Primorske novice, 11.11.06 - Katja Željan: Člani društva Gora, Uroš in Iztok Velikonja ter Martin Šala
Primorske novice, sobota, 11. novembra 2006
ZGODBE
PREDMEJA > Člani društva Gora, Uroš in Iztok Velikonja ter Martin Šala, so "napadli" nekaj zahtevnih tur v pogorju Nove Zelandije
Haka, Kai in Mana na maorski sveti gori
Trije slovenski telemark smučarji, Uroš in Iztok Velikonja, oba Gorjana in člana društva Gora s Predmeje, ter član Telemark kluba Kranj Martin Šala, so se pred dnevi vrnili z zanimive odprave na Novi Zelandiji. Njihov cilj je bil presmučati nekaj zahtevnih tur v pogorju Mount Cooka, ki segajo tudi tri in Štiri tisoč metrov visoko, hkrati pa osvojiti Še nekaj drugih vršacev, kot je, denimo, Mount Ruapeh, z 2797 metri najvišji vrh na severnem otoku Nove Zelandije, znan tudi kot maorska sveta gora. Čeprav jim nekaj ciljev zaradi slabega vremena in orkanskega vetra ni uspelo doseči, pa je bila novozelandska dogodivščina nepozabna.
Za člane slovenske telemark odprave je bil obisk Nove Zelandije eksotična, ne pa tudi prva tura, ki so jo doslej opravili. Za seboj imajo namreč že nekaj težavnih podvigov v ZDA, Kanadi in na Norveškem. Letos si je skupina zadala za cilj, da odpotuje na Novo Zelandijo ter kol prva slovenska odprava v gorovju Mount Cook s smučmi osvoji najvišji vrh in ga presmuča v telemark tehniki. Cilj odprave, ki so jo sestavljali Uroš in Iztok Velikonja ter Martin Šala, pa ni bil le 3755 metrov visoki Mount Cook, ampak tudi druge zahtevne ture v tem pogorju.
Kar 13 vrhov pogorja namreč presega 3000 metrov nadmorske višine, kar je bil za slovensko telemark odpravo brez dvoma izziv, ki se mu ni bilo mogoče upreti.
Nepredvidljivi Mount Cook
Uroš, Iztok in Martin so svojo novozelandsko odisejado pravzaprav začeli na južnem otoku države, ko so se iz Christchurcha odpravili proti vznožju Mount Cooka, najvišje gore Nove Zelandije. Poleg jezer Lake Tekapo in Lake Pukala so v lepem vremenu občudovali tudi svoj veličastni cilj in se pripravljali na načrtovani podvig. Pa jim jo je zagodlo vreme.
"Še zjutraj smo se nameravali povzpeli do višine 3000 metrov, a so vremenske razmere postale nemogoče, predvsem zaradi vetra, ki je pihal s hitrostjo od 150 do 200 kilometrov na uro. Poleg tega so se delali tudi snežni zameti. Zato so nam domači alpinisti in poznavalci gore odsvetovali vsakršen vzpon, kar smo seveda upoštevali. Tudi drugi smučarji in alpinisti, ki so bili na gori, so se s helikopterji in letali vrnili v dolino," se spominja Uroš, vodja slovenske odprave. Ker je bila napoved tudi za naslednje štiri dni slaba, so se telemarkarji odločili za drugačen adrenalinski izziv. Uroš in Martin sta tako v Danedinu surfala, pa čeprav je imela voda v Pacifiku le devet stopinj Celzija, temperatura zraka pa le stopinjo več!
Sledil je obisk Kingstowna, najbolj znanega turističnega mesta južnega otoka, ki v goste privablja predvsem številne ljubitelje bungee jumpinga, smučanja, adrenalinskih voženj in skokov v tandemih s padali, in prelepe Wanake, nato pa je odprava svojo pot nadaljevala na zahodno obalo.
Od tam so se namreč ponovno želeli povzpeli na Mount Cook, a tokrat sta jim načrte prekrižala dež in gosta megla. Vendar pa trojica ni obupala. Haka, Kai in Mana, maorska preimenovanja za Uroša. Iztoka in Mariina, ki so svoja nova imena dobili kmalu po prihodu na Novo Zelandijo, so se odločili, da se bodo raje povzpeli na najvišji vrh severnega otoka države. Vulkan Mount Ruapeh meri v višino spoštljivih 2797 metrov. Maori imajo to goro za sveto in očitno je bila gora končno srečna tudi za Uroša ali Hako (ime v maorskem jeziku pomeni bojni ples), Iztoka ali Kaia (ime bi lahko prevedli kot jed, hrano) in Martina ali Mano (njegovo maorsko ime označuje duhovno moč in avtoriteto).
Poimenovali smer vulkana
Ko so 18. oktobra zjutraj prišli do vznožja gore, sicer edinega aktivnega vulkana na Novi Zelandiji, sta jih pričakala megla in rosenje, vendar je sonce, bolj ko so se premikali proti vrhu, čedalje močneje prebijalo meglo.
"Na 1500 metrih nadmorske višine se nam je gora prvič pokazala v vsej svoji lepoti. Tudi sicer smo proti vrhu napredovali zelo hitro, saj so bile razmere zelo dobre, sneg pa zelo trd. Malo pred poldnevom smo se že zelo približati vrini, tam pa so se začele prve resnejše težave. Zadnjih 150 metrov pred vrhom je bilo zelo poledenelo in tudi nevarno za zdrs, tako da smo napredovali počasneje in zelo previdno. Ob 12.15 smo vsi trije stopili na vrh, ki se imenuje Tahurungi. Pred nami se je odprl zares neverjeten in nepozaben pogled na vse strani gore. Posebej veličasten je bil pogled na vulkansko jezero tik pod vrhom, iz katerega se je rahlo kadilo, okolica 
pa je zelo ’dišala’ po žveplu. Prav tako je z gore izreden pogled na edini ledenik na severnem otoku Nove Zelandije. Na vrhu smo skromno proslavili doseženi cilj, saj je bila nestrpnost pred smučanjem v telemark tehniki zelo velika. Spust je bil zaradi zelo poledenelega snega težaven in precej tvegan, vendar so smuči po nekaj zavojih začele vedno bolje prijemati in telemark zavoji so bili nato en sam pravi užitek, ki ga je težko opisati," pripoveduje Uroš. Tako so drug za drugim, verjetno kot prvi Slovenci v telemark tehniki,
presmučali veličastni Mount Ruapeh. In svojo smer v vulkanu celo poimenovali. Njeno ime: Mala. Ker je bila za slovenske "telemarkerje" menda "mala malica". A maorska sveta gora je Hako, Kaia in Mano očitno tudi ves čas ščitila. "Po našem prihodu v bazo so nam domačini povedali, da je bilo teden dni pred našim vzponom na gori in v njeni okolici kar nekaj potresnih sunkov in da se je gladina ogromnega vulkanskega jezera dvignila kar za meter in pol.Tako so tik pred našim vzponom napovedovali ponoven izbruh vulkana, ki je bil zadnjič aktiven leta 1996 in leta 1997. Še sreča, da vulkan tokrat ni izbruhnil. Je bilo pa zabavno, ker mi tega nismo vedeli in smo se na gori kar nekajkrat šalili, kako jo bomo pobrisali, če začne iz gore bruhati." pravi Uroš Velikonja.
KATJA ŽELJAN