Slovenec (1932) - L. H. Robbins: V srcu Aljaske se dviga najvišji vrh Severne Amerike, Mount McKinley. Indijanci, njegovi stari sosedje, so mu dali več imen; najbolj znano je Tennally ali Denali.
Iznad prostrane ploske doline Yukon se strmo vzpenja v svoji magični višini 20.000 čevljev in več. Ljudje so pravzaprav dospeli samo do višine 6000 čevljev in z njegovega granitnega vznožja zrli gor v njegovo s snegom pokrito obličje.
Prvi rudarji v zlatih rudnikih v ozemlju Yukon so ga videti od daleč In ga občudovali. Njihova pripovedovanja so vlekla raziskovalce, med temi Muldrowa In Brooksa. Ta dva sta si ga od blizu ogledala in površno opisala njegove bližnje vrhove in ledenike.
Leta 1908 sta sodnik Wickersman iz Fairbanksa in pozneje dr. Cook poizkušala, da bi splezala nanj, pa se jima ni posrečilo.
Leta 1906 sta šla profesor Parker in mr. Browne na Aljasko, da bi si goro od bliže ogledala in nanjo splezala, če bi bilo mogoče. To svoje podjetje pa sta pravzaprav končala šele po šestih letih. Tema dvema možema, prvi je bil znanstvenik, drugi slikar, oba pa sta ljubila gore, se je pridružil dr. Cook, da bi podpiral ekspedicijo s svojimi izkušnjami, ki si jih je bil pridobil pred tremi leti.
Z zemljevidi so razgledali reke, ki izvirajo blizu Mount McKinleya, in ki tečejo 200 milj proti jugu v Cookov zaliv ali pa naravnost v Tihi ocean. Dr. Cookov načrt je bil, da bi šli po glavni reki Sušilni navzgor, potem po enem njenih pritokov, Yentni, do aljaškega gorovja, ki se vleče severno od obale, potem pa proti vzhodu, in ki loči pacifiško stran Aljaske od dolin Kuskoquim in Yukon. Ob izviru Yentne, je računal dr. Cook, da bodo našli prelaz, po katerem bi s 7 majhnimi gorskimi konji prekoračili pogorje, tako da bi se ekspedicija začela vzpenjati proti vrhu s severne strani, od koder je svoječasno že sam poizkušal, in kjer je upal, da bodo zdaj imeli več sreče.
Ta pa jim je že prav od začetka nagajala. Konje, ki so jih dobili iz Združenih držav, so s parnika spustiti v Tyoniku, da bi splavali na suho. Ko pa so ti dosegli obalo, so jih indijanski psi napadli in jih začeli goniti, tako da nekaterih sploh niso več ujeli. Ti psi namreč še nikoli niso videli konj in so mislili, da so le plavajoče živali losi (jelen z lopatastim rogovjem). Ob takem začetku je ekspedicija spoznala, kaj jo šele čaka v divjini.
Ekspedicija se je razdelila v dva dela. Eden se je odpravil v motornem čolnu po Yentni navzgor, drugi pa na konjih do izvira te reke. Družba v motornem čolnu je komaj ušla pogubi, ko se jim je čoln dvakrat potapljal. Prvič v strašnem viharju že kar v Cookovem zalivu, pozneje pa v divjih brzicah v gornjem toku reke Yentne. Konji pa, ki so šli kar čez drn in strn, čez močvirja in hribovite pragozdove brez steza in poti, vsi v oblakih komarjev, so kmalu opešali. Trije so poginili, ko so ponoči zašli v goreč premog. Drugi so se do vratu pogreznili v močvirjih ali pa so jih odnesli ledeno mrzli hudourniki, ki so drli navzdol z gorskih ledenikov. Tudi možje so se morali boriti s temi hudourniki in si kar sproti rezati pot skozi pragozd in goščavo. To jih je zelo izmučilo in spehalo. Napol mrtvi so prišli do izvira Yentne.
PRVIČ ZGREŠILI
Od izvira Yentne sta prof. Parker in mr. Browne prodirala naprej po dragah, ki so postajale vedno tesnejše in vedno globlje. Browne je nazadnje vendar odkril visok prelaz, ki je vodil tja v dolino Kuskoquim. Ta prelaz pa ni bil za konje. S strmih pobočij se je lomil led in tudi skale in deroči hudourniki so divjali z ledenikov v prepade.
Ko so videli, da s severne strani ne bodo mogli doseči vrha, so se možje obrnili in se odločili, da poizkusijo z južne strani. Cele dneve so se borili prek nevarnih močvirij in divjih rek in se dokopali do ledenika Tokositna. Od tu sla Browne in Parker proučevala južna in vzhodna pobočja velike gore, ki je bila petintrideset milj daleč.
Videla sta, da so tudi na teh straneh bregovi strmi, polni prepadov in ledenikov. Nešteti snežni plazovi pa so še povečali vse te nevarnosti. Samo zato, da bi plezala ob tistih stenah, bi rabila vse poletje; to pa je bilo že skoraj pri koncu. Polec tega bi družba morala prekoračiti še tistih 35 milj skoraj nedostopne divjine in preplezati več grebenov, med katerimi so ledeniki, ki vodijo kdo ve kam.
Prisiljena sta se raziskovalca odločila, da preložita svoj načrt na drugo leto. V avgustu sta se vrnila k morski obali s svojimi petimi izmučenimi tovariši in utrujenimi konji.
Prof. Parker jo odjadral domov, slikar Browne pa se je ustavil blizu Cookovega zaliva, da bi lovil divjačino. Dr. Cook pa se je s svojim pomagačem Barrilom vrnil po reki Sušilni proti McKinleyu.
Čez nekaj tednov je na obalo prispela govorica, da je dr. Cook prišel na vrh Mount McKinleya. Browne, ki se je šele pred kratkim vrnil iz tistih strašnih divjin, je mislil, da Cook ni imel niti toliko časa, da bi dosegel goro, kaj šele, da hi prišel na vrh. Pa vendar se je Cook kmalu osebno pojavil in potrdil glas o svojem uspehu, za kar je imel dokaze.
DRUGI POIZKUS
Čez štiri leta, spomladi 1910, sta profesor Parker in mr. Browne zopet prišla na Aljasko. Njuni tovariši so bili: Mr. Tucker z gozdnega oddelka, prof. Cuntz, Grassi z univerze Columbia, mr. La Voy, mr. Tompson in mr. Aten.
V novem, močnem motornem čolnu so šli po široki Sušilni navzgor, potem pa krenili v reko Chulitno, v katero se stekajo neštevilni ledeniki z Mount McKinleya.
Okoli njihovega šotora so zelenele trepetlike, jelše in bori, nad njimi pa je z ledenikov tulila večna zima in se rogala smelim podjetnikom in junijskemu soncu. Tu se je zanje začelo petdeset dni pravega polarnega življenja.
Stene ledenika so se zoževale v žrelo, skozi katero so šli raziskovalci. Preteči snežni plazovi pa so grmeli tik ob njih z obeh strani. Prišli so ven na široko ledeno ravnino, ki je bila obkrožena s snežnimi vrhovi in ki se je razprostirala doli do južnega vznožja Mount McKinleva. Dve milji od vznožja so si postavili šotor. Do svojega vrha so imeli še 15.000 čevljev.
Ker Mount McKinley presega vse druge sosednje vrhove in ker pihajo vanj vlažni vetrovi s Tihega oceana, se sneg na njegovi pacifiški strani neprenehoma obnavlja. Poleg tega z njegovega strmega pobočja venomer drče snežni plazovi, velikokrat po eno miljo v širino. Po tej strani je bilo torej tudi nemogoče, da bi se približali orjaku. Vodnika sta zagledala dva grebena, ki sta vodila gor proti Mount McKinleyu. Jugovzhodni greben bi se morda dal preplezati čez ledenik, ki je bil 10.000 čevljev visoko. Na vzhodni strani pa bi se dalo priti prek dveh snežnih sedel, ki sta ležali 11.000 čevljev visoko, na severovzhodnem greben.
Štirikrat sta vodnika iskala prehod prek teh zmrzlih sedel. Nazadnje sta videla, da si tudi v tej smeri ne moreta nadejati uspeha. Zagledala sta stranski ledenik, prav ob steni gore, ki je segal v tesno drago, dočim so snežni plazovi grmeli prek robov in jima pretili, da ju zajamejo. S tem končnim, ponovno neuspelim poizkusom, sta končala tudi za tisto leto.
Profesor Parker in mr. Browne sta se odločila za tretji poizkus v februarju 1912. Že od daleč sta videla veliki severovzhodni greben in upala, da bosta morda prek tega slednjič vendarle dosegla najvišji vrh. Da bi prečkala aljaško gorovje in dospela na severno stran tistega vrha, to je bil njun zadnji cilj.
To pot sta začela pri Sewardu na zunanji obali Tihega oceana. Vztrajna raziskovalca sta morala rešiti tri težavna vprašanja:
1. Najti sta morala prelaz prek prvega grebena. S tega bi dosegla gornji del ledenika Muldrowa, ki vodi prav do Mount McKinleya. S tem bi si prihranila milje in milje potovanja po snegu do ledenikovega rilca.
2. Po tem ledeniku bi se vzpenjala tako visoko kakor je mogoče. Spotoma bi morala postavljati shrambe za živila.
3. Z ledenika Muldrowa bi morala preplezali enega zadnjih treh grebenov. Tu bi se utaborila ali pa postavila kar celo vrsto šotorov, odkoder bi slednjič dosegla tako dolgo oblegani in zaželeni najvišji vrh Mount McKinley.
Našla sta prelaz prek severnega grebena in se ob njegovem vhodu utaborila. Od tu so s pasjimi vpregami vlekli živež k glavnemu ledenike Muldrowu, široki poti do Mount McKinleya.
Široka je bila ta ledena pot, a težavna. Padala je doli z višin kakor v velikanskih smuških skokih. Na enem mostu si moral preplezati tisoč čevljev visok rob. Nazadnje sta našla blizu glave ledenika Muldrow točko, kjer sta Iahko krenila proč z ledu in od koder sta prišla na nizko sneženo sedlo ob rob srednjega severovzhodnega grebena, ki je bil oster kakor noževa klina. Dlje kot do vznožja sedla s sanmi niso mogli več iti. Zveste živali so vlekle sani z živili 11.000 čevljev visoko. Plezalci so se vrnili po svoji stezi k glavnemu taborišču po živila. Po desetih strahovitih dneh jim je uspelo, da so jih privlekli na polovico poti.
SKORAJ NA VRHU
Mr. Atena so pustili kot rezervo v glavnem taborišču in 5. junija naskočili vrh. Spotoma jih je zadrževal vihar, ki je divjal štiri dni. Snežni plazovi so začeli treskati po strmih pobočjih. Kot višek vseh težav in strahot pa je zdaj začel še bljuvati aljaški ognjenik Katmai, štiristo milj daleč.
19. junija so se utaboriti na sneženem sedlu srednjega grebena 11.800 čevljev visoko. Videlo se je, da bo plezanje po sredi grebena do snežne kotline med dvema vrhovoma ob glavnem vrhu lahko. Treba jim bo samo slediti ob snežnem robu kakšnih 3000 čevljev, morda tudi več, in tako bodo zopet pridobili 4000 čevljev. Potem bodo še en dan hodili čez sneženo kotlino in se polagoma vzpenjali navzgor ob pobočju južnega vrha tik najvišjega vrha Mount McKinleya. Tako so mislili. Na koncu treh dni pa so dosegli samo 14.000 čevIjev. Snežena kotlina glavnega vrha pa je bila še daleč.
Vsako stopinjo navzgor so si morali vsekati v posteklenelem stlačenem snegu roba, ki je bil oster kakor nož. Obraz In roke so jim otekale in pokale zaradi mraza. Zdaj so se morati zopet vrnili k taborišču ob ledeniku in izpopolniti zalogo živeža.
Nazadnje so plezali pod glavnim vrhom 15.000 čevljev visoko. Zaradi snežnega meteža so viseli do 26. junija na robu gore nad pobočji, ki so strmo padala tisoče čevljev globoko. Njihov glavni živež je bila konzervirana riba in v teh nebotičnih višinah so oboleli zaradi take hrane. Zato so jo morali opustili, in ostale so jim samo še rozine, čokolada, sladkor in čaj, s čimer so si ohranili moči, da bi premagali tisti vse vse prodirajoči mraz, in tiste strašne napore, ki človeka popolnoma izčrpajo. V njihovem šotoru je ponoči, kljub temu, da so kurili peč na alkohol, padla temperatura pod ničlo.
Jutro 29. junija je bilo jasno in obetali so si uspeh. Že ob šestih so se trije plezalci odpravili proti južnemu vrhu. Počasi so hodili in si sekali stopinje v sneg. Na višini 18.500 čevljev so se ustavili in razgledali. Vsa Aljaska je ležala pod njimi in vsa Severna Amerika, razen majhnega sneženega stožca, prav pred njimi, Mount McKinley! Kakšna krasota!
Srce se iim je širilo. Tam spodaj so ležali divji, strašni kakor britev ostri grebeni in ledeniki, prek katerih so se mučili in borili tri težavna leta zato, da bi nazadnje stali tukaj. V višini 19.000 čevljev so zdaj jasno videli svojo pot k najvišjemu vrhu. "Dvigal se je,'' je pripovedoval Mr. Browne, “nedolžno kakor s snegom pokrit prostor za tenis, in ko smo zrli nanj, smo se olajšano režali in vedeli smo, da je naš.” Takrat pa, ko so prekoračili 20.000 čevljev, ko so imeli samo še 450 čevljev do najvišje točke, se je naenkrat stemnilo in zagrnil jih je snežni metež, ki ga je gnal vihar 60 milj na uro, tako da niso mogli videli drug drugega. Sami niso vedeli, kako so v arktičnem viharju našli pot nazaj k svojemu šotoru, kjer so ostali do prihodnjega dne. Potem so se drugič odpravili proti vrhu. Niso pa prišli dlje kakor do 19.000 čevljev, kjer jih je že ustavil leden dež, ki j im je bičal obraz in zapiral sapo in v katerem ne bi moglo obstati nobeno živo bitje.
Porabili so svojo pičlo zalogo živil skoraj do zadnjega, oddali so skoraj poslednjo unčo moči svojega telesa. Modri možje so se obrnili.
Ob ugodnem vremenu, nekaj dni pozneje, so počivali v svojem glavnem taborišču v zaledenelih hribih. Naenkrat je gorovje vse okoli njih zagrmelo in zaškripalo. Tla so bobnela in se stresala, okroglo gorsko kamenje je planilo iz svojih strug in drčalo in ropotalo doli po pobočju, zemlja je pokala in zijala in izmetavala blato in gora je na milje daleč stresala svoj stari sneg doli v doline.
Mount McKin!ey se je poslavljal od svojih obiskovalcev ... Ko bi z vrnitvijo odlašali samo še dva dni, ko bi še bili na njegovih severovzhodnih plečih ali na sneženem roku srednjega grebena ... Čakali so si, da so na varnem, proč od gore.
Eno leto je minilo, preden so izvedeli, kakšnemu poginu so ušli.
T. D.
Slovenec, 31. julij 1932
Besedilo je po časopisni prilogi uredil Bruno Fras