Iskanje Prekmandlca: Krésnik, katerega častimo ob najdaljšem dnevu, na kresno noč 24. rožnika, je po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu.
Vreme vedno je, kajne? In o tem, kdaj je lepo in kdaj grdo, bi lahko razpredali v neskončnost. Tudi če je »slabo« si kakšno ravninsko, malo širšo pot, z dežnikom in gumijastimi škornji že lahko privoščimo. Zakaj ne bi šli k Idrijci, na Kosmačevo učno pot (KUP)?
Pisatelj Ciril Kosmač (1910 - 1980) je eden izmed največjih slovenskih pisateljev 20. stoletja, zato vas vabim v njegov svet. Ob spremljavi njegove besede spoznavamo kulturo, zgodovinske pomnike in geografske značilnosti pokrajine. Pot se začne v vasi Dolenja Trebuša, ob kulturnem domu in se po 18. kilometrih konča v knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. Nezahtevna, se drži levega brega reke Idrijce, vse do Postaje. Tu čez Stopec preskoči k Soči, k Sv. Luciji (danes Most na Soči). Malo manj je obiskano njeno nadaljevanje do Tolmina. Rojstna hiša – etnološki spomenik - je ena izmed glavnih točk ob poti. V njej si lahko ogledamo prostore, ki predstavljajo bivalno kulturo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Predstavljeno nam je tudi njegovo življenje in njegova ustvarjalna pot. Od začetka do konca bomo mimo desetih postaj v dobrih štirih urah. Če pa si njegov svet zaželimo spoznati podrobneje, smo vabljeni tja vsako tretjo majsko soboto v letu, na tradicionalni pohod.
In zakaj na pot, ki je za obisk primerna v vseh letnih časih, ravno sredi rožnika? Kar tako, med rože, ker se »ob kresi se dan prevesi« in sončev obrat si zasluži praznovanje. Vse besede, ki jim je skupen koren kres (kresilnik, kresnica, kresanje, kresnička …), ponazarjajo nekaj svetlega, pomenijo iskro, luč, ogenj, upanje … Krésnik, katerega častimo ob najdaljšem dnevu, na kresno noč 24. rožnika, je po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu. Verovati v kresnike, pomeni, verovati v staroslovansko mitologijo, kjer je bil eden izmed bogov, sončno božanstvo. Mnoge vraže in navade, ki so povezane s tem dnem, so ostanek tega čaščenja. S prihodom krščanstva ga je nadomestil podobno imenovani Janez Krstnik. Imenska podobnost je samo olajšala proces pokristjanjevanja.
Med mnogimi rožami, ki cvetijo ob kresu, ena še posebej simbolizira najdaljši dan. Njeno zgodbo so pisala različna verovanja, tudi politične mode. Rastline so velikokrat vpletene v mitologijo. Njihovo prvotno ljudsko poimenovanje je tesno povezano z naravo in njenimi pojavi. Ta roža je del slovenske literature, o njej govori Kosmač. To je kresničevje (Auruncus dioicus)
Ljudje rožo raje imenujemo kresnice, medvejke, medvečke, medvedje tace in najbrž še kako. Njeno veljavno slovensko ime prepozna le malokdo. Že vse odkar se zavedam, pasem rahlo ljubosumje na sosede Medvedove, ki imajo prav svojo rožo. Uspeva v senčnih legah, vlažnih gozdovih in ob gozdnih robovih. Na vrhu do 2 m visoke rastline se razvije gosto socvetje enospolnih cvetov (moški cvetovi so rumenkasti, ženski beli), ki sestavljajo pokončne grozde. Ob »kresu« so glavni okras naših poti. Opazne rastline so se pisatelju Cirilu Kosmaču zdele: »podobne majhnim belim jelkam, majhnim veselim mlajam, ki se v rahlih sapicah zibljejo na obronkih gozda in pozdravljajo pomlad«.
O njih je pisal v manj znanem proznem delu z naslovom Medvejke. Skoraj kriminalna pripoved je bila prvič objavljena v prvi številki novega časopisa Delo na 1. maja leta 1959. V knjižni izdaji v zbirki Čebelica, pa so izšle v nekoliko skrajšani obliki šele po njegovi smrti, leta 1981.
Kakšno zmedo lahko povzroči različen pomen ene »besede«, v tem primeru ime rože, vam bi rada razložila v nadaljevanju. Da svoje prispeva tudi politična »moda«, ki lahko zbega celo strogo sistematično botanično vedo in v literaturo zaverovane romantične duše, sem spoznala.
V Medvejkah Kosmač opisuje, kako je »pod Italijo« (v času Italijanske zasedbe zahodnega dela Slovenije) šopek »majhnih veselih mlaj« učenka hotela podariti dobremu učitelju za prvi maj.(?) Ilustratorka Marjanca Jemec-Božič je, kot se je kasneje izkazalo za pravilno, v knjigi ilustrirala kresničevje. Ni potrebno, da smo botaniki, in vemo, da ob prvem maju še ne cveti. Literarna zgodovinarka, pisateljica in slovenistka, profesorica Marija Mercina, in pokojni profesor Tone Wraber sta imela nemalo dela, da bi dognala o kateri rastlini je v pretresljivi zgodbi govora. Je bilo za zmedo krivo ime? Seveda, tudi! Da je bila še večja, v veljavni botanični terminologiji ime medvejka (Spiraea) pripada belocvetočemu grmu. Obojega pa je v Kosmačevi deželi v izobilju, vendar ne cvetočega za prvi maj.
Nemogoče je, da bi se podnebje v tako kratkem času tako spremenilo in bi zamaknilo cvetenje za več kot mesec. Pojasnilo, katero rožo je imel pisatelj v mislih, je bilo potrebno iskati drugje.
Pisateljev brat je raziskovalko »prijazno« opomnil, da ima pisec ali objavljalec pravico spreminjati resničnost. Oh, naša naivnost oz. vera v resničnost. V duhu takratnega povojnega časa je bilo treba najti ustreznejši praznik in nastala je zgornja zmeda. Si predstavljate, da bi leta 59 v prvi številki veliko obetajočega časopisa, na sam praznik dela, pisalo, kako so otroci, v potujčenem slovenskem prostoru, za cerkveni praznik Sv. Rešnjega telesa (60 dni po Veliki noči, vsekakor že v juniju), ki ga po krščanski tradiciji spremlja prinašanje cvetja, učitelja v šoli obdarovali z »majhnim belim jelkam«.
Takoj nam je jasno, da napačen podatek ni rezultat pisateljevega umetniškega izražanja in tudi, da tega ni storil sam, vsaj prostovoljno ne. Sploh, če vemo, da je Delo naslednik Slovenskega poročevalca, pri katerem je kot urednik izgubil službo! Da je bil pisatelj načelen, pa vemo. To je naša zgodovina, ki piše zgodbe, tako ljubke in vedno logične, razumljive in zanimive. In vsakdo ima svojo, tako rastline kot poti.
Uživajte kresne čare, z obpotnimi ali Kosmačevimi medvejkami, na njegovi ali svoji poti. Saj je tako lepo biti naiven v njenem prvinskem, pozitivnem pomenu. In držite pesti za svojega KRESNIKA. Naj bo ČAR Delov(ni) kresnik letošnje čarobne noči!
Anka Vončina