Janez Pikon: Soteska pri gozdarski žičnici Blatni graben v smeri južno ob Jelovici, kjer gospodari močan potok Blatnica, hrani Zoisov most že iz leta 1789 s sledmi in ostanki poti. Oboje je bilo zgrajeno v davnini, zapuščina še vedno kljubuje zobu časa. 
Spremembe v Soteski so bile nujno potrebne, kajti stara pot »Skoz Štenge« (Skoz Štene) ni dovoljevala, da bi varno potovale po tej poti tudi kočije (nekaj izjem je le bilo), potrebno je bilo izpreči in pot nadaljevati peš. Prevoz dragocenega tovora z livarskimi izdelki iz Bohinja in ostalo nujno potrebnim blagom nazaj v Bohinj je kar klicalo po udobnejšemu prevozu do novega plavža na Bohinjski Bistrici in druge potrebščine, takratnim prebivalcem Bohinja. Baron Žiga Zois in upravitelj železarne na Bohinjski Bistrici Andrej Koller sta že v letu 1783 začela priprave za izgradnjo nove poti z mostovi ob južnem bregu Save Bohinjke v Soteski.
Za pot z mostovi čez reko Savo (do tri metre širine) je bilo potrebno 6 let, delo je bilo dokončano v letu 1789, dve leti pred pričetkom obratovanja novega Zoisovega plavža na Bohinjski Bistrici. Vzhodno v smeri Soteske je tako vodila nova cesta južno ob Savi Bohinjki proti Bohinjski Beli in Bledu.
Odsek nove Zoisove poti so poleg varnega in bolj prijaznega dostopa v Bohinj, tako obogatili še čudoviti kamniti most preko potoka Blatnice in dvoje lesenih mostov preko Save Bohinjke. Pot so kasneje spremenili z gradnjo novejše ceste v Soteski, krajši odsek Zoisove poti (ob mostu) je še vedno viden ob Pantzovi žičnici.
Kamniti Zoisov most že dolga leta kljubuje naravnim spremembam, povodnji zadnjih let pa so ga še dodatno zdelale in je potreben temeljite obnove, kajti le še vprašanje časa je, ko tudi njegova samo nosilnost ne bo več vzdržala lastnega bremena. Ročno izklesani kvadri iz apnenca se že rušijo, predvsem iz smeri struge.
Prelomnica, mejnik udobnejših potovanj iz in v Bohinj seže 223 let v preteklost, prav v čas izgradnje Zoisove poti z mostovi, zato kamniti Zoisov most ne bi smeli prepustiti propadanju.
Prehod po zgodovinski poti (vklesana letnica 1554) »Skoz Štenge« so dokončno opustili, še danes se omenja prehod »Skoz Štene,« saj to pot s še vidnimi sledmi trdno hrani, tudi ljudsko izročilo.
Janez Pikon