Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Anže Čokl: Doživetja in peripetije naredijo avanturo unikatno

Planet Siol.net - Manca Čujež: Pustolovec nomadske duše, čigar strast je snemanje avanturističnih športnih dokumentarcev, ne išče le cilja, ampak tudi pot, ki mu širi obzorja, hrani njegovo dušo in bogati njegovo dojemanje sveta.

Kam vse vas je odpeljala sla priti nekam, kamor človeška noga še ni stopila?
Na vse celine z izjemo Avstralije in Antarktike, ki jo bom k sreči kmalu lahko odkljukal na svojem seznamu želja.

Je bil Peru z Andi pri rosnih 17 letih glavni krivec za vašo nomadsko dušo, ki stalno hrepeni po pustolovskih ekspedicijah?
Peru je bila zgolj moja prva samostojna avantura. Sicer sem tudi še precej mlajši potoval, tudi sam, vendar ves čas v varnem zavetju civilizacije, mest in okolja, ki je po današnjih merilih "človeku prijazno". V perujskih Andih pa sem se notranje osamosvojil, saj sem za 45 dni popolnoma prekinil zvezo s starši in družino in tako naredil svoje prve samostojne korake na drugem koncu sveta in na svoji – upam, da dolgi – pustolovski poti. Peru je tako le posredno krivec za nomadsko dušo, saj mislim, da sem tam le doživel to, kar je v meni zorelo že od malih nog in kar smo v določeni meri že doživljali s starši, ko smo prejadrali lep del Sredozemlja in tudi drugače popotovali.

Vaša posebna strast so avanturistični športni dokumentarci. Filmi Lovci na pršič, Kraljestvo oblakov in Špaltna Ekspres bodo novembra dobili aljaško družbo. Koliko deviškosti pustolovščine na Aljaski je (bilo) mogoče ujeti na filmski trak?
S svojimi očmi sicer poskušam zajeti tisto, kar nakazuje deviškost, in s pomočjo celotne zgodbe filma povedati ali vsaj poskušati prikazati tisto, kar tam podoživljaš osebno. Največ vedno povedo tisti kadri, ki jih pogosto ne vidiš v dokumentarnih filmih. Trenutki, ko si recimo v težkem položaju, te je strah, ti je nelagodno ob skrbi za povratek, te zebe ipd. V tem pogledu sem se streniral in v takih trenutkih se prisilim snemati, saj vem, da imajo takšni posnetki v filmu veliko težo. Letos sem snemal še s toliko večjim užitkom, ker smo imeli s seboj res vrhunsko snemalno opremo, in sem prepričan, da bo dokumentarec, ki bo 21. novembra premierno predvajan v Cankarjevem domu, vsaj vizualno moj najboljši.

V katero državo se vedno znova radi vračate in kam si ne želite več? Zakaj?
Redko se vračam v isto deželo, vsaj kar zadeva "ta večje" avanture. Zanimajo me vselej novi kraji, nove stvari in nova doživetja. Te mi je v eni deželi, dokler so na voljo druge, nesmisel iskati. Odprava ali plezalna avantura, če hočete, nikoli ni zgolj plezanje. Je tudi pot, pa utrip tamkajšnjega življenja, ljudi, domorodcev v redko poseljenih krajih, kultura, rastlinstvo in živalstvo … To je tisto, kar mi širi obzorja, hrani mojo dušo in bogati moje dojemanje sveta. Pot ni črta, ki pelje od a do b, temveč skupek doživetij in peripetij, ki naredijo avanturo unikatno, in to je moj cilj.

Srečanje prve vrste, ki ste ga doživeli na svojih potepih po svetu?
Uf, težko vprašanje – srečanj je bilo veliko, vsako po svoje lepo in zanimivo. Morda mi je najbolj pristno ostalo v spominu tisto z zahoda Kitajske, na meji s Tadžikistanom, kjer so domačini v vojaško nadzorovanem odročnem območju prvič videli turiste. Trije Slovenci smo v hipu postali največja atrakcija doline in iz majhne, dve uri hoda oddaljene vasi so k nam v bazni tabor vsak dan prihajali domačini. Sprva se je zbrala vsa vas, zatem le starejši, brez dojenčkov in zelo majhnih otrok. Po nekaj dneh so v naš bazni tabor začele prihajati ženske, godne za ženitev, v zakon pa so jih ponujali njihovi starši. Oblečene so bile v svoje najlepše svečane obleke in se nasploh želele prikazati v svoji najboljši luči. Mladenke od 15 do 40 let med nami ženina sicer niso našle, smo pa v pesku risali svet in jim kazali, kje je Slovenija in kje smo zdaj. Težko si predstavljate, kako zelo zanimiv občutek je, ko se pogovarjaš z nekom, ki se mu ne sanja, da je svet okrogel in kje se nahaja kakšna celina, kaj šele država. Sporazumevali smo se z znaki in telesno govorico. To je bilo vsekakor prvovrstno srečanje.

Kam bi na potovanje napotili zaljubljence v naravo in šport, ki iščejo prvinska doživetja?
Vprašanje se mi zdi preveč univerzalno, da bi lahko kakorkoli odgovoril, še manj koga konkretno kam napotil. Vsekakor pa bo velik korak naprej že to, da popotniki ne izbirajo "aranžmajev" pri agencijah, na internetu ali kjerkoli drugje, ampak si svoje popotniške dneve prikrojijo sami. Tako je človek namreč bolj vpet v celotno pot, lahko je ponosen na svoje načrtovanje, organizacijo in se po drugi strani tudi ne more pritoževati, če kaj ne "štima" – to je pomembna šola tudi za življenje, saj ljudje vse prepogosto tarnamo in prelagamo "krivdo" na druge, izogibamo se konfliktom in podobno. To je narobe – z vsem se moramo soočiti in težave odpravljati. Če nam to uspe, težavam naenkrat ne rečemo več težave, ampak samo izzivi, ki – če nanje gledamo pozitivno – lahko predstavljajo celo višji smisel. Če ti to uspe, si v začaranem krogu pozitivizma, kjer težav ni. V resnici seveda obstajajo, vendar nanje ne gledaš kot na nekaj, pred čemer bi pobegnil ali se skril.

Si ob tako avanturističnem življenjskem slogu sploh lahko predstavljate ležerno počitnikovanje na plaži, "z možgani na off in čivavo na straži"?
Pravzaprav si. Všeč mi je raznolikost, rad počnem različne stvari. Zlahka si torej predstavljam tudi počitnikovanje na plaži, vendar to nikakor ne more biti daljše od največ treh, štirih, morda v izjemnem primeru sedmih dni na leto.

Kako vas je mišljenjsko obrusilo redno pogledovanje onkraj meja Slovenije?
Zdi se mi, da potovanja človeku dajo širino. Ukalupljena potovanja seveda ne, saj v takem primeru kot pes na povodcu slediš toku denarja, se ustavljaš v trgovinah, kjer je prodajalec vnaprej dogovorjen za provizijo, se ne nazadnje še smeje za denar. Stranpota pa so vselej zanimiva, ne glede na to, katero deželo obiščeš. Dojemanje sveta onkraj meja Slovenije je koristno in vsekakor dobrodošlo že (ali predvsem) od malih nog. Vem, kako sem se kot majhen otrok pogosto "bojeval" s starši, da bi raje ostal s prijatelji doma in se igral, pa niso popustili in smo šli na potovanje, takšno ali drugačno. Ker si kot otrok brez denarja, sta popotniški duh in uresničitev tovrstnih želja na starših. Kot otroka se te nezavedno dotakne kup stvari, kajti otroci so v resnici silno dojemljivi, in če samo pomislim, koliko lepega se spomnim iz svojih mladostniških let! Res sem hvaležen staršem za vse to in si želim, da bi lahko tudi sam nekoč svojim otrokom omogočil spoznavanje sveta.

V Bohinju ustvarjate turistično oazo, prijazno do okolja. Kako pa na potovanjih uresničujete svojo pripadnost ekoturizmu?
Strogo gledano je vsakršno potovanje okolju škodljivo, še zlasti letalski promet. V tem pogledu torej na potovanjih onkraj luže nisem "ekoturist". Glede preostalega sem previden – če nas je več, najamemo en večji avto in ne tri manjše, čeprav je pogosto lažje in ceneje; skrbimo, da ne povzročamo nesnage, podpiramo lokalno prebivalstvo, spoštujemo običaje, ločujemo odpadke ipd.

Manca Čujež
Foto: osebni arhiv Anžeta Čokla

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti