Boris Štupar 06.07.1932 07:28 1756 0

Cerkev na Gori Oljki žrtev plamenov

Jutro (1932): Pri kresovanju je veter zanesel iskre na leseno streho — Zgorelo je cerkveno ostrešje, škoda je zelo velika

Celje, 5. julija 1932
Kakor na večini ostalih vrhov ob robovih Savinjske doline, so narodno zavedni fantje v ponedeljek zvečer v počastitev slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda zažgali mogočen kres tudi v bližini starinske romarske cerkvice na eni najpriljubljenejših izletniških točk, na Gori Oljki, katere vrh leži 734 m nad morsko gladino.
Cerkev, ki ima dva stolpa, je krita enako, kakor tudi poleg ležeče cerkovnikovo stanovanjsko poslopje, z lesenimi deščicami, ki so bile močno razrušene in lahko vnetljive. Ko je kres že ugašal, je okrog pol 23. nekaj isker zanesel lahen vetrič na cerkveno streho, ki se je naglo vnela in kmalu je zažarel proti nebu nov, nezaželjen, strašen kres.
V pičli uri je kljub napornemu gašenju številnih tamkajšnjih domačinov zgorelo cerkveno ostrešje in oba lesena vrhova zvonikov, iz katerih sta padla na tla deloma stopljena in razlita zvonova. Škoda je velika, ker so bile uničene baje tudi nekatere dragocene starinske cerkvene slike ter ostala cerkvena oprava. Celjani so danes hodili ves dan z daljnogledi na bližnje griče in ogledovali pogorišče prijazne romarske cerkve, ki jo je bilo mogoče ob lepem vremenu videti tudi s prostim očesom s kapucinskega mostu, živo belečo se sredi zelenih trat in gozdičev. Zdaj na se opazi iz Celja le nekaj osmojenega, počrnelega zidovja, iz katerega se še vije lahen modrikast dim.

Tako je nesrečno naključje prizadelo cerkev, o kateri piše Marijan Marolt, da je biser arhitekture iz srede 18. stoletja (1754), delo stavbenika Leonarda. Vsa zunanjost je imela odsev notranjosti: razgibane stene so dale slutiti notranjo prostornost in dva visoka zvonika z bogato razčlenjenima strehama sta oznanjala živahnost te mojstrske tvorbe daleč po vsej spodnji Savinjski dolini. V glavnem oltarju je bila slika slovenskega slikarja Fortunata Werganta: Križanje, delo izredne izrazne moči in razgibanosti, ki jo je, kakor poročajo, uničil ogenj.
Zvonova sta bila šele pred kratkim potegnjena s stolpa, ko so med vojno rekvirirali največji zvon v vsej Škofiji, ki se je čul po vsej dolini. Za mirno cerkvijo žalujejo poleg domačih vernikov tudi mnogi izletniki, ki jim je bila ta stavba prijetno točišče. Kljub hudim časom bi vendar bila dolžnost vse Slovenije, da pomaga ohraniti in obnoviti ta biser Savinjske doline.

Jutro, 6. julij 1932