Slovenski narod (1927): Neresnične vesti o smrtni nesreči v Kamniških planinah
Pogrešani učiteljiščnik Kardelj se je snoči nepoškodovan vrnil v Ljubljano
Včeraj dopoldne in popoldne se je po mestu, zlasti med turisti razširila vest o smrtni nesreči nekega dijaka v Kamniških planinah. Dijak je baje zapustil svojega tovariša ter sam krenil v drugo smer, a se ni vrnil, kakor dogovorjeno v Kocbekovo kočo. Prve vesti so naglašale, da ni izključena smrtna nesreča, kar pa k sreči ni bilo utemeljeno.
Učiteljiščnika Ivan Bitenc in 18-letni Edvard Kardelj, sin uradnega sluge, stanujoč na Emonski cesti št. 16, tik konfecijske tovarne g. Frana Derende, sta sklenila napraviti ob lepem jesenskem vremenu večjo turo na Kamniške planine. V nedeljo 30. oktobra z jutranjim kamniškim vlakom sta se odpeljala do Kamnika. Hotela sta napraviti turo preko Presedlaja na Korošico in prenočiti v Kocbekovi koči. Kako pičlo uro pred Presedlajem v nedeljo okoli 3.30 sta se ločila in je Bitenc krenil naprej proti Kocbekovi koči, dočim je Kardelj, ki je drugače mlad turist, krenil v drugo smer. Pri ločitvi sta se še dogovorila, da se na vsak način sestaneta čez noč v Kocbekovi koči. Bitenc je srečno prispel v kočo ter dolgo čakal na prijatelja, ki ga ni bilo od nikoder. Ves v skrbeh je Bitenc nato še ponoči odšel v smeri proti Korošici, misleč, da najde eventualno ponesrečenega tovariša. Med potjo je Bitenc celo zvonil z malim zvončkom, da bi tako opozoril nase prijatelja.
V ponedeljek 31. oktobra je Bitenc ves dan preiskal vse strani in kote, da bi kje našel Kardelja, toda tudi vse njegovo prizadevanje je bilo zaman. Ni ga mogel nikjer najti. Ves obupan se je vrnil v Kamniško Bistrico ter tudi tu povpraševal po svojem pogrešanem prijatelju. V Kamniški Bistrici se je prepričal, da ga tam ni bilo. Z večernim kamniškim vlakom se je odpeljal nato v Ljubljano, da se prepriča, če se ni mogoče Kardelj še pred njim vrnil domov.
Mladi Bitenc je vstopil v stanovanje Kardeljevih staršev na Emonski cesti ter tu najpreje pozdravil prijateljevo mater. Vprašal je, je-li Edo doma, nakar mu je mati odgovorila, da ga ni.
Prestrašena mati je vprašala Bitenca: »Kaj je? Ali ste bili ž njim skupaj? Povejte resnico!«
Bitenc je tolažil mater ter pripomnil, da se bo mogoče že drugi dan cela stvar pojasnila. Bitenc je nato obvestil SPD o neznani usodi svojega prijatelja. SPD je takoj obvestilo o tem svojo podružnico v Kamniku, ki je na praznik 1. novembra zjutraj v planine odposlala reševalno ekspedicijo, obstoječo iz šestih članov – lovcev. Ekspedicija je, včeraj ves dan iskala sledove za pogrešanim Edvardom Kardeljem. Prenočevala je v planinah, a se danes vrnila v Kamnik, ker je bila obveščena, da se je pogrešani Kardelj zdrav in nepoškodovan vrnil v Ljubljano.
Lahko si mislimo strah in bojazen, ki sta zavladala v Kardeljevi družini. Nepopisno veselje pa je nastalo, ko je snoči okoli 18.30 potrkal na vrata Edo, zdrav in nepoškodovan. Sam pravi, da je polagoma korakal od Presedlaja dalje v smeri proti Korošici. Dohitela ga je na potu noč in se ni znal orijentirati, kje naj bi stala Kocbekova koča. Zaspal je trdno pod neko pečino. Kakor v sanjah, je ponoči čul glas zvončka in klicanje. Toda ni si mislil, da ga išče njegov prijatelj. Spal je dalje. Prijatelj Bitenc pa je šel mimo njega le kakih deset korakov dalje. Zjutraj, ko so se razpršile megle, je Kardelj opazil, da se nahaja v neposredni bližini planinske koče. Ko se je nekoliko okrepčal, je krenil v dolino. Spotoma je še srečal neko starko, ki mu je povedala, da iščejo nekega dijaka, ki naj bi se bil ponesrečil v planinah. Pokazala mu je v daljavi tudi reševalno ekspedicijo.
Slovenski narod, št. 249, četrtek, 3. november 1927, str. 3