Veliko Babo. Sestopili naj bi pa na drugi strani v Reziji. »Ta pa je mazohistična,» je pripomnil mož. »S 346 m na 2160 m, pa še na najbolj vroč dan!« Vse to je res, a želja je bila taaaakooo velika.
Zadnji junijski dan smo ob 8. uri zakorakali v strmino nad gostilno pri izlivu Učje v Sočo. Sonce se je že uprlo v bregove in pod nogami je opojno zadišalo po poprovi meti in šetraju. Strmina in vročina sta bili tolikšni, da smo celo planinke utihnile! V dolini je med bleščečo belim prodom zelenila Soča. Njenega šumenja nismo slišali, je bila pa toliko glasnejša Učja. Vsake toliko časa smo privijugali nad njeno globoko strugo, na nasprotnem bregu se je po pobočju Stola vila cesta proti (bivšemu) mejnemu prehodu Učja. Pot je kar lil iz nas, tako vroče je bilo in nekateri so imeli težave. »Počasneje in več odmorov za pitje,« se je glasilo povelje!
Do planin Koleno (610 m) in Ognjenk (1068 m) je pot najbolj strma in vroča. Med postanki pogledi zatavajo na s te strani stožčasti Polovnik, za njim se v mrču rišejo obrisi še višjih vrhov, tja do Krasjega vrha. Nasproti se vleče dolgo gozdnato pobočje Stola.
Na opuščeni planini Ognjenk smo se odžejali in osvežili s kapnico. Naprej pa, kdo bi si mislil, se je strmina umirila, tršate bukve so senčile pot tja do planine Baban (1400 m), kjer nas je sprejela visoka trava, polna kopriv, senik s klopco, široki razgledi in … sonce. Ko smo se po cvetoči, eno uro hoda dolgi Dolini vzdigovali proti sedlu, smo upali, da je naše, Med Baban. »Jok, še višje bo treba.« Še dvakrat smo narobe upali. Med občudovanjem raznovrstnega cvetja se je travnata Dolina počasi spreminjala v vse bolj kamnito in ko smo po vzhodnem pobočju Babe prečili (končno!) do sedla Med Baban (2038 m), so trave zamenjale ostre, od vode izjedene skale in grušč.
V razpokah in na skalah so našle svoje mesto črvinke, brezstebelne lepnice so v gostih blazinicah pokrivale skale, rumeno milje je v neverjetnih količinah cvetelo, sončece je rumenelo ob materini dušici, v soseščini so se v vetru zapeljivo pozibavale bele smiljke in modro cvetoči lan. Vzklikov: »Poglej, a ni lepo!« ni manjkalo. Kakšni cvetoči vrtovi! Ti bi tudi zmagali v Angliji! Razgibana in zelo skromno označena pot je bila vzrok, da smo gledali bolj pod noge, zato smo bili na sedlu kar malo presenečeni, ker smo videli le v Rezijo.
Med vrhovi se je veter preganjal z meglami in le za kratek čas odstrli Dom Petra Skalarja. Na sedlu smo se srečali s »ta visoko rosojansko potjo«, ki se je pognala v strmine Vrh žlebi in naprej drzno proti Kaninu. Naša pot je zavila v nasprotno stran in nas pohlevno ter cvetoče po 6-ih urah pripeljala na vrh Kaninske Babe (2160 m) na meji z Italijo. Razgled ni bil tak, kot bi si želeli, smo se pa tolažili, da nam je bilo manj vroče. Po obveznem slikanju za spomin in v dokaz, da smo bili res na vrhu, smo poslušali venček planinskih na orglice, iz rok v roke sta zakrožila dva ploščata predmeta, eden s trdo, drugi s tekočo vsebino. Sledilo je razglabljanje, katere vrhove slutimo v mrču in megli in potem … tišina. Umiri se telo, duša se napolni s čustvi, misli so dobre in prijazne. Ugotovitvi: »Smo se namatrali, ampak je bilo vredno,« smo vsi prikimali.
Seveda matranja še ni bilo konec, a navzdol gre lažje. S sedla Med Baban smo se pod ostenjem naše Babe previdno spuščali po širokem, zagruščenem žlebu. Ves čas smo imeli pred očmi predrzno štrlečega Mulca, ob vznožju katerega je rdeči bivak Franco Costantini (1690 m). Kar zgodilo se je, da smo zgrešili odcep na krajšo pot čez planino Gorenje Brdo (Berdo di Sopra, 128 1m). Tako smo na planino Kot (Malga Coot, 1190 m) šli lepo naokrog po izredno lepi in razgledni stezi, pod Skutnikom smo spet pogledali v dolino Soče in Učje, nato smo se po sveže pokošeni poti spustili do planine Kot.
Razen tekača, ki je tekmoval v orientacijskem teku in je ves nesrečen ugotovil, da ni v pravi dolini, in kakšnih 200 ovc avtohtone rezijanske pasme v bližini bivaka nismo srečali nikogar.
Na planini Kot, do katere s Stolbice in skozi zadnjo rezijansko vas Korito (641 m) pripelje strma in ozka cesta, smo se podprli z dobrim sirom ter toplim pivom in vinom …, voda je bila pa mrzla. A po 12 urah vzponov in spustov nismo bili izbirčni. Tudi novica, da avtobus ne more do planine in nas čaka nekaj kilometrov nižje, nas ni preveč ganila. Ampak čisto po pravici priznam, da me je bilo strah, ko je bilo treba na vsakem ovinku odpeljati »rikverc«, da ga je lahko mali avtobus obvozil. Rajši bi šla peš vse do Korit.
Ozrli smo se še visoko navzgor, kjer so se v večernem soncu vrhovi od dolge Žrdi, preko Kanina, Laške Planje in »naših« Bab znebili megle in nas vabili: »Pridite še kdaj!«
Nasvidenje, bele strmine!
Tinka Gantar