Slovenske novice - Marjan Raztresen: Prihajajoči dnevi in tedni bodo kot naročeni, da vzamemo pot pod noge in se zagrizemo v strmino.
Prebijač oblakov
(Snežnik, 1796 m)
O najvišji slovenski nealpski gori Snežniku je znameniti polihistor Valvasor zapisal, da »je s svojim koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, Dalmacijo, Hrvaško in Turčijo«, ki je zdaj Bosna. Snežnik je v resnici mogoče videti s skoraj vseh višjih vrhov v Sloveniji, z njegovega vrha pa se vidi skoraj celotna Slovenija, ob spihanem vremenu pa planinec ostrmi ob pogledu na morje tik pod sabo, v katerem se kopa otok Cres.
Pot na vrh Snežnika je danes razmeroma kratka. Z avtom se pripeljemo iz Ilirske Bistrice, kjer je dobro označen odcep, na Sviščake (1242 m, 19 km; planinski dom je odprt vse leto, vsak dan razen ob četrtkih), po želji še nekoliko dlje, od tod pa je dobra poldruga ura hoje, deloma po ruševju in deloma po travi ter kamenju, na vrh. Tik pod njim stoji Planinska koča Draga Karolina (avgusta odprta vse dni, od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih). Če smo se na vrh vzpeli po najkrajši poti, naj bi se z njega vrnili po le nekoliko daljši dobro označeni poti čez Mali Snežnik (1694 m).
Opozoriti je treba, da naj bi bili tu proti vsem pravilom planinskega obnašanja vendarle nekoliko glasnejši, da ne bi presenetili medveda.
Lahki dostopi, veličastni razgledi (Dravh, 1547 m,
in Lajnar, 1549 m)
Predvsem za prebivalce zahodne in osrednje Slovenije je Škofjeloško hribovje idealna uresničitev njihovih planinskih želja: iz Ljubljane, Kranja, Škofje Loke, Idrije ali Podbrda je le nekaj deset kilometrov vožnje, ožje ceste pripeljejo dokaj visoko pod gorske vrhove, na markantnejših višinskih točkah stojijo primerno oskrbovane planinske koče, vrhovi približno poldrugi kilometer visoko nad morjem pa so že dovolj pomemben planinski cilj. Po tem hribovju med Poljansko in Selško dolino poteka dobro označena Loška planinska pot z 32 kontrolnimi točkami, med katerimi so najznamenitejši Blegoš (1562 m), Porezen (1622 m), Ratitovec (1678 m) in Lubnik (1025 m), med bolj znanimi in bolj razglednimi, a nekoliko manj obiskovanimi pa sta tudi Dravh in Lajnar nad Sorico in nad Soriško planino. Z obeh strani, vzhodne in predvsem severne, od Litostrojske koče na Soriški planini, so razmeroma kratki in lahki dostopi, razgledi pa vsepovsod veličastni.
Planinski popotnik, ki se je odločil vzeti pot pod noge iz Sorice, se odpravi z avtom iz Škofje Loke po Selški dolini skozi Železnike do Zalega Loga, zavije kmalu za krajem na desno v ovinkaste klance, ki pripeljejo v Spodnjo Sorico (821 m), rojstno vas enega od štirih največjih slovenskih slikarjev impresionizma Ivana Groharja. V hiši sredi vasi stoji stara, v njegovo slavo zgledno urejena muzejska in spominska rojstna hiša. Tam sicer lahko pustimo avto in se peš odpravimo k izviru reke Sore pod vasjo ter od tod po markirani poti najprej na Dravh in z njega preko sedla na bližnji vrh Lajnarja, Dravhovega dvojčka. Iz Sorice na Lajnar je poltretjo uro hoje, zelo malo ravninske. Lahko pa se iz Sorice zapeljemo naprej po cesti proti Soriški planini in pustimo avto nekaj kilometrov dalje ob ostrem desnem ovinku, kjer je dobro označena markirana pot v lepo strmino Dravha. Seveda se moramo z obeh vrhov vrniti k avtu po isti poti. Precej krajša je pot na vrh najprej Lajnarja in nato Dravha, če se iz Sorice peljemo še dalje po cesti na Soriško planino, avto pustimo pri Litostrojski koči in se odpravimo po zložnejših poteh na uro dolgo pot na obe gori; nazaj je pot časovno še krajša.
Jezero 800 metrov pod nogami (Krn, 2244 m)
Na najvišjo goro jugozahodnega dela vzhodnih Julijskih Alp, na Krn, ki se spušča v Soško dolino 2000 metrov globoko, vodi – če le malo pretiravamo – skoraj toliko markiranih poti kot na Triglav, čeprav ni Krn po višini niti med prvimi stotimi v Julijcih. Najbolj znani sta poti od doma dr. Klementa Juga (680 m) v dolini Lepene v Trenti in mimo planinskega doma pri Krnskih jezerih (1385 m), kar nam vzame skoraj pet ur hoje, in s Komne (že do tja je od koče Savica v Bohinju poltretjo uro hoje), od koder je najmanj pet ur poštene hoje. Ena od lepših in krajših, ker se je mogoče pripeljati dokaj visoko, pa je z južne strani.
Iz Kobarida ali Tolmina, odvisno od tega, ali se iz osrednje Slovenije pripeljemo čez prelaz Vršič ali iz Nove Gorice, pripeljeta strmi in ozki cesti v Vrsno ter še višje navzgor skozi vas Krn do planine Kuhinja, kjer je treba na velikem parkirišču vzeti pod noge pot, ki vseskozi ponuja veličastne razglede na znamenito Drežnico (Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice ...) in sosednje vasi. V poletni pripeki je ves čas zelo vroče, sicer pa je ob mediteranskih sapicah, ki zapihajo iz doline, prijetno toplo. Vsaj dobre tri ure napete hoje traja pot do Gomiščkovega zavetišča (2182 m, stalno odprto od srede junija do srede septembra) tik pod vrhom Krna, kamor je le dobrih deset minut hoje.
Na vrhu gore se odprejo mogočni razgledi na skoraj celotne Julijske Alpe, predvsem na zapeljivo Krnsko jezero 800 metrov globoko pod nogami in na nešteto vrhov, ki se dvigajo na severu in vzhodu, do koder seže pogled. Človek bi tu kar obsedel in pil iz čaše neizmerne lepote, vendar ga planinske izkušnje od tega odtrgajo: gornik, ki je priplezal na vrh gore, na svoj cilj, je pravzaprav šele na polovici poti, saj se mora še vrniti v dolino. Z vrha Krna je na planino Kuhinja, kjer smo pustili avto, po isti poti približno dve uri in pol hoje.
Oaza miru (Mali Grintovec, 1813 m, Srednji vrh, 1853 m, Cjanovca, 1820 m)
Kdo ve, zakaj je vzhodni podaljšek Storžiča (2132 m), kjer se na zahod čez reko Kokro nadaljuje glavni greben Kamniških Alp, odmaknjen od glavnih planinskih poti, čeprav je primerno visok in opremljen z dobro označenimi potmi. Medtem ko zahodnega in vzhodnega soseda, ki sta mnogo bolj znana in čez 2000 metrov visoka, Storžič in Grintovec, oblegajo množice planincev, je več kot 1800 metrov visoki greben nad planinskim domom na Kališču pod Storžičem najpogosteje oaza božjega miru, ki ga ponekod motijo le ovčji in kozji zvonci.
Celodnevno krožno turo je najprimerneje začeti na koncu vasi Mače nad Preddvorom nedaleč od Kranja, kjer je veliko planinsko parkirišče, s katerega pelje naprej po makadamski cesti dobro markirana pot na Kališče in Storžič, na drugo stran pa markiran planinski kolovoz v Hudičev boršt. Gremo po makadamu, dokler markacija ne pokaže strme poti na levo, ki pripelje v slabih dveh urah in pol do planinskega Doma na Kališču (1540 m, stalno odprt od prvih junijskih dni do srede septembra, sicer ob koncih tedna in praznikih).
Tam se pravzaprav začne lepši del ture. Na razgledni poti od doma proti Storžiču naj bi bili vendarle pozorni na dobro označen odcep na desno, na Bašeljski vrh (1744 m), če nas ne bi zapeljalo nadaljevanje lepe poti na Bašeljski preval (1630 m). Od omenjenega prevala je le kratka pot na Bašeljski vrh, s katerega pridemo po vseskozi razglednem grebenu najprej na Mačensko sedlo (1622 m), nato na Mali Grintovec (1813 m), z njega na Srednji vrh (1853 m) in dalje na bližnjo Cjanovco (1820 m). Tam se pot nenadoma strmo spusti po pobočju Zaplate in nato položneje pada do razpotja, kjer piše, da pridemo naravnost na Javorov vrh, ostro na desno pa v Hudičev boršt, kamor prispemo v dobre pol ure. Če imamo srečo, bo tam odprto na novo postavljeno planinsko zavetišče (1328 m), sicer se naužijemo razgledov na preddvorske ravnine in se mimo izvira spustimo po pašniških strminah, kjer je zgledno markirana Mačevska pot, po kateri v poldrugi uri pridemo z druge strani na parkirišče.
Če bi na Srednjem vrhu ugotovili, da bo tura vendarle predolga, se s tega vrha odpravimo na nekaj minut oddaljen vrh Cjanovce, po isti poti nazaj na Srednji vrh in po dobro označeni, sprva zelo strmi in potem prijetno zložni poti, čez planino Dolga njiva (1585 m) v Hudičev boršt, kamor pridemo v manj kot poldrugi uri, prav toliko pa je od tod do avta v Mačah.
Marjan Raztresen