Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Strahotna noč na Triglavu leta 1822

Jutro (1933) z opombami in pojasnili - Rudolf Dostal: Zgodovina triglavske turistike nam poroča, ...

.... da so se že ob koncu 18. stoletja vršili poizkusi, da bi se pogumni in za tisto dobo na vsak način drzni ljudje povzpeli na vrh Triglava, kar se je posameznim v resnici tudi posrečilo. Prvi se je dvignil na vrh 26. avgusta 1778. ranocelnik Lovro Willonitzer1 iz Stare Fužine, spremljali so ga lovec Božič2 ter rudarja Korošec in Kos. Ta se je povzpel na vrh še nad dvajsetkrat. Izmed ostalih, ki so prišli v nastopnih letih na Triglav, omenjamo Valentina Vodnika, ki je prišel 15. avgusta 1795. na Kredarico ter goriškega duhovnika in pisatelja Valentina Staniča, ki se je povzpel l. 1808 na vrh Triglava in barometrsko ugotovil njegovo višino. Prvi, ki je izmeril triglavsko višino, je bil leta 1779. slavni zdravnik in botanik Baltazar Hacquet.

Nekaj desetletij pozneje se je vršilo na Triglavu že vojaško merjenje. Dne 4. julija 1822. se je odpravil stotnik, zemljemerec pl. Bosio ob štirih zjutraj na vrh Triglava, da bi tamkaj izvršil potrebno merjenje. Spremljalo ga je osem vojakov, vodnikov in nosačev.3 Prihodnji dan ga je doletelo strahovito neurje. Ko je dospel do že poprej postavljene trigonometrijske piramide, ga je večina spremljevalcev zapustila.4 Pri njem sta vztrajala samo še dva vodnika in pa njegov zvesti pomočnik.

Leto zatem je poročal stotnik pl. Bosio v dunajskem »Archiv für Geschichte, Statistik, Literatur und Kunst« (Arhiv za zgodovino, statistiko, literaturo in umetnost)5 o tem dogodku nastopno:
»Bilo je ob štirih popoldne, toplomer je kazal 1 stopinjo toplote po Reaumurju in močan sever je pihal. Črni oblaki so se vlačili po grebenih in jih ovijali, gost dež je padal. V strašnem neurju nisem bil gotov pota za povratek in brez vsake potrebne pomoči, da bi plezal navzdol na sicer dobro mi znani strašni poti. Ker tudi nisem imel nujno potrebnih ljudi in sredstev za varen prenos svojega merilnega orodja in ostale prtljage, sem se moral brez vsakega oklevanja odločiti za prenočevanje na nebotični višini. Ura je bila pet, ko sem si pripravil nenavadno zasilno prenočišče v notranjosti piramide. To sem ovil s šotornimi krili in velikim kosom povoščenega platna, da bi sebe in spremljevalce v tesnem bivališču, ki je stalo kakor visok grob sredi črnih oblakov, kolikor mogoče obvaroval pred hudim vetrom ter snežno in deževno vihro.

Od mojih spremljevalcev je pobegnil še eden in tako sta mi preostala en vodnik in moj pomočnik, trdno odločena, da bosta delila mojo usodo. Prestrašeni smo poslušali silovito bučanje orkana, ki je divjal od vseh strani proti stenam zibajočega se stolpa. Minilo je komaj pol ure in že smo slišali bližajoče se grmenje. V nastopnem hipu je udarila strela v vrh piramide. Planil sem ven v podivjano naravo. Temna noč se je grnila na vrh gore, iz prepadov navzgor so se dvigali grozni oblaki, razsvetljeni od bliskov, ki so udarjali v skalovje in našo piramido. Stal sem na nebotični višini sredi ognjenega boja in v grozi zrl navzdol v besneči orkan. Edina misel mi je bila gotova smrt, zakaj smatral sem kot nemogoče, da bi mi prizanesle neštete udarjajoče strele. Proč od tega groznega kraja! Vrnil sem se v piramido in prigovarjal svojima sotrpinoma takojšnji povratek. Toda edini vodnik, ki mi je preostal, je izjavil, da nas v takem neurju ne more spraviti v dolino, kajti to podvzetje bi pomenilo gotovo smrt, na višini pa bi se mogoče le ohranili.

Kaj nam je preostalo drugega, kakor da smo se vdali v neizogibno usodo? Iskreni, kakor bi hoteli ostati večno skupaj, smo se oklenili na tleh piramide drug drugega, da bi združeni umrli. Naenkrat nas je močan električni udarec vrgel vsak sebi. Kmalu sem se osvestil in zagledal najprej svojega pomočnika, ki je sedel nem in kakor brez uma kazal na usta. Ob neprestanem bliskanju sem zapazil na njegovem čelu žig električnega udarca. Zavpil sem vodniku na pomoč, ta pa je ležal nezavesten, otrpel. Vrgel sem se čezenj in ga skušal zopet osvestiti in obuditi v življenje z drgnjenjem, vlivanjem in škropljenjem vina, ki sem ga imel s seboj. Posrečilo se mi je, najprej so ga zvijali strašni krči, potem pa si je opomogel, dočim je mogel moj pomočnik izgovarjati samo zmedene in napol razumljive besede. Končno se mu je povrnil govor. Kar nas je ponovni udar strele zopet vrgel vse skupaj na tla in nas omamil. Ko sem odprl oči, sem hitro odtrgal šatorno krilo in planil na prosto iz hiše smrti, že drugič v borbo s podivjanimi elementi. Moja tovariša sta prišla za menoj, nekaj korakov proč od skalne piramide smo se vrgli v skalnato votlino, odeti s šatornim platnom, ki nam je vsaj nekoliko zakrivalo strahoto našega položaja in nas vsaj malo varovalo pred nepopisnim metežem snega, toče in dežja. Tokrat je udarec strele najbolj zadel mene, bil sem dolgo časa nezavesten in občutil silne bolečine v nogah. Bil sem tudi precej ožgan na temenu in levem licu ter sem, kakor sta mi pravila moja tovariša pozneje, ko sem se zopet osvestil, v konvulzivičnih krčih strahovito, brezumno tulil. Ta prizor je tako vplival na našega zvestega vodnika, ki je bil že šestkrat splezal na vrh, da je izpremenil svoj prvotni sklep in nujno silil, naj bežimo iz takega pekla in tvegamo povratek. Toda bil sem tako obnemogel, da mu nisem mogel slediti. Tudi moj pomočnik je izjavil, da me ne bo zapustil.
In tako je pobegnil tudi zadnji vodnik. S preostalim pomočnikom sva gledala, kako ga je gnal strah kakor na krilih, midva pa sva ostala v najinem skalnatem pribežališču, podobnemu žvepleni mlakuži, tesno oklenjena. Nešteti bliski so se družili v ognjeno morje, strahovito treskanje in bobnenje se je lomilo na skalnatih stenah in tisočkrat odmevalo. Bes neurja se je stopnjeval, novi električni udarci so se dotikali najinih že skoro neobčutnih teles. Naenkrat je, kakor trenutek uničevanja – bodisi, da je bil to plod domišljije, bodisi resničnosti, kar bi mogli razlagati zaradi fosforne vsebine najinih udov – zagrne najini telesi plameneči zubelj, ki sva ga hotela oslepelih oči odtrgati. Z vsako potezo roke, ki se je dotaknila najine obleke, pa sva ga na novo vzbudila in povečala (Elijev ogenj?). Osuplost, groza in smrtni strah se naju je lotil. Kakor dve goreči baklji sva bežala z mesta, kjer sva se nahajala in takoj nato zopet iskala drug prostor. Planila sva navzdol in tesno oklenjena nastopila pot v grob. Ponovni blisk je razgrnil ognjeno žrelo pred najinimi očmi in v plamenečem morju naju je strah vrgel na rob prepada.

Zaman bi se trudil, da bi samo približno označil, koliko časa sva ležala na skrajnem robu navpične, brezdanje globočine in kakšne misli in občutki so naju takrat navdajali. Slednjič, še nekaj bliskov, ki so se pojavljali vedno redkeje, bolj in bolj oddaljujoče se grmenje in na zvezdnatem nebu se je prikazal prijazno se smehljajoči mesec! Šele ob treh zjutraj sva zapustila najin prostor. Počasi sva lezla nazaj, da sva se vzdržala, zakaj najine noge so napol visele v prepad. Moja piramida je postala medtem hiša smrti. Približal sem se ji, da bi odnesel svoje orodje in priprave za merjenje. Toda strašna groza me je prevzela, ko sem zagledal zadnjega preostalega vodnika, od strele ubitega, mrzlega, sedečega v notranjosti piramide! Proč sem bežal od prizora, ki me je pretresel v dno duše. Hvaležen gledam še vedno proti nebu, ki me je dovolj pravočasno rešilo iz lesenega prostora, gotovo smrtno nevarnega kraja ob nevihti.
Ob osmih zjutraj so se vrnili prejšnji dan pobegli6 vodniki in spremljevalci. Ni treba, da bi razlagal, kakšnih občutkov poln sem se vračal navzdol in kakšna pobitost je vladala med vodniki, ki so nosili v šator zavito truplo svojega tovariša v dolino.«7

Rudolf Dostal


1Lovrenc Wilomitzer (ne Wilonitzer), eden štirih srčnih mož, je bil ranocelnik in Hacquetov učenec.
2Seveda gre za Štefana Rožiča, Luka Korošca in Matevža Kosa.
3Bosia je spremljal pomočnik, korporal Johann Rothemmel; drugi pa so bili domači bohinjski vodniki in nosači: gorski vodnik Anton Kos, po domače Kosov Tone iz Jereke, gorski vodnik Anton Korošec, po domače Cerkovnikov Tonej iz Koprivnika, Orjakov Šimen iz Podjelja (ki ga Evgen Lovšin prav tako omenja kot gorskega vodnika), in še štirje neimenovani nosači. Kos in Korošec sta bila že prej na vrhu (prvi 23-krat, drugi pa sedemkrat). Poskrbela sta, da je bila na vrhu že prej postavljena triangulacijska piramida.
Vzpon po izpostavljenem in naloženem grebenu je bil kaj težaven in zahteven, še posebno za tistega nosača, ki je nosil zaboj s težkim merilnim orodjem. Bil je navezan na vrv, ki sta jo zgoraj držala dva od nosačev, tretji pa ga je rinil navkreber (Evgen Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, SPD 1944, stran 108, risba Vlasta Kopača).
4Priprave in merjenje so bili zamudni, slabo vreme se je proti večeru še poslabšalo. Bližala se je nevihta in vodniki so Bosiu svetovali, naj gredo nazaj. Odločil pa se je, da bo prespal na vrhu, ker ni hotel pustiti merilne naprave brez varstva, poleg tega se mu je zdel sestop še nevarnejši in si je želel prihraniti ponoven težavni vzpon.
5Poročilo o celotnem vzponu je naslednje leto (1823 v Illyrisches Blatt, št. 14 in 15) objavil F. vitez von Jacomini-Holzapfel-Waasen. To njegovo poročilo je objavil Julius Kugy v svoji knjigi Pet stoletij Triglava (glej prevod Založbe Obzorja, Maribor 1979, str. 93–110, s tehtnimi opombami prevajalca Marijana Lipovška).
Manj znano pa je tole Bosiovo osebno poročilo o sami nesreči, ki je neposredno in pristno in se v njem nekatere podrobnosti nekoliko razlikujejo..
6Bosiov očitek o pobegu vodnikov in nosačev je krivičen, saj je prav on sam s svojim trmastim in nespametnim vztrajanjem na vrhu zakrivil smrt enega od svojih spremljevalcev. Prvo znano nesrečo na Triglavu je povzročila prav njegova trmoglavost in popolno nepoznavanje nevarnosti naravnih sil v gorah. Evgen Lovšin v Gorskih vodnikih v Julijskih Alpah (PZS 1961, stran 111) poudarja, da je nesrečni Anton Korošec svetel primer večje vdanosti in zvestobe, kakor je zapovedano v nenapisanih vodniških pravilih. Drugi vodniki in nosači pa so se vedli, kakor bi se vsak pameten hribolazec v takem izrednem primeru.
7Na vrh so se vrnili vsi preostali: vodnika Anton Kos iz Jereke in Simon Stare, po domače Orjakov Šimen, ter štirje nosači. Pretreseni so truplo svojega tovariša zavili v šotorsko krilo in ga pod Kosovim vodstvom z velikimi težavami in nevarnostmi prinesli v dolino. Na Velem polju so ogorčeni pastirji in pastirice s pomivalkami in žehtarji napodili nespametnega Bosia … (Josip Korošec v PV 1901).

Obe ilustraciji sta delo Vlasta Kopača, ki ju je pripravil za Lovšinovo knjigo septembra leta 1943, tik preden je bil aretiran in odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau. Zato je zadnja risba ostala nedokončana in v knjigi ni bila objavljena.
Evgen Lovšin poudarja, da je bilo to prvo znano gorsko reševalno delo v Triglavu. Sedaj pa naj poudarimo to še bolj natančno: dejstvo je, da je bilo to prvo znano gorsko reševalno delo vodnikov in nosačev in tudi prvo znano vodeno reševanje v alpinistično zahtevnih razmerah. Opisane in znane so okoliščine nesreče in prav tako vodja reševanja, izkušeni Anton Kos. Po mnenju alpinista in planinskega pisatelja Tineta Miheliča je to – vsega občudovanja vredno reševanje – pravi dejanski začetek delovanja naše gorske reševalne službe.

Opombe pripravil France Malešič


Ljubljanski zvon (1895)/G-L - Fran Orožen: Potovanje stotnika Bosia na Triglav leta 1822

Slovenec (1884)/G-L: Nevihta v gorah

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti