Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na vrhu sveta

Slovenec (1937): Anglež prišel na 7179 metrov visoko sveto goro Tibeta

Pred kratkim je znani angleški hribolazec Spencer Chapman dosegel 7179 metrov visoki vrh gore Komolhari, ki leži nekako na meji med Tibetom in Butanom. Sedaj je poslal svoje poročilo londonskemu listu »Times«, ki to poročilo v celoti objavlja. Ker je ta gora med najvišjimi gorami na svetu, je to poročilo vredno, da z njim seznanimo bralce.

Gora Komolhari je za domačine sveta gora, zaradi česar je od tibetanskih oblasti bilo težko dobiti dovoljenje iti na njo. Anglež je celih šest mesecev moral čakati v Lasi, da si je nazadnje izprosil to dovoljenje. Tudi maharadja butanski mu je dal dovoljenje. Nato je Chapman mogel začeti svojo pot na goro.
Večji del poti ga je spremljal angleški tovariš Charles Crawford, ki pa je tokrat prvič lezel na tako visoko goro. Oba Angleža sta odpotovala v spremstvu treh nosačev iz Darjeelinga. Med njimi je bil tudi sloveči Nima, ki se je bil udeležil že mnogoštevilnih in silno napornih gorskih pohodov. Poleg njega sta bila še nosača Kikuli in Pasang. Stari Nima pa je sedaj prestar, da bi mogel prenašati vse napore nosača na najvišje gore. Bila je to skromna ekspedicija, ki je bila poceni, ker je na vsako osebo prišlo le po 20 funtov stroškov. Vsak izmed udeležencev je dobil na dan 115 gramov pemikana, prav posebno dobre mesne konzerve. Poleg tega je vsak dobil nekaj sladkorja, čokolade, posodil himalajski klub ter sta jo morala nositi ovsene moke in surovega masla. Vso opremo pa je posodil himalajski klub ter sta jo morala nositi tudi oba turista.
Dne 7. majnika letos je torej odšla mala karavana iz Kalimponga ter je 13. majnika prispela v Fari Dzong. Nato je pot nadaljevala ter je 16. majnika bila že 5400 metrov visoko na južnem delu sedla, ki spada pod oblast maharadže iz Butana. Tukaj je karavana postavila svoje prvo snežno šotorišče. Toda razmere so bile silno slabe. Snežilo je neprestano, razgleda ni bilo nobenega in vzpenjanje je bilo kar se da težavno. Večkrat je karavana naletela na nevarne prepade in razpoke. Ko so se dvignili iz tretjega taborišča, se je Crawford moral vrniti, ker mu je bil med tem potekel dopust. Ko je odšel, je vzel seboj starega Nima in nosača Kikulija, ki je obolel.

Tako sta Chapman in nosač Pasang sama nadaljevala pot, postavila šotorišče 6450 metrov visoko. Tako sta dne 21. majnika po 8 urnem napornem plezanju brez posebnih nezgod dosegla vrh gore. Mogla sta pa naprej samo tako, da sta korak za korakom sekala stopnico v strmo in dolgo južno steno gore.
Ker pa je vrh čisto sam zase, sta imela vtis, kakor da bi stala »na vrhu sveta«. Veliki Mount Everest, Kančindžanka in vse velike sikimske gore so molele izmed oblakov v enaki višini. Spredaj pa je ležala modrikasta visoka planota tibetanska. Ko sta se vračala, se je nosaču spodrsnilo, nakar sta oba zdrknila 40 metrov globoko po sneženi strmini, ne da bi so bila kako poškodovala. Snežilo pa je še vedno tudi potem, ko sta dosegla že spodnjo mejo večnega snega. Zato sta tako težko hodila, da sta morala že pred poldnem napraviti taborišče. V majčkenem taborišču pa jima je vlaga premočila vse spalne vreče, obleko, vžigalice in sneg se je mešal med živež ter moko. Nosač je zaradi snega izgubil vid in oba sta bila do skrajnosti izmučena.

Dne 23. majnika je Chapman padel v 10 metrov globoko razpoko, iz katere so je rešil šele čez tri ure, ko je medtem ves čas s cepinom sekal stopinje v steno. Gotovo sta bila nad vse srečna, ko sta nazadnje srečno prišla v dolino. Zvečer, 26. majnika, sta prišla v Fazi Dzong, ko sta čez dan prehodila še 32 kilometrov poti.

Slovenec, 20. junij 1937
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti