Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tone Malej, bohinjski olimpionik

Tone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto arhiv: časnik Jutro)Janez Pikon - Bohinj: Včeraj zjutraj so prišli v Ljubljano tekmovalci, zvečer pa tudi krsta s truplom brata Toneta Maleja. Pogreb bo v nedeljo dopoldne v Ljubljani, popoldne v Bohinju, žalne svečanosti tudi v Luxembourgu.

Tone Malej, bohinjski olimpionik

Ljubljana, 18. julija 1930.  Tiho, brez šumnih in veselih pozdravov, ter častitk se je vrnila naša zmagovita Sokolska vrsta iz Luxembourga. Brzovlak, ki je pripeljal danes dopoldne Sokolske borce v domovino, ni bil predmet veselja in pozdravljanja, kakor prejšnja leta ob sličnih prilikah. Kljub lepemu uspehu na tekmi leži globoka žalost nad tekmovalci, kajti vračajo se okrnjeni po svojem številu; v njih vrste je posegla smrt in ugrabila enega izmed najboljših, najmlajših, največ obetajočih. Brat Tone Malej je v tujini zatisnil za vekomaj svoje oči in prst domovine bo sprejela le še njegove zemeljske ostanke.

Tone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto arhiv: časnik Jutro)Tone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto arhiv: Wikipedija - prosta enciklopedija)Tone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto arhiv: 100 let velike gimnastične družine v Mariboru)

V čašo slave in uspeha je kanila kaplja bridkosti in grenkosti, ter spremenila povratek v žalostno potovanje. Izmučene po dolgi vožnji in slabo prespani noči je naše borce prevzela žalostna zavest, da bodo na domačih tleh le glasniki nesreče, ki je zadela narod, ne pa glasniki zmage in slave. Več, ko vsa dolgotrajna vožnja jih je potrla ta misel in s tresočim glasom odgovarjajo na vprašanja o nesreči in o nadaljnjih dogodkih: Takole nekako pripovedujejo:

Tudi Bohinj se lahko in se mora ponašati z olimpijsko medaljo, Tone Malej - peti po vrsti z severne straniTone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto argiv: Svet je gledališče ... - Mojca Pavlišič)Tone Malej je bil član jugoslovanske telovadne vrste, s katero je sodeloval na Poletnih olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu. Vrsta je tam osvojila bronasto medaljo. Leta 1930 je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik. Nesreče ni preživel, v njegov spomin pa v Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial (foto arhiv: časnik Jutro) - podatki vpisani v spomenik na Bohinjski Bistrici (TEBI, KI SI DAROVAL ŽIVLJENJE V BORBI ZA ČAST SOKOLSTVA IN SLAVO DOMOVINE - VEČNA SLAVA *** SOKOL I. LJUBLJANA TABOR *** BRAT TONE MALEJ 16. JANUAR 1907 - SAVICA - BOHINJ - 15. JULIJ 1930 - LUXEMBOURG -

Žalostno svidenje. Po usodnem padcu so takoj prepeljali brata Toneta Maleja z rešilnim avtom v mestno bolnico v Luxembourgu. Izredno ljubeznivi zdravniki so takoj spoznali, da je vsak trud zaman, niso pa tega povedali tovarišem, marveč so zanje imeli le besede tolažbe, da jim ne vzamejo poguma za nadaljnje tekmovanje. Resnico pa so zvedele druge telovadne vrste in tudi v javnost je prodrla vest o resnem stanju brata Toneta Maleja. Že v torek so listi prinesli žalostno vest, da je ponesrečeni jugoslovenski telovadec preminul. Tovariši niso verjeli in so se pripravili za odhod.

Ljubljana, 18. julija 1930. Tiho, brez šumnih in veselih pozdravov in častitk se je vrnila naša zmagovita Sokolska vrsta iz Luxembourga. Brzovlak, ki je pripeljal danes dopoldne Sokolske borce v domovino, ni bil predmet veselja in pozdravljanja, kakor prejšnja leta ob sličnih prilikah

Sklenili so, da pri ponesrečencu puste brata Rudolfa Ozvalda in Leona Štuklja, ki si je bil medtem že opomogel od pretresa pri padcu, sami pa, da se poslove od brata Toneta Maleja in krenejo na pot. Ko pa je prva skupina tovarišev prišla v bolnico, da se poslovi od njega, so ji javili pretresujočo vest, da je brat Tone Malej že ob 7. uri zjutraj preminul in, da je že na mrtvaškem odru v kapeli bolnišnice.

Sožalje Luxembourga. Kakor blisk se je raznesla vest po vsem mestu, nakar so začele romati h krsti preminulega junaka množice meščanov in zastopniki organizacij, mednarodne telovadne vrste, v kolikor še niso bile odpotovale iz Luxembourga, in zastopniki oblasti pa so po pokropitvi mrliča prišli v Hotel, da izrazijo svoje globoko sožalje nad težko izgubo, ki je zadela naš narod in našo državo. Sto in sto odličnih obiskovalcev se je vpisalo v žalno knjigo. Med njimi so predstavniki luxsembourške vlade in posameznih ministrstev, ter predstavniki mesta in najodličnejših korporacij.

Jugoslovenski izseljenci ob krsti. Ganljivo sliko so nudili naši izseljenci, delavci ogromnih luxembourških železarn in drugih industrij. Izprosili so si uro prostega časa in trumoma izkazovali zadnjo čast tragično preminulemu borcu, ležečemu negibno v Sokolskem kroju na mrtvaškem odru. »Jao, lepi moj mladiču, jao, Sokole,« so vzdihovali osobito Ličani in si z žuljavami pestmi brisali solze. Prihajali so do naših Sokolov in ž njimi iskreno oplakovali silno nesrečo.

Žalna listina luxembourških telovadcev. Luxembourška telovadna federacija je položila kondolacijsko listo z naslednjim besedilom: »Telovadci stoje globoko potrti ob mrtvaškem odru svojega ljubega tovariša Toneta Maleja iz jugoslovenske vrste, ki jim ga je tragična usoda v Luxembourgu iztrgala in ga z zvestobo v mislih za slovo pozdravljajo. Njegovo težko prizadeto mater zagotavljajo svojega odkritosrčnega in najprisrčnejšega sožalja.« Lista je bila v najkrajšem času polna najodličnejših imen.

Nadškof ob mrtvaškem odru. Med odličnimi posetniki, ki so prišli kropit brata Toneta Maleja, je bil tudi nadškof Luxembourški, ki je naslednji dan dopoldne odslužil žalni rekviem za pokojnim mladeničem. Žalne slovesnosti so se zopet udeležili zastopniki vlade, mestnega sveta, odposlanec dvora in predstavniki domačih kulturnih in športnih društev.

Venci telovadnih federacij. Medtem se je začelo zgrinjati cvetje nad bratom Tonetom Malejem. Prva je prinesla velik venec z državnimi barvami belgijska vrsta, za njo so prišli Madžari, Luxembouržani in Francozi. Češkoslovaška vrsta je bila odpotovala iz Luxembourga že pred smrtjo Malejevo, starosta poljskega Sokola grof Zamojski, ki je posebno vzljubil naše tekmovalce, pa je takoj zopet prihitel iz Pariza nazaj v Luxembourg, brž ko je prejel brzojavko o smrti našega borca.

Prevoz Malejevega trupla. Vodstvo naše vrste je podvzelo vse korake za prevoz trupla v domovino. Pri tem jim je bila v pomoč mednarodna telovadna federacija, ki je uredila vse potrebno za poslednjo pot brata Toneta Maleja. Zaprli so truplo v dvojno cinkovo krsto in federacija je prevzela vso skrb in stroške za prevoz do nemške meje. V sredo popoldne so se tovariši poslovili od mrtvega druga in odpotovali domov. V Luxembourgu sta ostala le brata Leon Štukelj in Rudolf Ozvald, da prisostvujeta oficijelnemu pogrebu ob prevozu trupla na kolodvor in, da spremljata pokojnika na potu v ožaloščeno domovino. Ovenčana s slavo ali zavita v žalost in nemo bolest, se je vrnila naša vrla vrsta v domači kraj, za njo pa so dospeli v spremstvu dveh bratov zemski ostanki mladeniča, ki je dal mlado življenje, da pripomore do časti in slave našemu narodu, naši državi in naši zastavi.

Sprejem tekmovalcev v Ljubljani. Z brzovlakom ob 9. uri dopoldne se je pripeljala zmagovita luxembourška vrsta - brez Toneta Maleja, Leona Štuklja in Rudolfa Ozvalda, ki spremljata krsto z zemeljskimi ostanki tragično preminulega mladeniča v domovino. Ker je vrsta izrečno želela, da bi iz pietetnih razlogov izostal vsak sprejem, ni bilo niti na Jesenicah, niti v Kranju, niti v Ljubljani nikakega oficijelnega pozdrava. Pač pa so tekmovalce na ljubljanskem kolodvoru pričakovali prvi podstarešina SKJ brat Gangl, starešina Ljubljanskega Sokola brat Kajzelj, podstarešine Sokola I. brat Josip Turk, nadalje sorodniki in prijatelji tekmovalcev, med temi eden najstarejših ljubljanskih Sokolov brat Viktor Rohrmann. Na kolodvoru sta bila tudi minister pravde dr. Srškič, ki se je bil z jutranjim brzovlakom pripeljal iz Beograda in ban inž. Sernec. Polnoštevilno so bili zbrani telovadci Sokola I. pod vodstvom brata Podgornika. Prišlo pa je tudi veliko število drugih Sokolov in Sokolstvu naklonjenega občinstva. Ko je prišel monakovski brzovlak, so se prijatelji le nemo pozdravili z došlimi tekmovalci in jih obsuli z vprašanji o podrobnostih tragične nesreče brata Toneta Maleja. Prišedša vrsta še ni vedela zanesljivo, kdaj prispe v Ljubljano krsta s truplom ponesrečenega Sokolskega tovariša. Tekom dopoldneva pa je Sokolski savez prejel naslednjo brzojavko od brata Leona Štuklja: Monakovo, 18. julija. Odhod krste s pokojnim Sokolom Tonetom Malejem danes ob 8.15 zjutraj, prihod v Ljubljano ob 19.36., Leon Štukelj.

Sožalne izjave. Savez in ljubljanska župa SKJ je danes tekom dneva prejela sožalne izjave g. bana dravske banovine inž. Serneca, komandanta dravske divizije g. generala Tripkoviča in ljubljanskega župana dr. Dinka Puca.

Sožalna pisma so nadalje poslale: Ljubljanski Sokol, Sokol Ljubljana II., Sokol Ljubljana III, brzojavno pa so izrazili svoje sožalje: Sokolska župa Novi Sad, Sokol Novi Sad, Sokolska župa Osijek, Sokol Osijek Donji grad, Sokolska društva Sveti Peter v Savinjski dolini, Ptuj, Muta Vuzenica, Šalovci, Sveti Lenart v Slovenskih goricah, Zagorje, Domžale, Maribor I, Beograd IV. Tekom večera so prispele sožalne brzojavke še od cele vrste drugih žup in društev.

Iz Niša je poslala ljubljanska drama, ki se nahaja na turneji po Srbiji, brzojavko, v kateri čestita vrsta na krasnem uspehu in izraža sožalje nad nenadomestljivo izgubo.

Dravski ban inž. Sernec piše: Ljubljana, dne 17. julija 1930. Povodom težke izgube, ki je zadela Sokolske vrste in posebno Vaše društvo, čigar član je bil pokojni brat Tone Malej, blagovolite sprejeti izraze mojega globokega sožalja. Ban inž. Sernec.

Divizijski komandant general Tripkovič piše: Ljubljana, 18. julija 1930. Povodom tragične smrti odličnega sokolskega borca Toneta Maleja blagovolite sprejeti moje globoko sožalje. Za svojega zastopnika pri pogrebnih svečanostih sem odredil pešadijskega polkovnika g. Adolfa Kilerja. Komandant divizijski general Sava P. Tripkovic l. r.

Ljubljanski župan dr. Puc piše: Ljubljana, dne 17. julija 1930. Čast mi je izraziti v imenu mesta Ljubljane zadovoljstvo in navdušenje, s katerim je ljubljansko prebivalstvo sprejelo vest o slavni zmagi našega Sokolstva na mednarodni tekmi v Luxembourgu, obenem pa globoko žalost in splošno sočutje zaradi tragične smrti idealnega mladega Sokola Toneta Maleja. Župan: Dedektor Dinko Puc l. r.

Pogreb. Bratje in sestre! Svojega brata Toneta Maleja, ki je v izvrševanju Sokolske dolžnosti žrtvoval vse, samega sebe in svoje življenje, bomo spremljali vsi na njegovi zadnji poti. Žalni sprevod v Ljubljani se bo vršil v nedeljo, dne 20. julija 1930, ob 9. uri dopoldne izpred Sokolskega doma na Taboru na glavni kolodvor po naslednjih ulicah in cestah: Vrhovčeva, Vidovdanska, Svetega Petra, Marijin trg, Prešernova, Dunajska, Masarykova cesta na glavni kolodvor.

Sprevod se razvrsti po sledečem redu, godba Sokola I., venci, Sokolski prapori, zastopstvo Saveza SKJ, zastopstva žup, člani v slavnostnem kroju, zastopstva kulturnih društev, luxembourška tekmovalna vrsta, križ, duhovščina in krsta, sorodstvo, zastopnik Njegovega Veličanstva kralja, zastopniki raznih civilnih in vojnih oblasti, oficirski zbor, Sokolsko članstvo v civilu z znaki (člani, članice, moški naraščaj, ženski naraščaj), ostalo občinstvo.

»Člani, članice, moški in ženski naraščaj se zbero ob 8.15 na telovadišču na Taboru, žalne svečanosti se prično točno ob 9. dopoldne.

Po slovesu na kolodvoru, je odhod članstva na pogreb na Bohinjsko Bistrico z rednim vlakom, ki odhaja iz Ljubljane glavni kolodvor ob 11.45. S tem vlakom se bo vozila tudi krsta blago pokojnega brata Toneta Maleja. Prihod na Bohinjsko Bistrico bo popoldne ob 15.05, pogreb v njegovem rodnem kraju pa ob 16. uri popoldne. Članstvo lahko odhaja proti Ljubljani z rednim vlakom ob 17.08 ali s turističnim ob 19.07. Za udeležbo na pogrebu je dovolilo ministrstvo saobračaja na vseh progah in vseh vlakih območja ljubljanske železniške direkcije četrtinsko vožnjo, na podlagi legitimacij, ki jih izdajo društva ali Sokolska Matica (Ljubljana Narodni dom) za ta primer. Veljavnost olajšave potrdi na legitimaciji železniška postaja na Bohinjski Bistrici. Zdravo! Sokolska župa Ljubljana.«

Kraljev zastopnik pri pogrebu. Od maršalata dvora na Bledu je odrejen za zastopnika Njegovega Veličanstva kralja pri pogrebu brata Toneta Maleja zastopnik komandanta dravske divizije brigadni general Dragomir Popovič, ki bo na grob položil venec s trakom v narodnih barvah z napisom: Tonetu Maleju borcu za slavu otažbine - Aleksandar.

Četrtinska vožnja za udeležence pogreba. Sokolski savez objavlja: Vsem bratskim društvom! Ministrstvo Saobračaja je dovolilo z odlokom M. S. br. 14012 od 18. julija četrtinsko vozno ceno udeležnikom pogreba brata Toneta Maleja v Ljubljani in Bohinjski Bistrici na območju ljubljanske direkcije, ki velja od 19. do 21. julija 1930. Društva naj izstavijo vsakemu udeležencu tozadevno izkaznico, opremljeno z društvenim žigom, (ako nimate tiskovin, napravite si jih sami), ki ga opravičuje do nakupa polovične vozovnice. Ob povratku se vozovnica samo žigosa v Ljubljani, oziroma na postaji Bohinjska Bistrica s postajnim žigom.

Savez SKJ, Beograjski glas o bratu Tonetu Maleju. Beograjska »Politika« z dne 18. julija 1930 prinaša izredno toplo pisan članek o jugoslovenski Sokolski vrsti v Luxembourgu. Članek podrobno opisuje osebnosti naših telovadcev, spominjajoč se s posebnim priznanjem brata Toneta Maleja in brata Leona Štuklja, ki ju je med tekmo spremljala usodna nesreča. O blago pokojnem bratu Tonetu Maleju piše poročevalec takole: »Brat Tone Malej je bil eden najboljših telovadcev in občinstvo ga je gledalo in ni trenilo z očmi. Od njega so vsi pričakovali mnogo. Že preteklo leto je na olimpijadi v Amsterdamu obrnil nase pozornost vseh telovadnih krogov. Brat Tone Malej je izvajal vsako vajo z globokim razumevanjem in izredno eleganco ali to pot ga je zapustila sreča. V sijajnem, neustrašenem zamahu se je odtrgal od orodja in strmoglavil na tla, na tanko blazino, ter se takoj onesvestil, tako je padel v Luxembourgu.«

JUTRO stran. 165/2. »»Sobota, 19. julij 1930, boreč se za zmago, Tone Malej, ponos našega Sokolstva, dokazujoč s svojo smrtno silo, disciplino in požrtvovalnost naših Sokolov.« Silen dojem nesreče brata Toneta Maleja na Čehoslovaka. Vodja češkoslovaške vrste brat dr. M. Klinger poroča v brnskih »Lidovih novinah,« kako silen je bil vtis na njegove borce, ko so doznali. da je padel brat Leon Štukelj pri dokončavanju svoje vaje. Še večje zaprepaščenje pa jih je čakalo pri vstopu v šolo Sant Clausen, kjer jih najprej niso pustili niti vstopiti in so jim nato javili, da se je težko ponesrečil Jugoslovenski tekmovalec, brat Tone Malej. Ko so nato vseeno vstopili v telovadnico, je udarilo med nje kakor z jasnega. Brat Tone Malej je ležal na nosilnicah in čakal, da ga odpeljejo v bolnišnico, jugoslovenska vrsta pa je okrog njega plakala. Dr. Klinger pravi dobesedno: Bil je to strašen udarec za živce naših tekmovalcev. Dalje poroča dr. Klinger, da so Čehoslovaki po nesreči ugotovili, da je bil za tekmovanje določeni drog drsen, magnezija vlažna, blazina pa tako tanka, kakor bi je sploh ne bilo. K zaključku naglasa dr. Klinger, da se ne sme nikoli več pripetiti, da bi bilo katerakoli mednarodna tekma tako nezadostno pripravljena, kakor je bila v Luxembourgu.

Junak Tone Malej na Sokolskem Taboru. Prihod krste s pokojnikovim truplom v Ljubljano in prevoz v Sokolski dom na Taboru, zvečer ob 8. uri so pripeljali mrtvega brata Toneta Maleja v Ljubljano. O prihodu krste je bila Ljubljana obveščena že s kratko brzojavko brata Leona Štuklja, ki jo je priobčil »Slovenski Narod.« Zato so se pred sedmo uro zbirale na glavnem kolodvoru silne množice ljudstva, da dostojno sprejmejo junaka, ki je dal svoje mlado življenje za slavo države in naroda. Vse je v tihi žalosti in z nestrpnostjo pričakovalo prihoda vlaka. Gorenjski brzovlak ob 19.35 se je zakasnil za kakih 30 minut, tako da je prispel šele po 20. uri. Skozi razsvetljena okna so množice opazile Sokolski kroj bratov, spremljevalcev, Leona Štuklja in Rudolfa Ozvalda.

Vlaku je bil priklopljen tovorni voz v katerem je bila krsta z zemeljskimi ostanki mladega junaka. Po prihodu vlaka so odklopili tovorni voz s kreto ob izhodu 2a carinsko pošto, ter ga odprli. Voz je bil napolnjen s cvetjem, venci in šopki, ki so spremljali drago truplo iz Luxembourga. Venec, med katerimi je bilo trinajst izredno velikih in lepih so poklonile pokojniku belgijska, francoska, poljska, madžarska in jugoslovenska tekmovalna vrsta, ostale pa mesto in država Luxembourg, mestni župan Luxembourga, mednarodna telovadna federacija, ter številne druge prosvetne in športne organizacije. Zlasti mnogo je bilo šopkov, ki so ž njimi počastili spomin našega junaka posamezni luxembourški prijatelji, ki si jih je bila naša vrsta pridobila za kratkega svojega bivanja v Luxembourgu.

Na kratko so bile opravljene carinske formalnosti. Krsto so položili v preprosti mrtvaški voz; množice Sokolov in dolgega občinstva so molče, stale okrog in okrog in marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na tesni dom Sokola strtih kril. Dolg, po svoji preprostosti in iskrenosti globoko učinkujoč sprevod se je razvil in se pomikal proti pokojnikovemu drugemu domu, Sokolskemu Taboru.

Pred Sokolskim Taborom je pričakovala sprevod velika množica. Posebno oni, ki so pokojnika poznali od društvenih nastopov in tekmovanj. Tiho se je približal sprevod. Množica se je zgrnila okoli mrtvaškega voza, da vsaj vidi krsto, v kateri leži nepozabni znanec in tovariš. Med špalirjem vencev so nesli člani Sokola I. krsto v vestibul, kjer so jo položili na že pripravljeni katafalk. Članice Sokola I. so zasule krsto s svežim cvetjem. Glasno ihtenje je zamiralo na črno odetih stenah. Župan dr. Puc in podstarosta brat Turk sta tolažila pokojnikovega ihtečega brata, ki mu je usoda tako iznenada vzela najboljšega tovariša.

Ob stenah vestibula slone ogromni venci, ki so prispeli iz Luxembourga. Rože še vse sveže, kot bi jih pravkar utrgal, mlade kakor življenje junaškega Sokola, ki ga je smrt pokosila. Vsa krsta je pokrita s šopki, spredaj venec s črno obrobljeno vizitko Adama Zamoyskega, staroste poljskega Sokola.

Zapirajo se težka vrata vestibula, ihtenje se čuje tudi na cesti. Množica še postaja pod stopniščem, težko je verjeti, da je mrtev najidealnejši med idealisti. Občinstvu bo dovoljen dostop h katafalku od 8. ure dalje do mraka.

Veličastne pogrebne svečanosti v Luxembourgu. Brata Leon Štukelj in Rudolf Ozvald ne moreta prehvaliti prijaznosti, postrežljivosti in ljubeznivosti Luxembouržanov. Dan pogrebnega sprevoda brata Toneta Maleja je bil dan vseobčega narodnega žalovanja. Iz kapele v mestni bolnici se je v četrtek ob pol 3. popoldne razvila ogromna žalna povorka proti kolodvoru. Dasi je sprevod motil hud naliv, je bilo vendar na nogah vse mesto, da spremi našega junaka na njegovi zadnji poti v domovino. Žalni sprevod je vodil dekan bolnice, za krsto pa sta stopala brata Leon Štukelj in Rudolf Ozvald. Za njima so se zvrstili odlični zastopniki države, odposlanci občinskega sveta z županom na čelu, vse tekmovalne vrste, ki so se še mudile v Luxembourgu, zastopniki mednarodne federacije. luxembourških športnih in telovadnih društev ter ogromne množice meščanov vseh slojev.

Ko je žalni sprevod dospel do kolodvora in je dekan dajal bratu Tonetu Maleju poslednji blagoslov, je kar naenkrat prestala ploha, solnce je posijalo za par minut in nastal je ganljiv prizor slovesa. Med blagoslovom in žarkim solncem so vzdignili krsto, jo naložili v vagon in jo pokrili s cvetjem. Komaj je bilo to delo dovršeno, je s podvojeno silo udarila močna ploha.

Do nemške meje so spremili brata glavni funkcionarji luxembourške telovadne zveze in vlade. Na nemški meji so se odposlanci s solznimi očmi poslovili od mrtvega borca in njegovih dveh spremljevalcev, proseč ju, naj sporočita v domovini iskrene izraze sožalja vsega luxembourškega naroda tako svojcem pokojnika kakor vsemu Sokolstvu in jugoslovenskemu narodu.

Tekmovalna vrsta na Jesenicah - Jesenice, 18. julija 1930. Z današnjim jutranjim monakovskim brzovlakom se je pripeljala iz Luxembourga naša Sokolska tekmovalna vrsta, ki jo je vodil tudi letos naš savezni načelnik dr. Murnik. Na kolodvoru je sprejel vračajoče se tekmovalce jeseniški Sokol pod vodstvom staroste brata dr. Obersnela. Globoko pretreseni in v dno duše ganjeni smo poslušali opisovanje usodnih trenutkov, ki so dovedli do smrti enega naših najbolj svetlih Sokolskih članov, požrtvovalnega in nepozabnega nam prvaka brata Toneta Maleja. Po tričetrturnem postanku je vrsta, kateri so se poznali znaki prestanih duševnih naporov in globoke tuge po umrlem bratu, nadaljevala pot proti Ljubljani.

Pevcem. Poživljamo vse pevce ljubljanskih in okoliških pevskih društev, da se udeleže pogreba tragično preminulega Sokola Toneta Maleja. Arhivarji naj prinesejo s seboj znane nagrobnice. Čas pogreba bo naznanjen v dnevnikih in v avlah Glasbene Matice ter »Ljubljanskega Zvona.« Zdravo! - Uprava Hubadove župe JPS.

Trbovlje. Raz Sokolski dom vihra žalna zastava, ki naznanja prebivalstvu, da je zopet preminul Sokolski delavec, tokrat eden najboljših izmed vseh. Vest o nesreči v Luxembourgu se je raznesla po Trbovljah z bliskovito naglico in vse narodno občinstvo žaluje za idealnim mladeničem, ki je položil svoje mlado življenje na oltar Sokolstva in vse sočustvuje, tudi z ubogo materjo, ki je izgubila vzornega sina. Posebno porazno je vplivala vest na njegove Sokolske brate, ki so izgubili z njim svojega najidealnejšega vzornika. Slava njegovemu spominu!

Sokol Ježica. V občem žalovanju za pokojnim mednarodnim telovadcem bratom Tonetom Malejem prelagamo za 20. julij 1930 napovedani javni nastop na 27. julij 1930.

Odbor. Zadnji trenutki in zadnja pot za Tonetom Malejem. Naš urednik je zaprosil g. Miho Osvalda, uradnika Pokojninskega zavoda, ki je spremljal zadnjo ostanke v Luksembourgu na tako tragičen način umrlega jugoslovanskega telovadca nazaj v domovino, da izvoli popisati, kakšni so bili zadnji trenutki mladeniča, ki je v najlepši dobi svojega življenja šel umirat v tujo zemljo. G. Osvald so je izrazil takole:

»Navdušenje za jugoslovanske telovadce jo bilo ves čas nepopisno in ravno tako tudi naši upi na zmago. Prva senca je padla na nas, ko se je zgrudil Leon Štukelj in koj za njim, po sijajno izvršeni vaji na krogih Tone Malej. Mogoče je bil Malej utrujen od telovadbe, mogoče je vplivala nanj neznosna atmosfera v stadijonu, kratko njegov padec je bil tako trenuten, da je vsaka intervencija bila izključena. Cel stadijon je zavriščal od grozote in ž njim tudi jugoslovanska četa. Od vseh strani so prihiteli zastopniki vseh narodnosti, da pomagajo, osobito ganljivo pa se je trudil grof Zamoyski in njegova snaha, katerima sta bilo obema solzne oči. Ko je bil ranjenec prenešen na svež zrak, se je zavedel in prvo njegovo vprašanje jo bilo, če je dobro izvajal svoje vaje. Po zdravniškem pregledu je bil Tone Malej prepeljan v kliniko Torezianum, kjer so ga sprejele pod svojo ljubezni polno varstvo usmiIjenke reda svetega Frančiška. Zdravnik je prepovedal vsak obisk, ker bi bilo vsako razburjenje smrtonosno, le jaz in Čebular sva imela dostop. Ko se je poslavljal Čebular od njega, se je revček solzil, kakor da bi vedel, da je to zadnje slovo. Pri odhodu je še povpraševal, če je Primožič res prvak in, ko so mu to zagotovili, se je veselo nasmehnil. V torek zjutraj bi se imela posloviti od njega jugoslovanska četa, a ko so zbrali v vestibulu, jim je prihitela nasproti objokana usmiljenka in povedala strašno novico, da je Tone Malej zjutraj o pol sedmih za vedno zatisnil svoje oči.«

Njegova zadnja ura je bila tragična. Sestra, ki ga je čuvala, je zapazila rano zjutraj, da že bruha kri. Poklicala je hišnega duhovnika in zdravnika. Duhovnik je prišel s sveto popotnico, spoved, umirajočega in mu podelil zadnje svete zakramente, ter molil ob njem molitve za umirajoče med jokom sester, dokler ni nastopila smrt in vpihnila to mlado življenje. Tone Malej je mrmral za duhovnikom besede: »Jezus, Marija, Jožef, bodite usmiljeni moji duši,« in odšel je v boljšo večnost. Sestre so mu ovile okrog njegovih že mrzlih, rok rožni venec, kakor doma naše matere. Umrl je v tujini obdan od obredov vere, v kateri je zrasel in katera ga jo tolažila tudi v tujini v njegovi smrtni borbi.

Nepopisen je bil vtis, ki ga je na nas napravila ta novica. Nihče ni slutil tako hitrega obračuna in tako ob njegovi smrtni postelji ni bilo nobenega rojaka, ko je za vedno zatisnil svoje oči. Sestre so spremenile mrtvaško sobo v kapelico, jo okrasile s cvetjem, njegovo posteljo obsulo z rožami ter neprestano jokale in molile. Najprej se je javil luksembourški škof, ter zmolil nad truplom le profundis. Za njim so prišli zastopniki vseh telovadnih organizacij, mestno občino in političnih oblasti.

Ganljiv detajl. V torek popoldne so prišla s posebnim vlakom naša slovenska delavska društva iz Aumotza, Audun le Ticha, Merlebacha in Creutzvalda v Franciji, da pokropo truplo svojega rojaka. Ta nepričakovan obisk naših rojakov v tujini in njih sožalja so najbolj ganljiv spomin, ki smo ga odnesli s te žalostne turneje.

Vse oblasti so nama z Leonom Štukljem šle na roko, da smo opravili hitro vse formalnosti za prevoz. Do četrtka je bilo vse pripravljeno. V četrtek popoldne je hišni duhovnik zopet opravil zadnjo cerkveno obrede v mrtvaški kapelici in truplo pokojnega je bilo v veličastnem sprevodu pod vodstvom dekana stolnega kaplana in veliko duhovnikov, preneseno na kolodvor, kjer je bilo postavljeno na katafalk, kjer so se vršili zadnji obredi. Pred truplom je defilirala vsa telovadna mladina in na tisoče meščanov. Tako so je poslovil od Luksembourga, kjer je pustil svoje življenje, mladi Tone Malej, spremljevan od molitev svete katoliške cerkve, obdan od ihtočoga ljudstva, posejan s cvetlicami, ki bodo ovenele na njegovem grobu pod Triglavom.

Slovo Ljubljane od Toneta Maleja Ljubljana, 20. julija 1930. Otožno veličastno je bilo slovo, s katerim so je Ljubljana poslovila od pokojnega mednarodnega tekmovalca Toneta Maleja. V soboto ves dan in še danes zjutraj so hodile pokojnika kropit na Tabor velike množice. Že pred napovedano deveto uro pa so se pričela zbirati na Taboru razna Sokolska in druga društva, ter ljudstvo. Truplo pokojnika je blagoslovil Šentpetrski župnik gospod Petrič ob asistenci, v imenu Sokola kraljevine Jugoslavije so jo od pokojnika z lepimi besedami poslovil pod starosta g. Gangl, v imenu domačega Sokolskega društva na Taboru pod starosta gospod Turk in v imenu Sokolskih telovadcev g. Vekoslav Iskra. Pevci ljubljanskih pevskih društev so pod vodstvom gospoda Prolovca, zapeli dvojo v srce segajočih žalostink.

Nato se je razvil s Tabora na Svetega Petra cesto, čez Marijin trg in po Dunajski cesti na glavni kolodvor izredno dolg in krasen sprevod. Sprevod so otvorili Sokolski konjeniki, za katerimi je šla Sokolska godba, nato pa nešteti venci mnogih Sokolskih društev in drugih narodnih organizacij. Pred krsto so šle dalje s prapori četa Sokolov v kroju in v civilu, ter Sokolic, dalje močna četa gasilcev in izredno mnogo pevcev. Posebno krasni so bili venci Njegovega Veličanstva kralja, ministrskega predsednika generala Živkoviča, vojnega ministra generala Hadžiča, prosvetnega ministra Maksimoviča in mestna občina Ljubljanska. Tik ob krsti so korakali člani mednarodne tekmovalne vrste, katere član je bil pokojnik. Krsto samo z bremenom krasnih vencev je vleklo šest konj. V sprevodu je pred krsto poleg že omenjene folklorsko godbo igrala žalostinko, tudi godba dravske divizije pod vodstvom dr. Corina., za krsto pa so stopali najprej sorodniki pokojnika, dalje bohinjski rojaki, nato zastopnik kralja, brigadni general Popovič, zastopnik ministrskega predsednika ban inž. Sernec, dr. Pirkmajer, pomočnik bana, zastopnik mestne občine podžupan g. prof. Jarc in mnogo drugih odličnih dostojanstvenikov, med temi številna delegacija ljubljanskega občinskega sveta in mnogoštevilni častniški zbor. Za temi se je v sprevod zgrnilo izredno mnogo občinstva. Na glavnem kolodvoru so se Sokolske čete z zastavami razvrstile v špalir, ko so prenesli krsto v poseben vagon. »Tu je izvršil še blagoslov gospod župnik Pelrič, zastave so se poklonile pokojniku v čast, g. Milko Krapež je izrekel zadnje slovo v imenu Ljubljanskega Sokolstva, pevci pa so zapeli Usliši nas Gospod...« V vagon s krsto so položili Sokoli vse številne vence na tla, tako je pokojni Tone Malej nadaljeval zadnjo pol domov v samem cvetju.

Z žalostnim transportom v Bohinj je odpotovalo, tudi zelo mnogo Sokolov, mnogo Sokolov z Gorenjske pa se je vožnji priključilo spotoma. Pokojnega Toneta Maleja so pokopali danes na slovesen način na pokopališču na Bohinjski Bistrici. Mladi Tone Malej, ki je za svojo idejo žrtvoval življenje, bo ostal v trajnem spominu vseh. Preden so prišla na vrsto poročila odsekov, je učiteljstvo poslušalo žalne besede poverjenika g. Leona Škulja o smrti člana Sokola kraljevine Jugoslavije Toneta Maleja v Luxenbourgu, so poslali še sožalno brzojavko pod starosti državnega Sokola g. Engelbertu Uanglu.

Časnik Jutro: sobota, 19. julij 1930


Iz časa/domovina - Bohinj: Dragocena žrtev za čast Jugoslavije. Pri mednarodnih telovadnih tekmah v Luksemburgu se je dne, 15. julija 1930 smrtno ponesrečil Sokol Tone Malej.

Veličastne žalne svečanosti. Prejšnjo nedeljo in ponedeljek so se vršile v Luxembourgu, glavnem mestu istoimenske državice v kotu med Francijo, Belgijo in Nemčijo, velike mednarodne telovadne tekme. Take tekme prireja vsako četrto leto Mednarodna telovadna zveza, ki ima svoj sedež v Parizu in katere članice so telovadne zveze skoro vseh evropskih držav, med njimi tudi naš Sokol. Ker pa so tekme zelo težke, se jih ne udeležujejo vse države, temveč samo one, kjer je telovadba zelo razvita. Tako je bilo pri letošnjih tekmah v Luxembourgu zastopanih samo šest narodov, med njimi Jugosloveni po Sokolu.

Naši tekmovalci, člani Sokolskih društev v Ljubljani in Mariboru ter eden s Sušaka, so kljub temu, da so bili v Luxembourgu zbrani najboljši telovadci Evrope, dosegli izredno lepe uspehe. Sokol Jože Primožič je bil najboljši med vsemi in je dobil ponosni naslov svetovnega prvaka v telovadbi, naša Sokolska vrsta, kot celota pa se je postavila na tretje mesto. Pred njo so Čehi in Francozi, za njo pa še Madžari, Luxembouržani in Belgijci.

Uspeh naših Sokolov pa bi bil še lepši in gotovo bi dosegli vsaj drugo mesto, ako bi jih ne doletela huda nesreča. Dva naša tekmovalca, ki so ju šteli med najboljše, sta se pri tekmah ponesrečila, da nista mogla do konca tekmovati. Slovitemu telovadcu Leonu Štuklju je spodrsnilo, ko je skočil z droga na tla, vendar pa njegove poškodbe niso bile nevarne in si je že v nekaj dneh popolnoma opomogel. Huje se je poškodoval njegov tovariš Tone Malej, ki je bil s svojimi 23 leti najmlajši član naše vrste. Pri padcu s krogov si je poškodoval hrbtenico. Prepeljali so ga v bolnico, vendar ni nihče slutil, da je njegova poškodba tako resna. Zdelo se je že, da se mu obrača na bolje, toda v torek zjutraj je blagi in idealni mladenič za vedno zatisnil svoje iskre oči.

V Luxembourgu so izkazali našemu mlademu mučeniku najvišje časti. Sam tamkajšnji nadškof ga je prišel kropit in je imel zanj cerkveno žalno opravilo. Vlada, mestni župan, vse tekmovalne vrste in mnoge druge organizacije so mu poklonile lepe vence.

V petek zjutraj so se vrnili v Ljubljano naši zmagoviti Sokoli. Druga leta so jih sprejemale ogromne množice z zastavami in godbami, letos je bil sprejem tih in žalosten. Isti dan zvečer so pripeljali v domovino tudi krsto s truplom pokojnega Sokola Toneta Maleja. Prepeljali so jo v nastopajočem mraku v Sokolski dom na ljubljanskem Taboru, ki je bil prerano umrlemu vzornemu mladeniču res pravi, drugi dom.

V soboto ves dan in pozno v noč ter v nedeljo že na vse zgodaj so romale na Sokolski Tabor vedno nove skupine ljudi, da pokrope brata Toneta Maleja. Obenem so se že ob 7. uri zjutraj začele zbirati množice na Taboru, da pričakajo začetek žalnega slavja. Vrsti kropilcev so napravili konec, ko je ob 9. uri zjutraj prišla v dvorano pokojnikova rodbina, da še enkrat obišče svojega ljubljenca, preden nastopi ta svojo zadnjo pot v svoj rojstni kraj. Medtem pa je že nastopila žalostna ura ločitve. Sokoli so dvignili krsto in jo ponesli na ploščad pred glavnim vhodom.

Poslovilni govor saveznega podstarešine brata Gangla. Po molitvah, ki jih je opravil župnik pri Svetem Petru g. Petrič, je prvi podstarešina SKJ brat Gangl povzel poslovilno besedo in med splošno pobožno tišino in pozornostjo dal izraza žalosti, ki preveva jugoslovensko Sokolstvo spričo nenadomestljive izgube z naslednjimi toplo občutenimi besedami: »Hoteli smo našo tekmovalno vrsto z veselimi srci pozdraviti ob povratku iz Luxembourga v domovino, da ji izrečemo zahvalo in priznanje za napor in uspeh, ki je z njim tudi sedaj visoko dvignila slavo našega naroda in naše zemlje in s sijajem češčenja obžarila čisto ime našega Sokolstva. A trda usoda je hotela drugače.«

Bratje borci so se vrnili, v nemo žalost zatopljeni; najmlajšega v tem zmagovitem številu so pripeljali mrtvega s seboj: brat Tone Malej leži v poslednjem pretesnem svojem domku, kamor more Sokola borca in junaka položiti samo smrt! Sicer je Sokolu borcu in junaku dom vsa širna slovanska zemlja, koder ga nosijo smela krila naših idealov in koder se razgleduje njegovo bistro oko nad nepreglednimi legijami enako mislečih in enako čutečih bratov in sestra. A kadar Sokol borec in junak na poziv svojega vzvišenega poslanstva stopi na neslovansko zemljo, tudi tedaj izpolni svojo dolžnost do najvišje mere: zmagovito razvije svoj državni prapor, ko si ideja, v njem, v Sokolu, utelešena in z njim postavljena v življenje, pribori lovorov venec, da z njim okiti čelo domovine!

Tako tudi sedaj, in v trenutku, ko so modro belo rdeči prameni od znaki našega nacionalnega čustva in naše državne zavesti, ponosno razviharjeni šinili pod nebo v prijateljski zemlji, je brat Tone Malej, kot maratonski junak iz globine duše iztisnil poslednji vzklik zmagoslavja, potem se je zgrudil, prelomljen v moči življenja, in je umrl!

Ta strašna lepota mladega Sokolskega življenja: tako umira Sokol borec in junak! Vpričo vseh, ki ga ljubijo in, ki ljubi on nje in v pogumnem zaletu svojih silnih moči, ki hoče z njimi slavo domovine pognati do vrhunca, zajame v vrelec svojega življenja do dna in z bratsko roko razmeče ta sok in vir življenja na vse strani, kakor bi iz bogastva svoje duše sipal bisere, rekoč: »Umiram za Sokolske ideale v službi domovine! Ostavljam vam, bratje in sestre, dediščino svoje Sokolske duše!«

In zato, brat Tone Malej, prihajaš med nas in odhajaš od nas skozi slavolok, ki ga je razpela nad teboj naša bratska ljubezen in zahvala vseh, ki vedo ceniti največjo Tvojo žrtev. Sokol borec in junak, najmlajši med izbranimi, danes in na veke najdražji našim srcem, vtisnil si se v naše duše, kakor rdeči cvet v spominsko knjigo, ki jo je razgrnila zgodovina Sokolstva, da jo povezano v državno trobojnico postavimo v panteon narodnih herojev. Prinesle so Te bratske roke v domovino na ščitu slave, ki je vanj vrezala Tvoje ime ta strašna, ta grozna, ta lepa, ta junaška smrt! Plamene vidim žareti iz Tvoje krste, sprejmi od mene v imenu Jugoslovenskega Sokolstva in v imenu Zveze Slovanskega Sokolstva v slovo od nas živih in na pot v večnost novega življenja zadnji bratski pozdrav: Zdravo!

Slovo Sokola I. Častitljivi Sokolski prapori so se sklonili nad krsto in jo popolnoma pokrili v poslednji pozdrav. V imenu Sokolskega Tabora se je od umrlega poslovil v iskrenih besedah prvi podstarosta Sokola I. brat Josip Turk, ki je slavil mladega Sokolskega vzornika v krasno zasnovanem govoru. V imenu telovadcev Sokola I. je spregovoril še akademik brat Iskra, poudarjajoč žalostno usodo mladeniča, ki si je v smelem podvigu osvojil vence zmage, pri tem pa po usodnem naključju padel in se s strtimi krili vrnil v domovino, dasi ovenčan s častjo in slavo: »Bil si nam najljubši in nikoli te ne bomo mogli pozabiti.« je bolno odjeknil lepi pozdrav Sokolske mladine.

S Tabora na kolodvor. Oglasila se je narodna žalostinka »Vigred« iz grl mogočnega zbora ter je našla v vseh srcih silen odmev. Sokoli so nato dvignili svoje drago breme ter prenesli krsto v mrtvaški voz, v katerega so bili vpreženi trije pari vrancev. Mirno in dostojanstveno so se nato množice razporedile v sprevod, ki ga je otvorilo šest jezdecev Sokolske konjenice. Za njimi je prišla godba Sokola I. pod vodstvom brata Švajgerja, ki ji je sledila dolga vrsta Sokolov z venci. V osmerostopih so praporščaki nesli 32 pestrih, v črni flor ovitih Sokolskih praporov, njim pa so sledile številne čete Sokolov v krojili; bilo jih je preko petsto z vseh krajev dravske banovine, a tudi zastopniki Sokolstva iz ostale Jugoslavije. V novi vrsti vencev so po trije mladi podčastniki nesli prekrasni kraljev venec, venec ministrskega predsednika in venca vojnega in prosvetnega ministra. Venec mestne občine ljubljanske pa so nesli trije magistralni uslužbenci. Za venci iz Luxembourga je prišla dolga vrsta zastopnikov raznih društev, zlasti pevcev, pred temi pa še nenavadno številna četa gasilcev. Tik pred mrtvaškim vozom je za vozom z duhovščino korakala potrta luxembourška vrsta z načelnikom bratom Murnikom na čelu in zmagovalcem Primožičem v sredi, ob vozu samem pa častna straža Sokolov z golimi sabljami. Vozu so sledili svojci brata Toneta Maleja, nato kraljev zastopnik g. general Dragomir Popovič z zastopnikom ministrskega predsednika Bailom inž. Sernecem, ter podban dr. Pirkmajer z zastopnikom divizionarja majorjem Killerjem. Mestni svet so zastopali, ker se župan mudi v inozemstvu, podžupan prof. Jarc, ter občinski svetniki Likozar. Dachs in drugi.

Vso dolgo pot s Tabora po glavnih ljubljanskih ulicah in cestah na glavni kolodvor je tvorilo več desettisočev občinstva spoštljiv špalir, ki se je vil kakor dva mogočna zidova ob obeli straneh ceste.

Slovo na kolodvoru. Ob prenosu krste v vagon je v imenu starešinstva Sokolske župe Ljubljana podstarosta brat WiIko Kfapčš po cerkvenem blagoslovu krste izrekel ginljivo slovo. Godba Sokola I. je zaigrala poslednjo žalno koračnico, pevski zbor pa je zapel z občutkom veličastno žalostinko »Usliši nas Gospod,« Letalo »Ljubljana,« Letalo »Ljubljana«, ki je ves čas krožilo nad sprevodom, se je v pozdrav spustilo čisto nizko, da izkaže zadnjo čast preminulemu mlademu vitezu.

Posmrtna triumfalna pot po Gorenjskem. Sledil je opoldne prevoz pokojnega Sokola v njegov domači kraj, Bohinj. Dolga in nabito polna vlaka pogrebnih gostov sta bila vsej Gorenjski zgovorna priča, da za junakom žaluje ves narod. Vlaka sta že iz Ljubljane odhajala deset minut drug za drugim, prenapolnjena tako, da je naravnost čudo, kako so mogle v vozovih najti prostora še one silne množice, ki so čakale na vseh gorenjskih postajah, da se pridružijo žalujočim.

Prvi Sokolski pozdrav je mrtvi brat Tone Malej na zadnjem povratku v svoj rojstni kraj prejel v Škofji Loki. kjer ga je sprejelo članstvo s praporom, naraščajem in deco. Na postaji je bila tudi večja skupina oficirjev tamošnje posadke, od katerih so nekateri spremili junaka prav do groba.

Veličastno je pozdravil vrlega Sokola ponosni Kranj. Članstvo iz Kranja. Tržiča in Stražišča je bilo v častnem številu zbrano na peronu, s prapori kranjskega članstva in naraščaja ter tržiškega Sokola, deca pa je s turobnimi črnimi zastavicami mahala junaku v zadnji pozdrav. Sresko poglavarstvo sta pri pozdravu zastopala g. dr. Zobec in Dev.

Enakih pozdravov je bil mrtvi junak deležen v Radovljici, kjer mu je izkazala zadnjo čast vrla četa ljubljanskih gozdovnikov na konjih, rog je zatrobil bratu Tončku turobno spremnico, dalje na Javorniku, na Jesenicah, na Bledu, kjer so se po pozdravu nove množice Sokolov in občinstva pridružile žalnemu romanju.

Ob odhodu iz Ljubljane je kropil dež, ko pa je vlak s krsto zavozil v domači kraj brata Tončka, se je nebo zjasnilo in solnce je z vsem sijajem objelo krsto. Ganljiv pozdrav sinu, ki se po kratkem času uspešnih bojev vrača za večno v domačo zemljo, iz katere je črpal svoje izredne sile!

Pred Sokolskim domom. Morje ljudstva je zaplalo po Bohinjski Bistrici, ki brez dvoma doslej še ni videla enakih množic. Le z največjo težavo je bilo mogoče prenesti krsto v Sokolski dom, kjer je bila položena na katafalk iz cvetja, zelenja in črnine, razsvetljena s plapolajočimi voščenkami. Nastopilo je par minut tihe pobožnosti, da so se od umrlega poslovili sorodniki, prijatelji in domačini. Pevski zbor Sokola I. je pri tej priliki zapel pokojniku toplo občuteno žalostinko, ki je vse navzoče ganila do solz. Med grobno tišino sta se pred Sokolskim domom poslovila od brata Toneta domačin brat Matevž Požar, prosvetar bistriškega Sokola, in brat Vladan Labus, tajnik Sokola v Novem Sadu. Ta se je v toplih besedah spominjal dni, ko je bil pokojni Malej vojak, letalec v Novem Sadu in je ves prosti čas prebil v Sokolski telovadnici, tudi doli od vseh ljubljen in cenjen.

Na Bistriško pokopališče. Ob 5. uri popoldne se je začel formirati žalni sprevod. Takoj za belim križem so trije Sokoli v kroju nesli venec kralja, za njim pa so nosili vence, odlikovanja saveza, rodbine, predsednika vlade, vojnega ministra, prosvetnega ministra, Sokola I., domačega društva itd. Vencev in šopkov je bila nad 60. Nato je prišlo 34 Sokolskih zastav žup in posameznih društev. Praporom je sledilo Sokolstvo v kroju, ki je bilo zastopano v več ko osemdesetih četverostopih, ter članice Sokola I. Povorko članov so zaključili zastopniki naše vojske iz Škofje Loke in pa graničnih enot iz Mojstrane in Bohinjske Bistrice, nakar je prišla reka članov v civilu, prijateljev Sokolstva in spoštovalcev umrlega. Ob zvokih žalnih koračnic ljubljanske in jeseniške Sokolske godbe je trdo odmeval počasni korak resnih moških vrst.

Cerkvene obrede je izvršil z obema kaplanoma bistriški gospod župnik. Za vozom z duhovščino je prišla krsta s pokojnikom, pokrita z državno zastavo in obdana od Sokolske častne straže z golimi sabljami. Krsti so sledili mati, sestra in brata, ter ostalo ožje sorodstvo, za temi pa so stopali v globoki potrtosti Sokolski bratje iz luxembourške vrste. Sprevod, ki ie bil tako dolg, da sta obe godbi lahko igrali hkrati, ne da bi se pri tem medsebojno ovirali, je zaključila množica pogrebnih gostov in domačinov, kakršne ljudje ne pomnijo.

Ob odprtem grobu. Po opravljenih molitvah v župni cerkvi, kjer je zbor Sokola I. zopet zapel dvoje v srce segajočih žalostink, je napočil poslednji še dihanju sem trenutek, ki je izvabil potoke solza tudi tistim, ki se jim je doslej posrečilo vsaj na zunaj vzdržati se solz. Ob bridkem joku matere, ki ji najdražje pogrezajo v črno zemljo, ne more ostati ravnodušno najkrepkejše srce. Med votlo odmevajoče udarce prvih grud na krsto se je mešalo pritajeno vzdihovanje, glasen in obupen jok, ki se je polastil vseh prič tega nepozabnega prizora.

Slovo saveznega načelnika brata. dr. Murnika. Zdaj je povzel besedo brat dr. Murnik in pogledi so se obrnili v stran naših luxembourških tekmovalcev, ki so, topeč se v solzah, skrušeni stali ob severni strani jame. Sočutje s temi pričami padca in smrti brata Maleja je bilo vsesplošno in se je stopnjevalo ob iskrenih besedah govornika, ki se je s tresočim glasom takole poslavljal od umrlega junaka: »Dragi dobri naš Tone Malej, zdrav, krepak, poln plemenitega borbenega duha in navdan najboljših nad si se podal z nami v težko mednarodno borbo. Sijajno si se boril za čast in slavo domovine, pa padel junaške smrti na bojišču, na tujih tleh, daleč od domovine, ki si jo tako ljubil. In sedaj ležiš tu pred nami brez duše, brez duha. Odšla sta v neznane nam svetove. Tvoje telo pa, še pred kratkim tako zdravo in polno najkrepkejšega življenja, se tudi v tej mrzli krsti razkraja in razpada v prah. In mi. Tvoji sobojevniki, nam se trgajo duše in srca.«

Neizprosna usoda je hotela prerano Tvojo smrt. Ne obtožujemo je, nepojmljiva nam je, ne poznamo zakonov, po kateri se ravna. Na koncu težke vaje si bil dragi Tone Malej, izvajal si jo dovršeno, budil občudovanje sodnikov in drugih tekmovalcev, pa Te v zadnjem hipu usoda odtrga s krogov in iztrga iz življenja. Z usodo se ni mogoče boriti. Umrl si junak. V brezupni borbi s smrtjo nisi mislil nase. Tvoje misli so bile namerjene na našo hudo borbo, pa se od nje obračale in vedno znova vračale k Tvoji ljubi materi, Tvojim ljubim bratom in sestri, in le tedaj se je zarosilo Tvoje oko. Nisi mislil nase: umrl si junak! Vroča želja, da se zmagoslavni venec zasveti na Sokolskem našem praporu, se je v Tebi menjavala z gorko, ljubezni polno željo za Tvojo mater, brate, sestro.

Prva želja se Ti je izpolnila: venec zmage se blesti na našem praporu. Naj se izpolni še druga Tvoja želja: naj bi ljubi Bog v Tvoji materi podvojil ono junaško moč, ki jo je ona vsadila v Tvoje srce, naj bi jo pomnožil do one krepkosti, ki jo je treba materinemu srcu, da prenese ta zanj najhujši udarec! Vzela Te nam je usoda, da Te, dobri naš Tone Malej, odvede na boljši svet, poln svetlobe in sreče. Da bi bil te sreče in svetlobe deležen neskrajšano, s to iskreno željo se poslavljamo od Tebe, Ti v grob pošiljamo zadnji naš pozdrav in hvaležni za Tvoje veliko Sokolsko delo, ki si ga izvršil tako mlad, kličemo: »Čast Ti in slava! Sklonite se prapori!«

S solzami v očeh so nagnili praporščaki svoje prapore nad grob, nato pa se je vsak prapor posebej sklonil globoko v jamo in se z dotikom za vedno poslovil od mladeniča, ljubljenca tisočev.

Časnik - Domovina, 24. julij 1930


Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Moj arhiv: Janez Pikon

Video:Tone Malej,

bohinjski olimpionik

1 komentarjev na članku "Tone Malej, bohinjski olimpionik"

Franci Savenc,

V predstavitvi popravil čestitk nazaj v častitk, kot je v originalni objavi = sporočil Pikon, popravil pa ...?

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti