Slovenec (1932): Blagoslovitev novega planinskega stana
Kamnik, 27. junija 1932
Na Menini planini bo v nedeljo, dne 3. julija velik planinski praznik, združen z blagoslovitvijo novega planinskega stana, katerega je preteklo leto zgradila banska uprava. Menina planina, ali kakor ji pravijo Tuhinjci, planina Biba, je naši turistovski javnosti le malo znana, vendar pa po svojih lepotah in posebnostih prav nič ne zaostaja za Veliko planino ali Krvavcem.
Menina planina je širok gorski hrbet, vzhodni izrastek Kamniških planin, ki izpolnjuje ves prostor med Tuhinjsko in Gornjegrajsko dolino. Razprostira se od 902 metra visokega prelaza Črnilca proti jugovzhodu v dolžini 20 km in doseže v Vivodniku višino 1506 metrov, torej nekaj metrov manj ko Velika planina. Valoviti hrbet te tako malo znane planine je ponekod širok do 5 km. Na njem je pognala bujna planinska trata, ki nudi najsočnejšo pašo veliki množici živine, katero priženo vsako poletje iz obeh dolin. Polovico planine, zlasti najvišje vrhove in obronke, pa pokrivajo temni smrekovi gozdovi, v katerih se skriva najrazličnejša divjačina, med njimi celo medved in volk. Znano je, da so v jeseni ustrelili na Menini velikega medveda, pred kratkim pa so zopet videli enega. Lovcem je sedaj zakupnik lova zabranil streljati na medveda. Na severovzhodnem obronku Menine se razprostirajo obširni knezoškofijski gozdovi.
Menina planina je znamenita tudi po svojih kraških pojavih. Na njej je vse polno kraških vrtač, po katerih se najbolj spozna kraški svet. V nekaterih se celo leto drži voda, da so podobne majhnim jezercem, med katerimi je največje Biba, ki je nad 80 metrov dolgo in ponekod 4 metre globoko. Voda v Bibi je popolnoma čista in poleti tako topla, da je kar prijetna za kopanje. Biba leži v bližini razvalin nekdanje gornjegrajske koče, ki je leta 1919 pogorela. Pol ure od razvalin te koče pa je velika jama, kateri domačni pravijo Ispa ali Ledenica. Ispa je 50 metrov globoka in meri v premeru 35 metrov. Velika jama z navpičnimi skalnimi stenami je dostopna samo z ene strani in je poleti polna ledu. Znamenitost te jame sta dva globoka, iz enega piha mrzel, iz drugega pa topel zrak.
Na Velikem vrhu je še ena taka jama, ki je polna kapnikov.
Na vzhodu Menine nad Špitaličem v Tuhinjski dolini je neko lesno podjetje v letih 1927 do 1929 posekalo skoraj 100 ha gozda. Za prevažanje lesa je postavilo 3 km dolgo vzpenjačo, ki je še sedaj v obratu. Posekani gozdni prostor je kupila banska uprava in ga izročila okrajnemu kmetijskemu odboru, da na njem uredi idealen planinski pašnik. Zgradila je tudi lep planinski stan s prostornimi zidanimi hlevi, v katerih je prostora za 70 glav živine.
Planinski stan, katerega so šele pred kratkim popolnoma dogradili, leži na krasnem kraju ne daleč od vzpenjače v višini 1300 metrov. Poleg hlevov je lepo stanovanjsko poslopje s prostorno kuhinjo in stanovanjem oskrbnika ter troje sob, v katerih je 7 postelj za goste in izletnike. Poleg stavbe je zgrajen vodnjak z velikim rezervoarom, in drži nad 30.000 litrov.
Izpred koče je krasen razgled do Kuma, Gorjancev in Nanosa. Posebno lep pogled je zvečer na Ljubljano, ki se koplje v morju luči. Iz Višavnic se krasno vidi cela Savinjska dolina s Celjem, v lepem vremenu pa seže pogled čez zeleno Pohorje do Gradca.
Pozimi so obiskovale Menino planino cele družbe smučarjev, ki niso mogli prehvaliti krasnih smuških terenov, ki jih nudi Menina. V prijaznem planinskem stanu so našli gostoljubno zavetišče, da so nekateri ostali kar cel teden na planini.
V nedeljo 3. julija bo lepa planinska zgradba slovesno otvorjena in blagoslovljena. Cerkvene obrede bo opravil g. prof. Janko Mlakar iz Ljubljane. Za to lepo planinsko slovesnost se vrše velike priprave. Vse poslopje bodo lepo okrasili, na poti pa postavili kot markacijo veliko število mlajev. Okrajni kmetijski odbor bo poskrbel za mrzla in topla jedila, prišli bodo tudi pevci in tamburaši iz Nevelj in iz Kamnika, ki bodo skrbeli za razvedrilo in dobro voljo planincev. Iz cele Tuhinjske doline bodo prišli ta dan gostje na planino, še več pa jih bo menda iz Gornjegrajske strani. Kamničani so si že zagotovili dva avtobusa, da jih bosta v soboto popoldne in v nedeljo zjutraj odpeljala do »Pajkeljca«, od koder je komaj dve uri do vrha planine.
K redkemu planinskemu slavju bodo brezdvoma prihiteli tudi številni ljubljanski gostje, saj bodo imeli z vsemi vlaki ugodne zveze, obenem pa tudi najlepšo priliko, da obiščejo novo turistovsko središče v Kamniških planinah.
Slovenec, 28. junij 1932
