Jutro (1932): Slovenj Gradec, 9. julija.
Slovenjgraškim planincem, ki vodijo Mislinjsko podružnico SPD, je že leta in leta trla glavo pot na Urško goro.
Od vseh strani je bilo treba poslušati zabavljanja na dolgo pot, češ: Urška gora je ena izmed naših najlepših planinskih postojank, samo ta pot v Slovenj Gradec, ta se vleče kakor v večnost. Razbijali so si glave, kaj naj se naredi, da ne bo planinski promet na Plešivcu trpel. Ko je pred leti smeli Stiger iz Celja kar z avtom naskočil to planinsko postojanko in v kratkem času srečno na vrh prispel, se je marsikaterega planinca polotilo veselje, da se bo od sedaj lahko z avtomobilom vozil na goro in se ne bo več treba potiti po dolgi- poti. Vendar je »avtomobilski promet« kmalu padel v vodo. Zgraditi žično železnico? Seveda, to bi bilo »čudno fajn«, a kje denar? Počakali bomo raje na Mariborčane.
No, pa se je le našla v odboru pametna glavica: kaj bomo z dolgo potjo, ki se vleče okoli in okoli Kozjega hrbta? Potegnimo kar diagonalo čez sedlo, čez severni hrbet Kozjega hrbta, čez vasico Sele — in evo najkrajše poti na Urško goro.
Res, začelo se je s trasiranjem in študiranjem, kako bi bilo bolje. Beseda je postala resnica in god slovanskih apostolov je že doživel otvoritev nove poti. Ta zavije pri magistratu v Slovenj Gradcu desno proti osnovni šoli, pelje čez Suhodolnico pod Starim gradom do Apačnika, od tod po senčni poti do planinske vasice Sele, kjer župnikuje pisatelj Ksaver Meško.
Kdor hoče, se tu lahko v prijazni Klančnikovi gostilnici malo pokrepča in potem hajdi malo strmo naprej. Dalje vodi pot mimo koroških kmetij in zavije pri romantični bajtici strmo v gozd. Od tod dalje po lepo zaraščenem gozdu ne prestrmo, med košatimi bukvami, dokler te ne pozdravlja že od daleč prijazno žuborenje malega gorskega potočka. Napis »Izvir Kotuljke« ti pove, da izvira tu vodica, ki potem v bazenu Rimskega vrelca letoviščarjem hladi vsakdanje skrbi. Okoli izvira so nameščene lične mize in klopce. Moraš si oddahniti! Pa spet zložno po severnem hrbtu Kozjega hrbta, po novo nadelani poti na malo sedlo, od tod levo čez klanček — in že stojiš pod vrhom sivega Plešivca, ob starodavnem križu. Potem še nekaj serpentin, še nekaj potnih srag in na enkrat se ti odpre v vsej krasoti starodavna, najvišje ležeča slovenska cerkvica sv. Uršule. Na desni strani cerkve se vzdiga ponosno stavba planinskega doma SPD, kjer najde vsak turist, kar mu srce poželi. Pred domom lepa terasa, kjer se lahko sončiš, v domu prvovrstna prehrana, pa še nebeška vinska kapljica Seršenovega Frančeka iz Ljutomera! Mehke čiste posteljice, prijazna, dobrosrčna oskrbnic a ... ni čudno, da marsikateri turist kar po osem dni ostane v tem ljubem planinskem prebivališču! Na god sv.
Cirila in Metoda je videl sivi Plešivec množice ljudstva, ki so prihitele na goro, da proslave otvoritev nove poti. Po oficielnem pozdravu gospodarja doma g. Kvaca, se je podala številna družba z godbo in baklami na vrh, kjer se je prižgal kres. Nadzornik Germovšek je kot predsednik CMD pozdravil navzoče goste ... in tihe želje so splavale tja čez sivo Peco, tja po Dravski, Ziljski in Rožni dolini, h Gospe Sveti, k bratom naše krvi ... Pridi zvezda naša, pridi ! ... Kres je plapolal, tam na Pohorju, tam na koroški meji, po Savinjski in dravski dolini je imel nebroj tovarišev. Bratje tam preko Karavank, gotovo ste jih videli, Vam so veljale vse tople želje ... Drugi dan se je vršila slovesna maša, ki jo je daroval profesor dr. Somrek ob asistenci podgorskega in starotrškega župnika.
Lep dan je bil tam na sivem Plešivcu, v veselju in zadovoljstvu so se razšle množice turistov, ki jim je nova pot odprla staro gorsko kraljestvo. V vseh srcih je odmevalo: Nazaj v planinski raj!
Jutro, 10. julij 1932