Slovenec (1922): Nepregledna je vrsta krivic in nasilij, ki jih je italijanstvo zagrešilo nad našim narodom že pod avstrijskim režimom, posebno pa odkar je njihova oblast podjarmila naše primorske pokrajine.
Gorica, 18. julij 1922
Iz te nepregledne gromade krivic in zlih činov se pa dviga eden kot najtemnejši in najpošastnejši: Krn. Krn, ki je pogodil naše ljudstvo z bičem sredi obraza in mu pljunil vanj, Krn, ki nas peče in duši kakor živ ogelj.
Zaradi poškodovanega krnskega spomenika so divjale fašistovske tolpe po naših krajih in pognale nedolžno prebivalstvo v gore in gozdove kakor brezpravno zver. A to še ni bilo najhujše. Strašnejše je bilo nasilje, ki so ga izvršili nad dušo naroda, ko so ga prisilili, da je izvrševal »zadostilna« dejanja za čin, ki ga ni zagrešil, dejanja, S katerimi je samemu sebi bil v obraz, samega sebe teptal. Kaj takega niso zagrešili nad zasužnjenimi narodi niti Turki, to je bilo pridržano italijanskim nacionalistom 20. stoletja, pijanim na cenen način pridobljene »zmage« v svetovni vojni.
Nad tem nasiljem se je še narava zgrozila; v soboto in nedeljo je divjala strašna nevihta in Krn se je obdal z nepristopnostjo. Namesto tisočev romarjev in blesteče slavnosti, je videl le par sto ljudi, med temi 15 naših, ki so bili na to pot prisiljeni, a zadostilno opravilo je bilo v strašnem viharju zelo kratko in hladno — brez maše itd. Tudi fašisti si bodo ta dan na Krnu zapomnili. Drežnica je bila vsa v italijanskih zastavah — prinesenih in vsiljenih seveda.
Toda hiše so bile zaprte in prazne — prebivalci so zopet pobegnili v gozdove in senožeti, ker so bili v soboto zvečer pridrvili v vas fašisti in začeli groziti s popolnoma izmišljeno pretvezo, da so Drežničani streljali nanje.
V Kobaridu se je izvršila »zadostilna« slavnost v celem obsegu. Prisostvovati so ji morala slovenska občinska starešinstva in šolska mladina. Podžupan iz Sužida je potegnil italijansko zastavo na drog, slovenski otroci so zapeli italijansko pesem, a kobariški župan Juretič je prečital govor, ki mu ga je bila v to svrho izročila vojaška oblast in zaključil z Evviva l´Italia!
Tako so si Italijani izsilili »zadoščenje« za krnski spomenik. V tem pa italijanske oblasti kljub zahtevi Slovencev še redno niso uvedle preiskave, kako se je spomenik pokvaril! Nepristranski, resni ljudje trdijo, da je spomenik poškodovala strela. Se italijanska vlada boji preiskave?
Brez vsakega tehtnega vzroka so torej italijanski nacionalisti izlili svoj pereči
žolč nad slovenskimi sodržavljani, jih ustrahovali in jim prizadejali najgrenkejša ponižanja. Vse to z vednostjo in deloma celo s sodelovanjem italijanskih oblasti, kamo-li da bi bila oblast katerega izmed krivcev, ki so zlostavljali Slovence na njih lastni zemlji, v njih lastnih domovih, poklicala na odgovornost.
Ali so italijanski nacionalisti popolnoma pozabili, kakšne sadove so v dušah
njihovega naroda rodile manjše krivice in nasilja avstrijske uprave? Ali mislijo, da se krivica maščuje samo tedaj, kadar gre zanje in njihove koristi, da pa večna pravica izgubi svojo veljavo in svojo moč, kadar gre za — Slovence, kadar so tlačitelji oni sami?
Italijani naj vedo, da krivica in ponižanje, ki ga je doživelo slovensko ljudstvo v imenu Krna, peče v duši celokupni slovenski narod, ki tega nikdar ne bo pozabi.
S Krnom so Italijani umazali svojo lastno zgodovino in se globoko zadolžili pred svetovno zgodovino. Kadar prihruje nadnje nekoč nesreča, naj se spomnijo na Krn.
Slovenec, 20. julij 1922