Janez Pikon: Bohinj, v nedeljo, 9. julija 1922 se je na Brodu pri Bohinjski Bistrici vršila prisrčna slavnost, odkrili so na rojstni hiši dr. Janeza Mencingerja spominsko ploščo, katero so dali njegovi rojaki na lastne stroške napraviti in vzidati. 
Darove, ki so prispeli iz Slovenije in ki znašajo doslej 20.000 K, so pa naložili kot dr. Janez Mencingerjevo spominsko dijaško ustanovo, hvaležno sprejemajo. Posebej so naprošeni tisti, ki so prejeli nabiralne pole, da jih čimpreje z nabranim zneskom vrnejo pripravljalnemu odboru. Dopoldne so se v Brodu pričele zbirali od vseh strani množice ljudstva iz Bohinja pa tudi iz oddaljenejših krajev. Korporativno so došle požarne brambe iz Bohinjske Bistrice, Nemškega Rovta, Nomenja, Češnjice, Srednje vasi in Stare Fužine. Slovensko Matico je zastopal ravnatelj dr. Josip Tominšek iz Maribora, društvo slovenskih leposlovcev urednik Franc Albrecht, Iv. Zoreč in Petruška, odvetniško zbornico dr. Danilo Majaron.
Došla so nadalje zastopstva krške mestne občine, krajnega šolskega sveta, C. M. podružnice v Krškem, kat. del. društva in društva tovarniških mojstrov z Jesenic in mariborskega profesorskega društva »Soče« iz Ljubljane, Sokol, itd.
Ob 10. dopoldne je v podružnici Svete Magdalene na Brodu daroval Sveto mašo prijatelj pokojnega pisatelja msgr. Tomo Zupan. Pri maši je lepo prispevala šolska mladina pod vodstvom nadučitelja Fr. Silvestra. Ob 12. so topiči naznanili pričetek slavnosti. Rojstna hiša dr. Janeza Mencingerja je bila prav okusno okrašena, tudi vsa vas Brod je bila v zastavah, mlajih in slavolokih. Slavnost je otvoril s kratkim pozdravom bohinjski predsednik pripravljalnega odbora Janez Rozman. Nato je imel slavnostni govor ravnatelj dr. Josip Tominšek, ki je opisal slavljenca kot zvestega Bohinjca, kot človeka, moža, pisatelja in preroka jugoslovanske svobode.
Po govoru je padlo zagrinjalo in prikazala se je okusno izdelana marmornata plošča z napisom: »V tej hiši se je rodil dne 26. marca 1838 dr. Janez Mencinger, pisatelj, buditelj slovenskega naroda in glasnik Bohinja.« Ploščo je prevzel v varstvo sedanji lastnik hiše, slavljenčev nečak Janez Mencinger. Nastopil je nato slavljenčev sin dr. Janko Mencinger, odvetnik v Krškem, ki je podal več zanimivih anekdot in potez iz življenja svojega očeta. Hotelir Alfonz Mencinger se je v imenu pripravljalnega odbora zahvalil za obilno udeležbo, posebno Goričanom. Cela slavnost jo bila zelo prisrčna in je dokazala, da take slavnosti prav lepo uspejo, tudi brez običajnih veselic.
Dr. Janez Mencinger (26. 3. 1838 - 12. 4. 1912) se je rodil na Brodu sredi Bohinja v stari in trdni kmečki družini. Ljudsko šolo je obiskoval na Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa med leti 1849-1857 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je sprva študiral klasično filologijo (1857-1858), od jeseni 1857 pa je študiral pravo. Zadnji semester prava je končal v Gradcu, kjer je bil 1864 tudi promoviran. Takole izraža svoj strah pred tujstvom tedaj, ko se je tudi tej pokrajini obetala železna cesta: »Ali boš ohranila zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih dolin? Snubili te bodo tujci in Bohinj ti bo dal doto od svojih šum in rudnin, od vodnih sil, do živine in polj. Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantovo krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju gola brda, kršna pogorja, razdrastana po hudournikih, ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v njegovi domači hiši in kjer je zdaj naš svet najdivotnejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih inozemcev.« Njegova hudomušnost ga je pripeljala tudi do tega, da si je že pred smrtjo sam sestavil besedilo za nagrobnik: »Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912 (datum smrti so mu vpisali naknadno). Bodi mu sodba milostljiva.«
Pa v tih nepretrganih gostih lesovih ni hodil samo lovec s puščico, sulico in z nožem, zalezovat zveri ali branit se jih. Te gore so imele mnogo železove rude, ki je v ilovnatih kotanjah in kontah ležala skoraj na vrhu zemlje, ki je bila dobiti brez posebnega truda in rudarske umetnosti in se je rada topila ali kakor Bohinjec pravi »plavila.« Ta ruda je bila sicer samo železna pa je dala veliko suhega zlata, (dr. Janez Mencinger)
Slovenec, 11. julij 1922
Janez Pikon