Slovenec (1932) - Joža Herfort: Pomlad v planinah. V šumenju voda izpod kopnečega snega in v mladem, svežem zelenju je oživel skalni svet. Po planinskih poljih je utihnila vroča ljubezenska pesem viteškega ruševca. + fotografije
Rjasta trava je ozelenela, v rušju so pričeli kipeti mladi soki. Svišč je odprl sinje modra očešca in začudeno pogledal v nebo, kjer je odsevala njegova barva. Prav tako je bilo, kakor bi koščke neba raztresel po sveži trati ...
Visoko v zraku so krožile planinske kavke in skrita v rušju je valila ponižna ruševka. Povsod je klilo novo življenje. Stena nad vedno živim gruščem je oživela. Kot dva pisana metulja sta preletavali dve drobni ptički. Sivkasti obe, peroti pa rubinsko rdeče. Kot metulja sta plezaje poletavala skalna plezalca od grušča pa do vrha stene, opiraje se samo z dolgimi prstmi nožic in se nemirno frfotaje s krili dvigala proti vrhu. Ko sta priplezala do vrha, sta kratek čas obstala, nato se pa spet spustila v globino in pričela svoje plezanje znova. Cel dan sta plezala in iskala po razpokah, špranjah, skalah in stenah drobne žužke in ličinke. Ko sta preplezala in obrala eno steno, sta odletela v kratkih lokih na drugo steno in tam pričela svoj posel znova.
Ljubka, drobna ptička je skalni plezalec. Njegovo drobno telesce je oblečeno v ponižno temno sivo obleko, le peroti so pomešane z belimi očesci, in komolca sta krasno rubinasto rdeča. Nežen, lahno usločen kljunček ustvarjen za pobiranje žužkov iz špranj in razpok — modri Stvarnik je ustvaril vsako živo bitje tako, da more prikladno živeti ...
*
Zacvetel je rododendron, prišel je k njemu v obiske čarni metulj apolon. Prav kot apolon nad cveti so drhtela krila skalnih plezalcev nad skalami in stenami, zadrhtela so tudi drobna srčeca. Oba sta pričela nositi bilke, mah in slamice, pa si visoko v strmi steni zgradila preprosto gnezdece. Kmalu so bila v njeni štiri drobna, bela, črnopikasta jajčeca.
Dva tedna je samček samoval po skalnih stenah v kraljestvu večnega molka. Ko pa se mu je spet pridružila samica, sta oba z veliko vnemo nabirala žužke za drobno deco. Prav tedaj pa je nudila tudi siva mrka stena več hrane kot ponavadi — modri, večno modri Stvarnik ...
Rododendron je že pordečil planile, visoko v skritih krajih je zacvetela kraljica planinskih rož — planika. Prvi beli cvet je zacvetel v skalni razpoki poleg skromnega domka naših plezalcev, ko so prvič zatrepetala nežna krila mladih ptic v zraku nad silno steno. S prvimi planikami so bili vzgojeni tudi oni. Vsa drobna družina je neutrudno plezala po strmih stenah dan za dnem, ne meneč se za kričave planince, ki sploh niso zapazili obraza naših planin, — naših planinskih rubinov — drobnih plezalcev.
Prišel pa je samoten planinec, sedel na skalo in vzel v roke daljnogled. Ni vedel ali je bil metulj ali drobna ptica. — »Torej skalni plezalec!« Gledal je male umetnike, kako so plezali po skoraj gladki steni. Niso se upirali z repom ob skalo, kot to delajo žolne, nežne nožice so brzele podpirano od pisanih kril od tal do vrha, od tal do vrha ... Kot metulji so frfotali, a ko so priplezali na vrh, so pregledali okolico in se spet po metulje spustili v globino pa spet plezali, plezali ...
*
Pa so odcvetele planike, pa se je poslovilo sonce od planin ... Puste megle so se pričele vlačiti čez planinska polja in pastirji so se podali z živino v doline. Po vrheh so pihale že ostre sape, pričelo se jo neprijazno jesensko vreme. Družinica drobnega skalnega plezalca se je razkropila. Mladi so šli dalje v toplejše kraje, stara dva sta se pa preselila v nižje doline in tam iskala pičlo hrano. Pa tudi ona dva je pregnal sever od dolinskih vasi, šla sta vse bližje ljudi, tja kjer so stari zidovi in stene ...
*
Nad mestom je ležala megla in nalahno je pršelo iz nje. Mrka prav vremenu podobna je stala stara stolna cerkev, čuječa nad mestom, čigar življenje je šlo naprej svojo enakomerno pot. Od juga je zavel mlačen veter in pršavica se je spremenila v dež, ki je pral tlak in lizal z vetrom vred razdrapano zahodno steno stolnice, ki je sicer kljubovala času in viharjem, a jo vendar že kazala rdeča rebru opeke. Vrtovi okoli cerkve so bili še vsi pusti in prazni, a že se je budila pomlad, nekje daleč, daleč ... Pomlad, ptički! Res, ptički! Pomlad je še daleč, ubogi človek pa že misli na ptičke!
Razdrapana stena stolnice je kljub dežju oživela. Kaj se je zmotil pisan metulj, da nemirno frfota in poletava nemirno od tal do vrha, se spusti nizdol in zopet dviga? Ne, ni metulj, naš stari znanec, planinski plezalec je! Ko je zapustil z jesenskimi meglami svoj visoki dom v planinah, je prišel iskat gostoljubja v mesto. Mesto pa je postalo zanj premrzlo, šel je drobni ptič čez zimo bližje dežele sonca, ni pa zapustil svoje domovine. Tam je po razvalinah gradov in palač zasanjanih v preteklost frfotal kot čarobni metulj in plezal po stenah dvorcev.
Zadrhtelo je drobno telesce — klic planin ... Potoval je čez palače in koče, iskal gostoljubja po razpadlih zidovih pokopališč in cerkva, pa prišel tudi v mesto nazaj, kjer ga ljudje še opazili niso. Še bodo trepetala rubinasta krila po starih zidovih, a ko se bo odela dolina v cvetje, tedaj bo šel vse višje, višjo v planinski tihi svet, da bo tam domoval v tihi steni.
Ko pa bo zacvela planika in ko bo prišel k njej vasovat čarni metulj apolon, tedaj bo tudi on, prelepi planinski rubin, vzgojil nov rod . . .
Joža Herfort
Slovenec, 3. julij 1932
Skalni plezalček - 23.06.12
Rok in Klemen Markuš