Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Njim, ki so dotrpeli

Jutro (1932), Naši kraji in ljudje - Joža Lavtižar: Ob današnji spominski slovesnosti pri kapelici na Vršiču — Kako so trpeli in umirali ruski vojni ujetniki

Zgodnja, prezgodnja je bila v letih vojnih grozot druga pomlad. Kar hipno so se razpršile snežne megle z Razora in Prisanka, le v globokem kotu Skedenjskega snežišča je še tenek pajčolan zakrival temne in globoke razpoke. V čudnem nemiru je drhtela vas. Dan za dnevom so bruhali vlaki nove kolone, kopičila se je po poljih municija, v gore so rastli skladi živil.
Ob temnih večerih so kratki bliski sekali nebo, ves v ognju je žarel Prisank ... Trdo in težko so udarjali Italijanu.
V tistih dneh se je zganil oblastnik: od Jasne pa naprej, naprej, je zasadil rdeče-bele merilne količke za novo, nujno potrebno cesto. In je šla trasa preko deroče Pišence, preko sočno-travnatih livad; zajedala se je v globokih serpentinah v stoletne mecesnove gozdove, vzpenjala se preko krušljivih skal, vedno višje in višje v ostrih zasekah do Vršiča, pa je od tam spet padala preko strmih travnatih pobočij v Soško dolino.

Deževno aprilsko jutro. V brezupnem taktu se je zganilo štirideset tisoč rok, štirideset tisoč rok je prijelo za lopate, štirideset tisoč rok je zavihtelo krampe. V Vožičih je zazijala zemlja, kakor kri rdeča ilovica je padala na kupe; v Pišencah so se v krušljive skale zajedli svedri in še tam naprej so se vzpenili zajezeni hudourniki: cesta se je gradila ... Udarjali so krampi, zasipavale so lopate, hropeli so tlačilni stroji, vlekli konji: cesta se je vzpenjala, štirideset tisoč rok — dvajset tisoč Rusov — je koralo v njo svoje žulje, svoje trpljenje, svoje življenje.
Dvajset tisoč duš za eno cesto. Gradili so jo brodarji z Volge, s svojo večno lepo pesmijo; gradili so jo sinovi ravnin, step in tunder, s svojim neizmernim hrepenenjem po domačem prostranstvu, z mržnjo do visokih gora in šumečih veda. Gradili so jo donski kozaki z ugaslim ponosom na ustnih in ukrivljenim hrbtom.

Širila se je cesta. Udarjali so krampi, omahovale roke, umirali ljudje: cestni jarek, vlažen in temen, jim je bil grob. Od jutra do večera je mučil in v blaznem tempu priganjal oblastnik.
V ostri serpentini je zavila cesta prav na kraj Robičja. V njegovi ozki dolinici je v vedrem poletnem večeru zasadil svečenik Dimitrije lopato: preko par noči je vzrasla cerkvica, majhna cerkvica in v njej Madona s črnim obrazom. Kakor uteha je bila ta cerkvica, kakor spomenik, kakor križ nagrobnik za duše živih in mrtvih mučenikov. Pa se je vrstil okoli nje grob za grobom, da skoraj ni bilo več prostora, v tej tihi in mirni dolinici, polni rdečih jagod, ki so se kakor krvav prt razpasle ob bregovih bistrega potočka.
Udarjali so zvonovi iz granat, njihov zvok se je mešal z udarjanjem lopat in krampov. Z vzdihom umirajočih ...

Cesta pa je rastla. V ostri spirali se je izvila Robičju, v dveh zaporednih mostovih je premagala divji hudournik in prehajala v položen vzpon. Tu se je spet zganil oblastnik: poznim rodovom je hotel pokazati svoje zmožnosti. V par dnevih so dogradili mučeniki udoben stan, sedanjo kočo na Gozdu. V njo so se zavalili mučitelji, da so še lažje in hitreje gonili in mučili, da so lahko skozi okna gledali dolge vrste temnih, smrekovih križev ... štirideset tisoč rok ... Pa je spet padel temni mecesnov gozd, zaječale so smreke kakor duše mučencev. Dalje, dalje se je v strmih lokih vzpenjala cesta. Masiven in veličasten viadukt preko strme meli je spet žrl žrtve in žrtve. Pa kaj to ... cesta je rasla ... dvigala se je mimo treh studencev: vse tri so zajeli, vsakega v svoje korito. Trije studenci ... Mogoče se je v njih izražal odsev mehke, ruske duše. Morda je v te tri zajete studence vrgel trpin zadnji pogled z vero, upanjem in ljubeznijo do boljših in lepših dni.

Poletje je hitelo v naročaj jeseni. Za Šitom, pod Prisankovim oknom, v Suhi Pišenci so se kuhale megle. Slabo znamenje deževnih dni. V curkih je lilo tedne in tedne: krampi pa so udarjali, lopate kopičile; oj, štirideset tisoč rek, štirideset tisoč napol mrtvih teles! — V ostri zaseki in strmem vzponu je cesta prešla sedanjo Erjavčevo kočo pa žrla ljudi, skupno s tifusom. Zopet, so sejali surove križe okoli in okoli koče, še tja v desne skalnate votline so zmašili njih trupla.

Prihajala je zima. Leden vihar je zatulil od Bovškega Grintovca in Jalovca; z orjaško močjo je bril preko Vršiča in prinašal zimo. Padel je sneg, oni suhi sneg, združen z neprenosnim mrazom. Ni popustil oblastnik; v sneg so se zarile lopate, z zadnjo močjo je udarjal kramp v premrzlo in trdo zemljo. Cesta se je dvigala, v par tednih je dosegla vrh in se združila z ono s trentarske strani.
Pa je tudi zima minevala. Izza Kriških podov je zavel južen veter; počasi, a vztrajno je lizal v skale, se plazil pod snegom in ga rahljal. Oj pomlad! Kakor v pozdrav si še ti zahtevala, vprav na svojem pragu, 250 žrtev. Izkopala si jim preglobok, snežen grob. Preveč si zahtevala! Štirideset tisoč rok: dan za dnevom ugasla srca, steklene oči. štirideset tisoč rok: koliko žuljev, trpljenja, koliko križev ...

*

To je bilo. Je težak in grozen spomin. Pet tisoč križev straši po dolinah Vršiča; pet tisoč križev se leskeče v temni poletni noči, sega v nebo in še dalje ...
Mi pa smo tako čudni; gonimo jih iz spomina, a ne bodo nikoli izginili: pet tisoč križev, pet tisoč onemelih src, deset tisoč ugaslih oči; nebroj strtih nad.
Danes je njihov praznik, danes vstajajo iz grobov, danes si žele življenja, oj, pet tisoč, tako v mukah in trpljenju, umrlih fantov in mož.

Joža Lavtižar
Jutro, 3. julij 1932
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti